Žalujoča, gnevna, besna Nizozemska

Po šoku in nejeveri, da je bilo v strmoglavljenem letalu MH17 v vzhodni Ukrajini 193 nizozemskih žrtev, se globoka žalost vse bolj spreminja v jezo, gnev in bes zaradi ravnanja s trupli in posmrtnimi ostanki.

Nizozemska vlada je v ponedeljek pripravila srečanje za sorodnike žrtev sestreljenega malezijskega potniškega letala. Prizorišče je bil konferenčni center blizu Utrechta, črni zastori in barikade so varovali družine pred vsiljivostjo kamer in medijev. Zbranim žalujočim sta se pridružila kralj Viljem Aleksander in kraljica Maksima.

Med svojci in sorodniki je vse več nezadovoljstva, kritik in jeze, češ da je odziv Nizozemske ob ravnanju s posmrtnimi ostanki žrtev medel in bi moral premier Mark Rutte bolj pritisniti na Moskvo. Vlada je po strmoglavljenju letala brž obljubila, da bo poskrbela za čimprejšnjo vrnitev trupel v domovino. Mnogi se zdaj počutijo brezmočne. »Če bi šlo za Američane ali Ruse, bi ti že poslali tja vojake. Čeprav sem v šoku, hočem nekaj: magari samo nogavico,« je za BBC izjavil oče žrtve in razkril občutenje nemoči. Ta osebna tragedija je samo ena od preštevilnih podobnih, ki tačas kaže razširjeno javno razpoloženje in prepričanje, da je uradna Nizozemska ob tragediji preveč mlačna.

Javnost so vznemirile podobe vojakov, ki so med razbitinami strmoglavljenega letala držali kvišku otroške igrače, in to je bila očitno točka, ko se je žalovanje sprevrglo v jezo in frustracije. Nizozemski zunanji minister Frans Timmermans je povedal, da so Nizozemci »besni«, ko slišijo, da so »trupla vlekli naokoli«, svojci in sorodniki­ žrtev zahtevajo, da se posmrtni ostanki nemudoma vrnejo domov. Kritični so tudi mediji. »Rutte bi moral prevzeti pobudo, poskrbeti, da bi Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi imela ustrezno zaščito in bi lahko neovirano izpeljala preiskave na prizorišču ... Nesreča nam kaže, da Putin lahko izkorišča nemoč Evropske unije,« je o plahi Nizozemski in šibki Evropi zapisal časnik de Volkskrant.

Sindrom Srebrenice

Večina ljudi je pozdravila premierove besede, da ima Putin poslednjo priložnost, da pokaže svojo pripravljenost in pomaga. Rutte udarja po mizi, a kaj, ko se nič ne zgodi, pravijo Nizozemci in zanje je MH17 kot 11. september. Na socialnih omrežjih se vrstijo ugibanja, ali ni previdnost Nizozemske neke vrste »sindrom Srebrenice«. Psihološka travma torej, povezana z nizozemskimi mirovnimi silami, ki leta 1995 v Srebrenici niso preprečile pokola več kot 8000 muslimanskih mož in dečkov, najstrašljivejši genocid na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. Prav te dni je nizozemsko sodišče razsodilo, da je njihova država soodgovorna za več kot 300 žrtev genocida v Bosni.

To je ena od najbolj uničujočih letalskih nesreč v nizozemski zgodovini, nobena druga država ni nad Ukrajino izgubila toliko ljudi. Med žrtvami je tudi nizozemski senator in prominenten strokovnjak za aids, profesor Joep Lange. V medijih se vrstijo presunljive osebne tragedije o ljudeh, ki so bili na krovu: o paru, ki je imel cvetličarno in je odhajal na »zaslužene počitnice«; o »družinah, ki sta živeli druga nasproti drugi, njuni trije otroci so se igrali skupaj, zdaj vrt in igrišče zevata prazna«. Spletna stran, namenjena izrazom sožalja in podpore družinam, je preplavljena s sočutnimi sporočili.