Tiskane izdaje
Demokrati in republikanci lovijo zadnje trenutke iztekajočega se leta, da bi popravili slab vtis, ki so ga pustili med neuspešnimi pogajanji o fiskalnem prepadu. Namesto konkretnih sistemskih ukrepov in reform, ki bi vodile k dolgoročni stabilizaciji ameriških javnih financ, Bela hiša in kongres zdaj iščeta novo, začasno rešitev.
V Washingtonu vse do zadnjih dni ni bilo čutiti posebnega vznemirjenja glede prihajajočega fiskalnega prepada, o katerem politiki neuspešno razpravljajo že vse od novemberskih predsedniških volitev. Predčasno vrnitev predsednika Obame s počitnic na Havajih in napoved izrednega zasedanja predstavniškega doma v nedeljo so ekonomisti in analitiki razumeli kot znak, da Bela hiša in kongres še vedno verjameta v možnost sklenitve nekakšnega kompromisa. Dogovor, ki so si ga nadejali, bi bil bistveno drugačen od tistega, na katerega so upali konec novembra. Bolj ali manj jasno je bilo, da ne bo niti velik niti prelomen in da ne bo vključeval zvišanja zgornje meje zadolževanja, ki jo bodo ZDA dosegle v ponedeljek.
Blokada še traja
Na pogovorih v Beli hiši so se danes sestali predstavniki republikancev in demokratov iz predstavniškega doma in senata. Predsednik Obama je sestanek sklical po kaotičnem dnevu medsebojnega obtoževanja in pesimističnih izjav, ki so prihajale iz obeh političnih taborov. Demokrati in republikanci se do današnjega sestanka še vedno niso pogajali, čeprav so oboji izražali načelno pripravljenost za preprečitev samodejnega zaostrovanja fiskalne politike po 1. januarju 2013, ko se bo sočasno z začetkom globokih rezov v javno porabo iztekla veljavnost nekaterih davčnih olajšav.
»Tukaj smo, pet dni pred novim letom, in morda se bomo le začeli pogovarjati,« je v nastopu med izrednim zasedanjem senata povedal vodja republikanske manjšine Mitch McConnell. »Morda je še čas za nekakšen dogovor, ki bi davkoplačevalce rešil pred povsem nepotrebno gospodarsko krizo,« je pojasnil senator in izrazil pričakovanje, da bo Obama, ki je še nedavno vztrajal, da ne bo dal nobene nove iniciative, na dan vendarle prišel s sprejemljivejšim predlogom. Tako McConnell kot vodja demokratske večine v senatu Harry Reid sta krivdo za nastalo blokado še naprej vztrajno pripisovala drug drugemu. Senator Reid je ob tem dvomil, da bodo republikanci v zgornjem domu kongresa podprli kakšen koli nov predlog, ki bi ga katera izmed strani proizvedla v naslednjih dneh. Kot razlog za to je navedel neuspel poskus zakona, ki ga je na glasovanje v kongres prejšnji teden poslal republikanski vodja predstavniškega doma John Boehner in ga stranka kljub večini, ki jo uživa v spodnjem domu, ni uspela podpreti.
Od celovitih k začasnim ukrepom
Kako pomemben je kompromis, že dalj časa ponavljajo ekonomisti in gospodarstveniki, čeprav se mnenja glede morebitnih negativnih učinkov fiskalnega prepada pogosto precej razlikujejo. Najbolj pesimistične napovedi govorijo o nevarnosti štiriodstotnega zmanjšanja ameriške gospodarske rasti in s tem vnovične recesije, ki bi prekinila razmeroma stabilen trend gospodarskega okrevanja. Ukinitev davčnih olajšav in posledičen dvig nekaterih davkov bi prizadela veliko večino ameriških gospodinjstev. Zaradi zmanjšanja potrošnje in slabšega poslovanja podjetij bi število brezposelnih, ki se trenutno giblje med sedmimi in osmimi odstotki, znova naraslo.
Republikanci, ki so sodelovali pri pogajanjih, so v zadnjih dneh izrazili prepričanje, da bi se stranki lahko dogovorili o podaljšanju veljavnosti davčnih olajšav za večino Američanov, seveda pod pogojem, da bi demokrati pristali na večje reze v javne izdatke. Brez teh republikanci ne bodo pristali na povišanje zgornje meje zadolževanja, ob katero bodo ZDA trčile 31. decembra. Finančno ministrstvo je že napovedalo, da bo v ponedeljek sprožilo niz izrednih ukrepov, s katerimi si bodo zvezne oblasti kupile še vsaj mesec ali dva časa, da sklenejo jasen in vseobsegajoč dogovor, ki bo dolgoročno rešil problem naraščajočega ameriškega dolga, oziroma tvegajo občutno znižanje kreditne ocene.
Umeten rok
Tako politikom kot ekonomistom je jasno, da bi padanje v prepad potekalo postopno in da 1. januar pomeni zgolj simboličen začetek samodejnega dvigovanja davkov in zmanjševanja proračunskih izdatkov. Napovedana recesija, ki bi najverjetneje imela posledice za celotno svetovno gospodarstvo, se ne bi zgodila čez noč. Lahko pa bi prišlo do panike. Najprej med vlagatelji, ki bi začeli razmišljati, da dogovor sploh ni mogoč, nato pa še med potrošniki in podjetniki, ki bi v pripravah na najhujše pazili na vsak porabljen dolar in cent.
V skrajnem primeru nenadzorovanega padca čez prepad bi ameriška družina, ki zasluži med 50.000 in 75.000 dolarji na leto, v davčno blagajno v povprečju prispevala 2.400 dolarjev več. Zaradi osem do devet odstotnih rezov v javne izdatke bi veliko podjetij ostalo brez državnih poslov. Najbolj vidna posledica upadanja kupne moči bi bila odpuščanja. Kongresni urad za proračun predvideva, da bi lahko službe izgubilo tudi več kot 3,4 milijona Američanov. Poleg njih bi bili dodatno prizadetih kakih dva milijona brezposelnih davkoplačevalcev, ki bi ostali brez državne pomoči.
