Zakaj je Marine Le Pen nevarnejša od očeta Le Pena?

Pri organizaciji SOS Racisme opozarjajo na sporne politične ideje skrajne desnice.

Objavljeno
29. marec 2012 21.50
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Mimi Podkrižnik, zunanja politika

Nacionalna fronta je nevarnost za demokracijo, prebudite se! Budilko so navili pri organizaciji SOS Racisme, kjer so pred kratkim objavili študijo, s katero naj bi Francozom odprli oči in jim razložili, zakaj je francoska skrajna desnica Marine Le Pen nevarna, nevarnejša od tiste, ki jo je desetletja utelešal njen postarani oče Jean-Marie Le Pen.

Da pa bi razumeli sedanjost in bi lahko slutili prihodnost, se je treba vrniti v preteklost.

Opotekavi začetki

Začetki Nacionalne fronte, ki je bila ustanovljena oktobra 1972, so bili opotekavi, leta 1973 je na parlamentarnih volitvah dobila samo skromnih 1,32 odstotka glasov, leto pozneje je ustanovitelja in predsednika stranke Jean-Marie Le Pena kot kandidata za prvi stol Francije v prvem krogu podprlo pičlih 0,75 odstotka volilnega telesa. Preboj se je zgodil v osemdesetih letih, ko je na volitvah v evropski parlament Nacionalna fronta kot že dodobra osamljena stranka na skrajnem desnem polu v Franciji dosegla 11-odstotno podporo. Svoj glas ji je namenilo dva milijona volivcev.

Slabi dve desetletji pozneje je bilo zgodovinsko leto 2002, ko se je skrajnemu desničarju, kljub mnogim težavam pri pridobivanju 500 podpisov političnih botrov, uspelo s skoraj 17 odstotki podpore prebiti v drugi krog predsedniških volitev, potem pa ga je premagal Jacques Chirac. Predsedniške volitve 2002 so svojevrstna prelomnica v francoskem političnem življenju, kajti dotlej se ni skrajni desničar, ki se je v svoji politični karieri za prvo taktirko potegoval petkrat, še nikdar uvrstil tako visoko. Chiracu se je tekmečev uspeh zdel nečasten za Francijo, zato se z njim ni hotel niti predvolilno soočiti na televiziji.

In vendar se je potrdilo, da se je Le Penu - kljub številnim sodnim postopkom, v katere se je pogreznil zaradi svojih ksenofobnih in rasističnih idej ter nesprejemljivih dejanj, pa tudi dokončnim obsodbam - sovražni tek dolgoročno politično obrestoval. V gospodarski krizi sedemdesetih let je ob antisemitizmu neustavljivo širil nostalgijo po kolonijah, reakcionarni duh in populizem, v osemdesetih se je z obsedenostjo spotikal ob imigracijo in branil ultraliberalizem. Iz tistega časa se je ohranil spomin na skrajno desničarske slogane, kakršna sta »Francijo Francozom!« ali »Ko bomo prišli mi, bodo oni [priseljenci] odšli!«, pa tudi na ideje, da bi morali biti do socialne pomoči najprej upravičeni Francozi, kakor bi morali biti tudi v prednosti pri zaposlovanju in reševanju stanovanjskega vprašanja.

Hkrati se je politik zapisal kot zagovornik skrajnega ultraliberalizma, saj v knjigi Pour la France (Za Francijo), ki je bila tudi politični program, ni skrival navdušenja nad Margaret Thatcher in Ronaldom Reaganom. Tako je vse do izbruha krize leta 2008 odločno zagovarjal vse tisto, kar zdaj, ko je ekonomsko-socialna stiska globoka, samozavestno bičajo kritiki liberalizma: popoln umik države iz gospodarstva, zasebno pobudo in dobiček, ukinitev nekaterih davkov (za najbogatejše), svobodo pri zaposlovanju in odpuščanju, zmanjšanje števila javnih uslužbencev. Ideje so mu na predsedniških volitvah 2007 zagotovile samo deset odstotkov glasov v prvem krogu, tudi leta življenja, ki jih je pretekel, so mu potihoma sporočala, da je čas za politično nasledstvo, da v stranki zapiha svež veter.

»Očetova hči«

Marine Le Pen se je na čelo stranke povzpela januarja lani, karseda velikopotezno: že marca se je stranka izkazala na kantonalnih volitvah, zdaj se je bati, da bi lahko bila uspešna tudi na bližnjih predsedniških (22. aprila in 6. maja) in poznejših parlamentarnih volitvah (10. in 17. junija). Pri SOS Racisme so prepričani, da je Marine Le Pen družbeno nevarna: mediji so njen vzpon osvetljevali v precej pozitivni luči, češ da obeta prelom z zaprašeno antisemitsko in ksenofobno držo očeta Le Pena, zdaj pa vse bolj kaže, da se za nežnejšo podobo moderne ženske ne skriva nič manj sovraštva in ostrine. Ali drugače: medtem ko se je oče kot človek preteklosti obračal nazaj k drugi svetovni in alžirski vojni, se osredotočal na »stare sovražnike« in, denimo, poskušal kolaboracionistično zanikati holokavst, razmišlja hči o prihodnosti, a v tej nič dobrega ne obljublja niti homoseksualnim parom, hkrati pa se spotika še ob že (»prelahkotno«) pridobljene pravice do abortusa in druge dobljene družbene bitke.

Očitno je tudi, da hoče političarka, obkrožena z mlajšo generacijo sodelavcev, seči dlje od zdaj že 83-letnega očeta, ki se je bolj ali manj vrtel okrog enih in istih tem: programsko se loteva malone vsega, tudi financ in ekonomije, saj predlaga vrnitev k franku, kar kaže, da so njene ambicije široke. Preriva se v politično ospredje, medtem ko se je predhodnik, čigar predlogov in dejanj ni hči nikoli obsodila, držal manjšinskega obrobja. Kazalca ne izteguje več proti judom, zato pa ne skriva prezira do »preštevilnih« arabskih muslimanov, kar kaže, da so »judje kot grešni kozli«, kakor so prepričani avtorji analize o Nacionalni fronti, skrajni desnici nekako utrli pot do široke množice vseh drugih.

Ker so mediji, neprevidni in zaslepljeni zaradi svoje »instantne« logike, po svoje sodelovali pri dedemoniziranju francoske skrajne desničarke, ki se v svojem diskurzu brezsramno sklicuje na vrednote republike, s katerimi nima v resnici nič, je njena podoba za volivce vse manj moteča. Nekdaj je voliti skrajno desnico ali to iskreno priznati v anketah vsaj nekatere Francoze navdajalo s sramom, kajti sprožalo je nemalo zgražanja v javnosti, v današnjih težkih časih ekonomske in socialne krize ter krize identitete, ko tradicioanalne stranke ne znajo ponuditi ustreznih rešitev, pa se zdi Nacionalna fronta vse manj eksces - tudi zato, ker Le Penova retorično spretno prikriva svoje bistvo (napad na vrednote republike, enakost, laičnost ...) in ker francoski intelektualci njenega sloga skorajda ne problematizirajo. Nihče ne postavlja pod vprašaj »etatizma«, v katerem se spogleduje s »fašizmom«, niti jasne ambicije, da bi (enkrat v prihodnosti) Nacionalna fronta vodila Francijo.

Prav zato so, kakor so prepričani pri SOS Racisme, nujne »budnice«, kakršna je besedilo »Nacionalna fronta, nevarnost za demokracijo. Prebudite se!« Je častno, kakor sprašujejo Francoze, glasovati za program, po katerem obstajajo različne kategorije otrok (glede na izvor) in ki prepoveduje dvojno državljanstvo? Je mogoče podpreti program, ki postavlja pod vprašaj pravico do azila, se zavzema za ustavitev migracijskih tokov, za večinsko belopolto Evropo, ukinitev subvencij človekoljubnim organizacijam, francoski izstop iz skupnega poveljstva Nata in približevanje Putinovi Rusiji, za izstop iz območja evra, Evropo zaprtih držav, sporazum z Magrebom in črno Afriko, po katerem bi ustavili priseljevanje v Francijo, za smrtno kazen ...? (Iz)voliti Nacionalno frontno vodi v ekonomsko, strateško, vojaško in diplomatsko zaprto majhno Francijo, umik v nečastno preteklost, kakršne ni velika Francija v resnici nikoli živela.