ZDA: propagandne priprave na napad na Iran?

Sum o jedrskem oboroževanju Irana je postal glavna zunanjepolitična tema ameriške predvolilne tekme.

Objavljeno
23. november 2011 17.17
Posodobljeno
23. november 2011 17.41
Boris Čibej, New York
Boris Čibej, New York
New York - »Bombardirajmo Iran,« je med prejšnjo predsedniško kampanjo na surfersko melodijo prepeval takratni republikanski predsedniški kandidat John McCain. Slabe štiri leta po tem je tako za administracijo kot za tekmece, ki se potegujejo za republikansko kandidaturo na volitvah naslednjo jesen, nevarnost jedrsko oboroženega Irana še vedno glavna zunanjepolitična tema.

»Prava pot za Ameriko je ta, da se Iranu zoperstavi z uničujočimi sankcijami in [iranskega predsednika Mahmuda] Ahmadinedžada obtoži zaradi kršenja ženevske, mhm, oziroma genocidne konvencije,« se je v torek zvečer na že 11. soočenju republikanskih predsedniških tekmecev zapletel nekdanji guverner Massachusettsa Mitt Romney, ki so ga javnomnenjske ankete dolgo časa uvrščale na prvo mesto.

Temnopolti poslovnež Herman Cain, ki se je v zadnjih tednih na lestvica priljubljenosti najprej povzpel, potem pa spet zdrsnil, bi priskočil na pomoč Izraelu, če bi ta napadel Iran in »imel kredibilni načrt za uspeh«. Če ne bi bilo več nobenega drugega načina za zaustavitev njegovega jedrskega oboroževanja, bi Iran bombardiral tudi nekdanji predsednik zveznega predstavniškega doma Newt Gingrich, ki med republikanskimi tekmeci trenutno velja za favorita.

Zgodba o jedrski grožnji perzijskega režima, ki mu ZDA še vedno ne morejo oprostiti ponižujočega zajetja ameriških talcev po islamski revoluciji, ni nova.

Iran je prejšnji republikanski predsednik George Bush mlajši leta 2002 razglasil za enega od nosilcev »osi zla«, pred kratkim pa se je izvedelo, da je bil komajda preprečil načrte svojega »jastrebskega« podpredsednika Dicka Cheneya, ki je hotel bombardirati Iran. Čeprav so Izraelci, ki so najtesnejši ameriški zavezniki v regiji in daleč največji prejemniki ameriške vojaške pomoči na svetu, večkrat javno zagrozili, da bodo sami napadli iranske jedrske objekte, v Washingtonu za takšno akcijo niso dobili podpore. Do odkritih spopadov ni prišlo, pač pa so ameriški raziskovalni novinarji razkrili, da so že v času Busha ameriške tajne službe delovale na ozemlju Irana in skrivaj podpirale iransko opozicijo, med njimi tudi zelo nevarne sunitske skrajneže.

Demokrat in Nobelov nagrajenec za mir Barack Obama je prišel na oblast na začetku leta 2009 z obljubo, da se bo posedel za pogajalsko mizo tudi z največjimi ameriškimi sovražniki, zaradi česar so ga konservativci in podporniki Izraela ostro kritizirali. Tako kot marsikatere Obama tudi te obljube v dobrih dveh letih in pol vladanja ni izpolnil.

Odnosi med Washingtonom in Teheranom so ostali tradicionalno slabi, še bolj pa jih je pokvarilo iransko zajetje treh ameriških pohodnikov, ki so jih obsodili za vohunjenje, umor vrhunskega iranskega jedrskega znanstvenika, za katerega so v Teheranu obtožili ameriške vohune, in napad na iranske centrifuge z virusom, ki so ga družno izdelale izraelske in ameriške specialne službe.

Potem je prišlo do novih zaostritev na začetku oktobra, ko so ameriške oblasti obtožile elitno enoto iranske revolucionarne garde, da je poskušala s pomočjo mehiških kartelov likvidirati saudijskega veleposlanika v Washingtonu. ZDA so uvedle nove protiiranske sankcije in povečale pritisk na mednarodno skupnost, naj sledi njenemu zgledu. Le mesec dni kasneje so se v ameriških medijih pojavile udarne napovedi, da bo Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA) s sedežem na Dunaju objavila novo poročilo, v katerem so menda novi, neizpodbitni dokazi, da Iran razvijo jedrsko oborožitev. Zatresla se je gora.

Že naslov uvodnika v časniku New York Times je jedrsko oboroževanje razglasil za »Resnico o Iranu«, za uredništvo konkurenčnega dnevnika Washington Post pa so bili dokazi v poročilu IAEA tako trdni, da bi morali »prekiniti resno razpravo, ali v Teheranu razvijajo program v miroljubne namene«.

Ko je že pred objavo razvpito poročilo končno res prišlo v javnost, so morali v New York Timesu priznati, da »resnici na ljubo temeljne domneve v poročilu niso bistveno nove, o njih pa strokovnjaki razpravljajo že leta«. A kljub »rojeni miši« se je v vodilnih ameriških medijih tresenje gore nadaljevalo še cel teden. »Poročilo Združenih narodov dokazuje iranske jedrske ambicije,« so pet dni po objavljenem dokumentu zapisali v dnevniku USA Today, novinar revije Time pa je še kak teden po tem objavil trditev, da »celo nadvse pazljiva IAEA zdaj verjame, da Iran izdeluje jedrsko orožje«.

In kakšni so ti dokazi? »Ni jih. Ničesar niso našli. Niti enega dokaza ni v njem, da Iran razvija jedrsko orožje,« je pred dnevi za neodvisno televizijo Democracy Now izjavil legendarni ameriški raziskovalni novinar Seymour Hersh, ki je leta 1969 Američanom razkril grozote o početju njihovih vojakov v vietnamski vasici My Lai. Hersh, ki že vrsto let spremlja Iran za revijo New Yorker, je pred dnevi objavil zapis, v katerem navaja besede nekdanjega visokega uslužbenca IAEA Roberta Kelleya, da so v poročilu, ki temelji na podatkih iz nekega ukradenega prenosnega računalnika, zgolj stare in novinarjem dobro znane »novice«. »Res me zanima, zakaj ti isti poročevalci te stare reči zdaj prodajajo kot 'nove informacije',« se je čudil Kelley.

Pred dnevi so ameriški mediji objavili vročo novico, da so v Libiji našli na stotine artilerijskih granat za izstreljevanje kemičnega orožja, ki da so ga strmoglavljenemu Gadafijevemu režimu najbrž prodali Iranci.

»To je skoraj take vrste, ne vem, če bi temu rekel 'psihoza', raje nekakšna fantazijska dežela, ki jo gradijo na podoben način, kakor so to počeli pred napadom na Irak. In spet se zdi, da se očitno niso čisto nič naučili,« je za Democracy Now povedal Hersh. Po njegovem mnenju je poročilo »politični dokument«, ki ga je sestavil do Američanov nadvse prijazni generalni direktor AIAE, Japonec Jukija Amano.

Kakor je razkrilo spletišče Wikileaks, je bil ameriški veleposlanik pri IAEA Glyn Davies že par mesecev pred Amanovo izvolitvijo konec leta 2009 prepričan, da bo »naše prihodnje sodelovanje« plodno, saj mu je nekdanji japonski generalni konzul v Marseillu zagotovil, da »stoji trdno na strani vsake ameriške strateške odločitve, od kadrovskih rešitev na najvišji ravni do ukvarjanja z domnevnim iranskim programom jedrske oborožitve«.