Tiskane izdaje
Bruselj – Videti je, kakor da bodo Grki na ponovljenih volitvah odločali, ali sploh želijo ostati v območju evra. Takšna so, bolj ali manj med vrsticami, vsaj sporočila, ki v zadnjih dneh iz ključnih glavnih mest EU prihajajo v Atene.
Kakšne učinke bi lahko imelo nadaljevanje političnega kaosa in negotovosti, je pokazalo obleganje bank z dvigovanjem depozitov z računov na začetku tedna. Čeprav se je položaj pozneje začel umirjati, so zgolj ugibanja o grozečem grškem slovesu od evra sprožila precejšnjo paniko med tistimi varčevalci, ki svojih prihrankov še niso spravili na varno. Če bi na koncu država res ostala brez evra, bi namreč z zmanjševanjem vrednosti nove drahme ostali brez precejšnjega dela prihranjene vsote.
V EU so si po odločitvi grških volivcev na začetku meseca sicer želeli sestave stabilne vlade, ki bo lahko uresničevala varčevalno-reformni program, a razmerje političnih sil je bilo takšno, da so še ene volitve kakor izhod v sili. Prevladuje upanje, da bodo Grki na volitvah v drugo vendarle odločili v skladu s svojo željo, razvidno iz javnomnenjskih raziskav, da ostanejo v območju evra. V zadnjih anketah so resna znamenja, da se pod vplivom grozečega bankrota in odhoda iz območja evra že vračajo k strankam, naklonjenim varčevanju, predvsem h konservativni Novi demokraciji.
Izsiljevanje radikalne levice
Rast priljubljenosti nasprotnice varčevalnih ukrepov in reform, radikalno levičarske Sirize, ki je bila na zadnjih volitvah druga, je bila za Bruselj znamenje za preplah. Vzpenjajoči se vodja Sirize Aleksis Cipras po drugi strani igra na karto, ki bi bila lahko razumljena kot izsiljevanje. Za Wall Street Journal je napovedal, da Evropa Atenam sploh ne bo zaprla pipe, četudi ne bodo izpolnile obveznosti. Če bi se kaj takega kljub temu zgodilo, Grčija sploh ne bi več odplačevala dolgov. Tak razvoj dogodkov bi za sabo potegnil še celotno območje evra in tudi samo valuto.
V EU očitno enotne linije ni. Evropski komisar za trgovino, Belgijec Karel De Gucht je že začel javno govoriti o začetku finala v Atenah z negotovim razpletom. Še več, evropska komisija in ECB da imata na mizah scenarije, ki bi se začeli uresničevati, če bi se Grčija res morala posloviti od evra. Evropska komisija je zanikala pripravo scenarijev. Uradno stališče je še vedno: želimo si, da bi Atene ostale v denarni uniji. Tako Gucht kakor še več drugih evropskih funkcionarjev sodi, da bi bili učinki izstopa zmerni. Učinka domin, kakršen je grozil še pred poldrugim letom, menda ne bi bilo.
Guchtov nastop za druge vodilne v bruseljski administracije ni bil najbolj navdušujoč. Za monetarne in finančne zadeve pristojni komisar Olli Rehn je, denimo, javnost prepričeval o delu za uresničevanje drugačnega scenarija – obstanku Grčije v EU. Pri takšnih uradnih stališčih se vedno poudarja, da morajo Atene izpolnjevati svoje reformno-varčevalne obveznosti. Z vprašanjem, kaj se bo zgodilo, če bi vlado sestavili nasprotniki zategovanja pasu, ki bi, denimo, sprejeli moratorij na odplačilo dolgov, se raje (še) ne ukvarjajo.
Med katastrofo in uničenjem
Kljub temu so bila v diplomatski jezik zavita evropska sporočila o tem, kako resen je položaj, nedvoumna. Če Grčija ne bo nadaljevala v varčevalni smeri, je edina pot bankrot z vsemi posledicami. Izstop iz denarne unije nikakor ne bi bil poceni. Grčija bi se takoj znašla v hudi gospodarski in finančni stiki. Zato bi gotovo morala dobivati milijarde evropske pomoči. Direktor mednarodnega bančnega združenja Charles Dallara je opozoril, da bi bil grški izstop (nova medijska zloženka je grexit) za območje evra nekje med katastrofo in uničenjem.
Zaradi posebnosti in prepletenosti najbrž ni nikogar, ki bi lahko napovedal, kaj bi se zgodilo po grškem izstopu. Evropska politika se je poslovila od nekdanje mantre, po kateri bi bili učinki enaki kot v primeru Lehman Brothers, in poskuša poslati sporočilo, češ, v Grčiji bi nastal kaos večjih razsežnosti, a hujših širših posledic ne bi bilo, saj je Evropa z okrepljenim obrambnim zidom bolj odporna. Sebastian Dullien iz Evropskega sveta za zunanje odnose je v svoji analizi obe predpostavki označil za mita, ki sta napačna in skrajno nevarna.
Po Dullienovem mnenju bi bil grexit brutalen, uničil bi prihranke srednjega razreda, socialna napetost bi se še okrepila. Po drugi strani bi bili stroški izstopa manj grozljivi, kakor trdi marsikdo izunaj Grčije. Še več, v primerjavi s posledicami stalnega zategovanja pasu, predpisanega v Nemčiji, bi utegnili biti še nižji. Ob vseh tehničnih težavah z uvedbo drahme in znižanjem njene vrednosti bi Grčija na koncu lahko okrepila konkurenčnost in še zlasti turizem, ki bi se krepko pocenil.
Drugi mit, povezan z zadnjimi razpravami, je, da bi posledice grškega izstopa lahko zavrli z obrambnimi zidovi, kakršna sta EFSF in prihodnji ESM. Dullien je prepričan, da bi slovo Grčije od evra povzročilo doslej nepredstavljivi beg kapitala iz Italije in Španije, ki sta že tako preveliki, da bi lahko bili rešeni z obstoječimi evropskimi kriznimi mehanizmi. Ne najbolj stabilni politični sistem v obeh državah da je ranljiv. Strokovnjakov nasvet: z grškim izstopom se ne kaže igrati, saj nihče noče biti v svojem avtu med simulacijo nesreče, četudi ima v njem sodobne zračne blazine.
