Zapozneli refleks urejanja po bruseljskem nareku

Evrokracija Sloveniji že bolj ali manj narekuje, kako naj se spopada s krizo in izogne zapiranju finančnih trgov.

Objavljeno
20. september 2013 22.05
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Bruselj – Slovenija je že nekaj­ mesecev na bruseljskem radarju.­ Položaj se je najbolj zapletel v drugi polovici maja, v diplomatskih krogih je bilo veliko živčnosti. Nekaj tednov prej je evropska komisija ugotovila, da so makroekonomska­ neravnotežja čezmerna le v Sloveniji­ in Španiji (države v rešilnih programih so obravnavane ločeno).

Ker je bruseljsko uradništvo hvalilo prizadevanja Madrida in se glede Ljubljane zavilo v molk, ni bilo izključeno, da bo Slovenija prva država, proti kateri bi sprožili postopek za odpravo neravnotežij. To bi bilo zlovešče znamenje.

Komisar za gospodarske in denarne zadeve Olli Rehn je pred časnikarji ponavljal mantro o resnem, a še obvladljivem položaju. Nato je Slovenija zapisala fiskalno pravilo v ustavo in omejila pravico do referenduma, s katerim je bilo v zadnjih letih ustavljenih več reform. Prelomni datum je bil 29. maj. Evropska komisija sicer ni sprožila postopka proti Sloveniji, ki bi lahko v skrajnem primeru pripeljal do denarnih sankcij, je pa z devetimi razmeroma strogimi priporočili zakoličila slovensko pot na ključnih področjih, od bank in proračuna do minimalne plače, krčenja državnega lastništva podjetij in doseganja vzdržnosti pokojninskega sistema.

Za uskladitev proračunskega primanjkljaja z maastrichtskimi zahtevami (trije odstotki BDP) je dobila dodatni dve leti časa – do leta 2015. Po drugi strani mora do 1. oktobra predstaviti učinkovite ukrepe za dosego cilja. »Slovenija se je za las izognila postopku,« je pozneje pripovedoval eden od udeležencev razprav. Visoki bruseljski uradniki so razlagali, da je Slovenija poseben primer, saj da ima novo vlado, ki je šele začela delati in pripravljati sveženj ukrepov za stabilizacijo države. Zato da mora dobiti priložnost. Toda opozorilo je bilo jasno: časovni načrt je zahteven, časa za zapravljanje ni.

Nedvoumno sporočilo finančnemu ministru

Čeprav komisija uradno le spremlja, kaj dela Slovenija pri izpolnjevanju priporočil, je finančni minister Uroš Čufer julija dobil nedvoumno sporočilo. Komisar Rehn in prvi človek evrske skupine Jeroen­ Dijsselbloem­ sta ga opozorila, da je bil dotedanji »fiskalni napor« nezadosten in da se čas, ki so ga namenili vladi za ukrepanje, izteka. Slovenska vlada da na področju zategovanja pasu ni naredila dovolj. V komisiji so pojasnjevali, da bi v času, ko se proračunski izdatki za pokojninsko blagajno in plačilo obresti za posojila strmo zvišujejo, morala rezati na drugih področjih, če misli resno z urejanjem javnih financ.

Komisija v skladu z novimi predpisi, ki so bili na ravni Unije sprejeti kot nauk iz dolžniške krize, dobiva veliko večjo vlogo pri nadzoru držav, da se Grčija in dolžniška kriza ne bi ponovili. Letos bo prvič uveljavljeno pravilo, po katerem mora vsaka članica do 15. oktobra predložiti Bruslju svoj proračun. Če bo komisija z njim nezadovoljna (z vidika spoštovanja pakta stabilnosti in rasti), bo lahko zahtevala njegovo drugačno sestavo. Članico, ki bi se znašla v večji gospodarski ali finančni stiski, bo lahko postavila pod strog nadzor in pošiljala misije, ki bodo preverjale stanje. Še več, priporočila bo lahko zaprosilo za pomoč. To priporočilo bo v praksi najbrž pomenilo navodilo.

V skladu s pričakovanji se je v Sloveniji najbolj zataknilo na področju sanacije bančnega sektorja, ki lahko v skladu z grozečimi milijardnimi stroški postane prava eksplozivna mešanica. Premierka Alenka Bratušek je hotela pritisniti na plin. Na zahtevo Bruslja je Ljubljana sicer privolila v podroben zunanji pregled bančnega drobovja, a po drugi strani napovedovala, da bo šla sanacija nemoteno naprej; prve terjatve naj bi prenesli na slabo banko do konca junija. Toda nato so se stvari zapletle, saj je Bruselj začel postavljati pogoje. Prenosi da se lahko začnejo šele, ko bo opravljen verodostojen pregled bank in ko bo komisija odobrila prenos terjatev (državna pomoč).

Usoda Slovenije odvisna od bančnega drobovja

Predstavniki slovenske vlade so trdili, da bi bil prenos pravzaprav eksperimentalen, terjatve bi prenesli po tržnih cenah. Niti iz te moke ni bilo kruha. Menda med stranema ni bilo soglasja o vrednotenju terjatev. V bruseljskih kuloarjih so se napol v šali slišale razlage, da je Slovenija hotela prenesti terjatve po nominalnih tržnih cenah ... Tudi v zahtevah, kakšni testi naj bodo izvedeni, je Bruselj dosegel svoje. Izvedeni bodo najprej po posameznih bankah (bottom-up), nato še za celoten bančni sektor (top-down), da bi se čim bolj izognili presenečenjem.

Od tega, kaj bo ugotovljeno med pregledom bančnega drobovja in na stresnih testih, je odvisna finančna usoda Slovenije. V komisiji pripisujejo posebno pozornost temu, kako bo potekalo predstavljanje izidov pregledov bančnega sektorja. Če bi bila luknja veliko večja in bi slovenske banke potrebovale več kapitalskih injekcij od dosedanjih pričakovanj (Fitch je maja pisal kar o 2,8 milijarde evrov ali osmih odstotkih BDP), bi se povečalo nezaupanje finančnih trgov in bonitetnih hiš v Slovenijo. Znižanje ocen bi bankam še otežilo pridobivanje kapitala, finančni trgi bi se res lahko zaprli.

Delitev bremena sanacije bank

Posebno poglavje je delitev bremena sanacije bank. Bruselj se želi v prihodnje izogniti temu, da bi za reševanje bank spet morali plačevati le davkoplačevalci. Od 1. avgusta veljajo strožja pravila državnih pomoči kriznim bankam. Predvideno je, da bodo banke morale pripraviti načrt prestrukturiranja, preden bodo lahko dobile državno pomoč. V skladu z načelom bail-in (dramatično je bilo uporabljeno pri reševanju Cipra) morajo pred državo del bremena reševanja bank prevzeti njihovi lastniki in upniki.

Likvidacija dveh majhnih bank je bila v očeh Bruslja pozitivno znamenje, češ, po dolgi negotovosti in ugibanjih se država resno loteva ključnih vprašanj v bančnem sektorju. Z njihovim odločnim reševanjem naj bi Slovenija pošiljala prepričljivo sporočilo finančnim trgom in si zagotavljala njihovo zaupanje, ki bo skupaj z drugimi ukrepi pripomoglo k zniževanju zahtevanih donosov. Cilj bančnega­ projekta naj bi bil sanirati in odprodati banke v državni lasti. Pričakovanje, da bi v katero od kriznih bank vstopila kaka resna tuja banka (to velja za fantastičen signal trgom), je za zdaj še pobožna želja.

Pozornost usmerjena v privatizacijo

Nasploh je privatizacija ena od točk, na katero je evropska komisija najbolj pozorna. »Prevladujoč položaj države in pogosto nepravilno upravljanje državnega premoženja ovirata zasebne domače in tuje naložbe ter zmanjšujeta produktivnost in konkurenčnost,« je ugotavljala v majskih priporočilih. Navzkrižno lastništvo podjetij in bank da povzroča tveganje širjenja negativnih učinkov. Tudi iz ECB prihajajo opozorila glede neučinkovitosti državnih podjetij. Peripetije z imenovanjem Gašparja­ Gašparja Mišiča na čelo Luke Koper so najbrž potrdile oceno in povzročile še več – zmajevanje z glavo.

Skratka, pri prihodnjem ocenjevanju Slovenije (prva bruseljska misija bo že v prihodnjih tednih) se bodo prepletale tri velike teme: sanacija bank, urejanje javnih financ in privatizacija. Nobena ni prednostna, skupaj tvorijo celoto. Če bi na enem od področij naredili veliko, bi evrokrati pri bolj šibkem utegnili vsaj na kratko zamižati na eno oko. »Opravka imamo z zapoznelim refleksom Slovenije, ki se ni pravočasno lotila reševanja krize,«­ je ocenil eden od naših sogovornikov. Politične igrice in dogajanje, zaradi katerega je Slovenija videti, kot da je sama sebi največji problem, niso najboljša popotnica.