Zasedanje Apeca: ponovno v norih srajcah, tokrat še s kitaro

Na zasedanju nihče ni pogrešal Obame, čeprav Kitajsko in Japonsko skrbi njun delež v ameriškem dolgu.

Objavljeno
08. oktober 2013 19.33
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika
Na Baliju so obnovili tradicijo, ko so si voditelji držav ali vlad, ki so se na tem indonezijskem otoku zbrali na letnem zasedanju Apeca (Azijsko-pacifiškega gospodarskega foruma),­ v ponedeljek nadeli srajce, sešite­ iz blaga, poimenovanega­ »endek«.

Skupinska fotografija udeležencev vrhunskega srečanja v »norih srajcah«, kot so jih poimenovali zato, ker so državniki v njih videti prej smešni kot sproščeni, naj bi pomenila, da se bliža konec gospodarske krize, saj so se v preteklih treh letih organizatorji zasedanja Apec izogibali temu modnemu šovu, ker se jim je zdel v mračnem vzdušju finančnih težav in nalezljive recesije preprosto neprimeren.

Balijski »endeki« so tokrat simbolizirali tudi novo fazo odstranjevanja trgovinskih meja: blago so prispevale tukajšnje tkalke, krojenje srajc pa so zaupali kitajski družbi, ki ima podružnico v ­Džakarti. To je bila slika odnosov, ki jih je kitajski predsednik Xi Jinping poimenoval »win-win« in pri katerih je tudi tokrat vztrajal s trditvijo, da lahko samo takšna liberalizacija trga, od katere imajo enako koristi vse strani, prinese rezultate, ki jih današnji svet nujno potrebuje.

Štiri barve

Državniki so lahko izbirali med štirimi barvami. Ko si je Xi nadel »endek« rdeče barve, so nekateri pomislili, da si želi izgledati kot komunistična zastava. Pozabili pa so, da je v kitajski tradiciji rdeča cesarska barva in da je bil Apec tokrat za Xija priložnost za obnovo gospodarsko-trgovinskega imperija, ki se razteza prek Tihega oceana in ima neizogiben kitajski pečat.

V »endeku« je bil videti žalostno le ameriški državni sekretar John Kerry, pa ne zato, ker mu purpurna srajca ne bi pristajala, temveč zato, ker je bil po funkciji in avtoriteti slaba zamenjava za predsednika Baracka Obamo, ki je moral odpovedati prihod na Bali zaradi delne blokade administracije v ­Washingtonu.

Prav to je dodajalo pomen cesarskemu odtenku rdeče srajce Xi Jinpinga, ki je poudaril, da namerava Kitajska obseg izmenjave z državami Aseana (Združenja držav jugovzhodne Azije) do leta 2020 povečati celo na milijardo dolarjev, nato pa je Obamovo odsotnost izkoristil za to, da je potisnil v ospredje svojo zasnovo svobodnega trgovinskega bloka brez primesi ideologiziranega protekcionizma, hkrati pa zavrgel idejo o TTP (čezpacifiškem partnerstvu, v katero Kitajska ni bila povabljena), ki naj bi se institucioniziral do konca leta, kar se po vsej verjetnosti ne bo zgodilo prav zaradi ameriških notranjih problemov.

Japonski premier Šinzo Abe je izbral plav »endek« za skupinsko fotografijo in sveže obljube gospodarskih reform za temo svojega govora, s čimer je pripomogel k neizrečenemu prepričanju, da prevzema azijsko-pacifiško območje srce gospodarske rasti od evro-atlantske osi dosedanjega razvoja.

Na Baliju se je pokazalo tudi to, da Japonska in Kitajska ne bosta zlahka premostili svojega ozemeljskega (beri: nacionalnostrateškega) spora, saj sta se Abe in Xi le rokovala, ne pa tudi pogovarjala. Sta pa dve največji azijski sili, ki sta tudi največji upnici ZDA, skoraj hkrati na ves glas potarnali in zahtevali od Obame, naj stori vse, kar je v njegovi moči, da se bo spoštovalo ameriške dolžniške obveznosti in preprečilo novo drsenje vrednosti dolarja, ki ne bi le zmanjšalo kitajske in japonske naložbe v ameriške obveznice, temveč bi hkrati ogrozilo tudi kompetitivnost kitajskega in japonskega blaga na svetovnem trgu.

Kitajska ima trenutno 1277 milijard ameriškega dolga, japonski delež pa je le za 142 milijard manjši. Čeprav se na vojaškostrateškem področju politika Pekinga in Tokia do Washingtona bistveno razlikuje, si je na finančno-gospodarskem področju sila podobna. Kitajska in Japonska si želita Obamo čim prej videti v sedlu, globalni finančni trg pa v ravnovesju, saj sta se obe državi znašli na pomembnem razpotju lastne razvojne poti, zato potrebujeta trdnega najpomembnejšega partnerja, da bi lahko čim varneje nadaljevali novo fazo izgradnje ­gospodarstev.

Medtem ko so, kot trdijo japonski mediji, na liniji med Tokiom in Belo hišo večkrat na dan zvonili posebni telefoni, iz Pekinga pa so ameriškega predsednika spodbujali, naj za vsako ceno čim prej doseže kompromis in prepreči začetek nove dolžniške krize, je ruski predsednik Vladimir Putin med srečanjem z voditelji korporativnega sveta na Baliju izjavil, da popolnoma razume Obamo in da se tudi on ne bi udeležil zasedanja Apeca, če bi bil v njegovem položaju.

»Vse najboljše za te«

Težko je oceniti, ali je bila to iskrena podpora ali zvito prikrita kritika zmanjšane avtoritete, ker so bili v »norih srajcah« vsi državniki videti hkrati resni in neresni. Ko je indonezijski predsednik Susilo Mambang Judojono vzel v roke kitaro in ob Putinovem rojstnem dnevu zapel »Happy Birthday to You«, je Xi Jinping veselo zaploskal, navdušen tako nad lepim glasom muzikaličnega gostitelja kot nad razlogom, da se Apec začini s pesmijo. In to prav v trenutku, ko je on v rdečem »endeku« poskušal prepričati svoje veliko sosedstvo, da kljub vsemu prihaja azijsko stoletje in da bo v njem vsem glavna partnerica Kitajska, ne pa ZDA, katerih predsednika konec koncev niti niso preveč pogrešali.