Zorana Baković, eking
Peking – Istega dne, ko sta Kitajska in Rusija z vetom preprečili sprejetje resolucije, ki obsoja sirskega predsednika Bašarja al Asada, sta na varnostni konferenci v Münchnu ameriški senator John McCain in namestnik kitajskega zunanjega ministra Zhang Zhijun izmenjala nekaj zanimivih misli.
McCain je namreč trdil, da »arabska pomlad prihaja na Kitajsko«, Zhang pa mu je odgovoril, da je to le »navadno sanjarjenje«. In ko sta potem drug drugemu zelo odločno predstavila še nekaj razlogov za in proti »pomladi«, so kitajski analitiki začeli ugotavljati, da je veto v varnostnem svetu OZN res povezan s strahovi Pekinga, ki se boji, da bi Sirija lahko postala nova Libija, Kitajska pa nato naslednja Sirija.
Ne glede na to, da Kitajska zdaj trdi, da je njen predstavnik v VS OZN Li Baodong poskušal »preprečiti še več nemirov in žrtev« in da je bila prisiljena vložiti veto, ker so o resoluciji glasovali, še preden so uskladili njeno vsebino, uradni Peking dobro ve, da bo za svojo odločitev moral plačati politično ceno. Samo da še ne vemo, kako visoka bo.
Odkar je Kitajska leta 1971 postala stalna članica varnostnega sveta, je le petkrat posegla po vetu, med drugim tudi prejšnji konec tedna. Ko je leta 1999 pokazala rdeči karton in preprečila nadaljevanje mirovne misije OZN v Makedoniji ter tako kaznovala oblast v Skopju, ker je ta vzpostavila diplomatske odnose s Tajvanom, so ji onemogočili, da bi še naprej pomagala preoblikovati politične razmere na Balkanu. Zaradi njene tedanje odločitve so namreč regionalno krizo nehali obravnavati v svetovni organizaciji ter jo prepustili EU in Natu, tako da je bilo mogoče odobriti vojaški poseg v Srbiji brez soglasja Pekinga. Poleg tega je nato nekaj bomb padlo tudi na kitajsko veleposlaništvo v Beogradu.
Kitajska strategija v varnostnem svetu je bila odtlej zadržana in azijska sila je v njem poskušala predvsem lobirati. Ko je kitajski predstavnik Li Baodong v soboto dvignil roko proti resoluciji, je Kitajska naredila velik korak iz zakulisja, kjer je doslej poskušala ščititi svoje interese z diplomatskim trgovanjem, predvsem z ZDA pa tudi z drugimi stalnimi in nestalnimi članicami tega organa. Nihče ne more vedeti, ali bi se uradni Peking odločil za veto tudi brez Moskve. A račun za tokratno glasovanje bodo kljub temu poslali na oba naslova.
Ukrep za zaščito Irana
Kitajskim voditeljem ni niti najmanj všeč, da vsak pokol – tudi ta, za katerega je odgovoren Asad – neizogibno povezujejo s prelivanjem krvi na Tiananmenu leta 1989. Kljub temu so tokrat podprli sirskega predsednika, pa ne le zato, ker bi razumeli njegovo diktatorsko brezobzirnost ali ker bi se bali, da bi se »arabska pomlad« zaradi padca režima v Damasku lahko začela širiti proti vzhodu. Kitajska ve, da bi Asadov padec pomembno pospešil dokončni obračun s Teheranom, tega pa še ni pripravljena sprejeti ne politično ne gospodarsko.
Kitajska je v New Yorku uporabila veto, medtem ko je bila nemška kanclerka Angela Merkel še vedno na obisku na Kitajskem. Le dan pred tem je poskušala prepričati predsednika Hu Jintaa in premiera Wen Jiabaa, naj začneta sodelovati z Evropsko unijo pri reševanju iranskega vprašanja. Vendar je Kitajska s podporo Asadu dejansko sporočila, da Peking ne namerava bistveno spremeniti svojega mnenja o Mahmudu Ahmadinedžadu.
Kitajski glas je hkrati tudi dejanje iz obupa. Voditelji v Pekingu se dobro zavedajo, da se bo spor z ZDA zaradi tokratnega veta še bolj zaostril. V nedeljo se je azijski sili za njeno odločitev zahvalil uradni Damask, zato lahko pričakujemo, da se bodo poslabšali tudi njeni odnosi s Turčijo in Saudsko Arabijo ter z vso Arabsko ligo, ki je poskušala najti rešitev iz sirske krize, a je vsa njena prizadevanja izničil dvojni veto.
Kitajska že na podlagi preteklih izkušenj dobro ve, da je ne le po vsakem vetu, ampak tudi vsakič, ko vrže rešilni pas diktatorjem s krvavimi rokami, treba sprejeti veliko politično odgovornost za dogodke, ki sledijo. Za začetek se bo Peking še naprej držal za roke z Moskvo. Kmalu pa bo moral sam prevzeti odgovornost za posledice svoje odločitve, s katero je poskušal preprečiti nadaljnje žrtve.