Žalovanje v Severni Koreji: zakaj joka narod in kako z njim trpi narava

So solze, potočene za Kim Džong Ilom, iskrene?

Objavljeno
22. december 2011 17.19
Posodobljeno
22. december 2011 20.00
Zorana Baković, Peking
Zorana Baković, Peking

Peking – »Led je pokal od žalosti za umrlim voditeljem Kim Džong Ilom in to tako glasno, da sta se zatresla nebo in zemlja,« poroča severnokorejska tiskovna KCNA.

»Celo žerjav, rojen v nebesih, je žaloval zaradi odhoda Kim Džong Ila. Priletel je na zemljo sredi hladne noči. Nikoli ga ne bo mogel pozabiti,« je agencija opisala prizor, v katerem je ptič domnevno s sklonjeno glavo zastal pred kipom Kim Il Sunga v mestu Hamhung, kot da hoče počastiti njegovega umrlega sina.

Dejstva, da zaradi voditeljeve smrti trpi njegov narod, sploh ni treba omenjati, saj je po poročanju tiskovne agencije pred njegove kipe ali portrete prišlo več kot pet milijonov ljudi (Severna Koreja ima 24 milijonov prebivalcev) in tako pokazalo, kako zelo jih je razžalostila njegova smrt.

Kot bi ljudje tekmovali, kdo bo bolj jokal, so se jim tresla ramena, iz ust se jim je cedila slina in vsi so naglas izgovarjali svoja sporočila. »Zakaj si, general, moral prehitro oditi in nas pustiti, preden smo izpolnili svoje dolžnosti?« navaja agencija besede nekega državljana. »General ni odšel,« je rekel drugi in se dušil v solzah, »on je vedno z nami.«

Množična histerija

Trpljenje zaradi smrti Kim Džong Ila, prikazano na državni televiziji, je podobno množični histeriji. V vsakem prizoru je mogoče videti podobno skremžene obraze. Ženske si včasih pokrijejo usta z dlanjo, moški si pogosto samo otirajo solze in včasih padejo na tla ter z glavo in pestmi udarjajo v beton, kot da po smrti najvišjega voditelja ni več življenja.

Ko to opazujejo Kitajci, se jim zazdi, da so stopili v časovni stroj, ki jih vrača v leto 1976. Tistega leta je najprej umrl premier Zhou Enlai, devet mesecev pozneje pa voditelj Mao Zedong. Obakrat je na milijone ljudi po vsej državi jokalo, tisti, zbrani na Trgu nebeškega miru, pa so glasno ihteli. »To je bilo resnično trpljenje,« pravi Li Datong, publicist in nekdanji urednik tednika Točka ledišča. »Ljudje so bili zares žalostni. Takrat sem bil v Notranji Mongoliji in sem na lastne oči gledal, kako so živinorejci pretakali solze. Res so bili žalostni.«

Osebno se spominjam kitajske kolegice, ki je po Maovi smrti doživela krizo identitete. Ko je partijski vrh razglasil, da je bila voditeljeva politika samo 70-odstotno pravilna, ni več znala živeti z občutkom, da je prisegala na stvar, ki je bila 30-odstotno napačna. »Priponko z Maovim likom sem si zabadala v kožo, da bi dokazala, kako ga imam rada, zdaj pa …« mi je iskreno pripovedovala Chen Danhong.

Čustvena epidemija

Na vprašanje, ali so solze severnih Korejcev pristne in zakaj tako dramatično žalujejo, je veliko odgovorov. »Ljudje res ljubijo svoje voditelje in res verjamejo, da so naredili veliko dobrega za narod,« pojasnjuje Li Datong. »Drugi razlog pa je to, da so voditelje v državah, kot je bila nekoč Kitajska in kot je zdaj Severna Koreja, spremenili v bogove.« »Beli sneg je nežno padal na glave neskončne kolone žalujočih,« je zapisala KCNA in iz padavin takoj naredila simbol. »Nihče v svojem patriotizmu ni bil posvečen tako čisto in resnično kakor sneg … Samo Kim Džong Il je dosegel, da je njegovo življenje belo kakor sneg.«

To je dokazal tudi snežni vihar, nadaljuje agencija, ki je v trenutku voditeljeve smrti zajel goro Paektu. Na vrhu je bil po trditvi mitologizirane biografije rojen Kim Džong Il. Ob zori je vihar naenkrat ponehal in na skali pustil vrezane besede, ki so se zasvetile: »Paektu, sveta gora revolucije. Kim Džong Il.«

Seveda lahko solze pripišemo čustveni epidemiji, ki zajame ljudi, ko okoli sebe vidijo druge, ki jokajo. Delno je to mogoče pripisati tudi trpljenju, ki se ga skladno s konfucijanskim obredom slovesa od umrlega očeta javno pokaže. Velik del glasnega joka pa je pravzaprav izraz resničnega strahu pred tistim, kar bi utegnilo priti po smrti umrlega voditelja, ki je imel vse pod nadzorom in odločal o mnogih podrobnostih življenja vsakega Severnega Korejca.

Žalost kot oblika varnosti

»Države, kot je bila nekoč Kitajska in kot je zdaj Severna Koreja, so izolirane in ne dobivajo informacij od zunaj, zato ljudje ne vedo, kaj se v svetu dogaja,« pravi Li Datong. V takšnih režimih močna osebnost na čelu države nujno velja za poroštvo varnosti. Čeprav je absolutizem do smrti voditelja povezan z represijo, preganjanjem in težavnimi življenjskimi razmerami, njegov nagli odhod v zavesti ljudi ustvari praznino, v katero se najprej začne zlivati strah pred vsem, kar bi lahko sledilo – frakcijskimi obračuni, vojaškim prevratom, napadom iz tujine, vojno.

Li Datonga vprašam, ali bi Kitajci še kdaj jokali za svojimi voditelji. To odločno zanika. »Nikoli več. Nihče ni jokal niti takrat, ko je umrl Deng Xiaoping. To se na Kitajskem ne bo nikoli več zgodilo.«

Morda je tudi Kim Džong Il zadnji severnokorejski voditelj, za katerim jokajo. Ljudje to počnejo tudi za vsak primer. Ko je julija leta 1994 umrl Kim Il Sung, je Delavska partija pregledovala posnetke in dosjeje svojih članov. Kaznovani so bili vsi, ki so po objavi žalostne novice ostali veseli. Sedemnajst let je prekratko obdobje, da bi to pozabili. Sploh pa solze nič ne stanejo.