Boštjan Videmšek, Delov poročevalec iz Londona
London - Posebni odposlanec Združenih narodov za Afganistan Kai Eide očitno postaja prvo ime afganistanskega konflikta. Na četrtkovi londonski konferenci o Afganistanu je Eide novinarjem namreč zaupal, da se je 8. januarja v Dubaju srečal s skupino talibskih poveljnikov. Eide je povedal, da je v Združenih arabskih emiratih s talibi med drugim razpravljal tudi o novi strategiji mednarodne skupnosti, ki temelji na "reintegraciji zmernih talibov" v afganistansko družbeno in politično življenje. Srečanje je bilo po mnenju odposlanca ZN "sorazmerno uspešno", Eide pa je nemudoma po srečanju s svojimi (nekdanjimi?) zapriseženimi nasprotniki sprožil pobudo, da se pet talibskih poveljnikov umakne iz liste teroristov in se jim omogoči vrnitev v normalno življenje. Rečeno - storjeno.
Stopnjevanje predlogov za pogajanje in sodelovanje s talibi, ki so v zadnjih dvet tednih prihajali z vseh strani - od vodilnega ameriškega poveljnika v Afganistanu generala Stanleya McChrystala do afganistanskega predsednika Hamida Karzaja - je na četrtkovi londonski konferenci doseglo vrhunec. Odprto podkupovanje talibov in njihova vrnitev v političen proces sta postala dejstvo, o katerem si še pred meseci ni upal na glas spregvoriti niti en vidnejši predstavnik mednarodne skupnosti. Danes je to - uradna strategija. Strategija, ki brez dvoma pomeni prizanja Washingtona, Londona in Bruslja, da je bilo osem let in pol prisotnosti in bojevanja v Afganistanu vrženo v koš zgodovine, iz katerega so vodilni strategi afganistanske vojske povlekli osamljene predloge iz pozne jeseni 2001, ko so poznavalci razmer pod Hindukušom Američanom govorili, da je talibsko-paštunski vpliv v državi preprosto premočan, da ga bi bilo mogoče ignorirati ali osamiti. Še več - na konferenci je bil ustanovljen sklad za "finančno stimulacijo" talibov, v katerem se bo predvidoma kmalu nabralo pol milijarde evrov, kako in komu pa se bo delil denar, pa bo odločeno po veliki afganistanski plemenski skupščini ni spomladanski mednarodni konferenci o Afganistanu v Kabulu, ki jo mnogi v Londonu razumejo kot začetek nekakšnega "mirovnega procesa".
Odločilno vlogo v zbliževanju sprtih strani bi morali po inforamcijah iz naši virov odigrati že skoraj pozabljeni Združeni narodi, zato nikakor ni naključje, da je največ "mirovniške" pobude v zadnjih mesecih pokazal posebni odposlanec ZN za Afganistan Kai Eide. Do njegovega dubajskega srečanje s talibskimi poveljniki iz poveljstva v pakistanski Quetti je prišlo na talibsko pobudo. "Zaprosili so za srečanje, na katerem so se želeli pogovarjati o tem, kako se bomo pogovarjali," je novinarjem zaupal Eide in dodal: "Potrebujejo zaščito, da se lahko sploh pojavijo v javnosti. Nočejo izginiti v krajih kot je Bagram (zloglasni zapor na vojaškem letališču severno od Kabula, op.p.)."
Eide je od talibskih poveljnikov izvedel, da znotraj uporniškega gibanja obstaja več frakcij - mnoge izmed njih se nikakor niso pripravljene pogovarjati z mednarodno skupnostjo. To so talibi jasno potrdili včeraj, ko so s posmehom ocenili londonsko konferenco in predlog za "finačno stimulacijo" svojih pripadnikov označili za žaljiv. "Borimo se proti okupatorju. Borimo se za boga in ne za denar. Ni nas mogoče podkupiti," so iz Afganistana sporočili v London. Po naših informacijah naj bi bila za pogovore z mednarodno skupnostjo bolj zagreta mlajša generacija talibov, ki je že do zdaj kazala znake "političnega oportunizma", hkrati pa nikoli ni bila povezana z Al Kaido ali s tujimi, predvsem arabskimi borci svete vojne.
Dokončna odločitev Zahoda za sodelovanja s talibi pomeni priznanje poraza in napak, kar je - brez cinizma - velik korak naprej. To sta v svojih izjavah po četrtkovi konferenci posredno potrdila tudi francoski zunanji minister Bernard Kouchner in ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton. Kouchenr, ki dobro ve, kako izgledajo vojne, ki jih ni mogoče dobiti, je dejal: "Rešitev vojnega problema je vedno mogoče najti v pogovorih s sovražnikom, razen, če v vojni ena stran suvereno ne zmaga, kar pa se v afganistanskem primeru ni zgodilo." Clintonova je bila še bolj nazorna: "Iztočnica je, da miru ne sklepaš s prijatelji. Sposoben moraš biti navezati stik s sovražniki."