Tiskane izdaje
New York − Ameriški senatorji so silvestrsko noč preživeli ob pogajalskem zvijanju rok in v zgodnjih urah novega leta sklenili dogovor, ki premošča davčni del proračunskega prepada. Po njem se bodo dvignili davki za najpremožnejše, v zameno pa so republikanci podvojili višino zaslužkov, ki določajo, kdo je premožen.
Dogovor mora potrditi še spodnji dom kongresa, kjer je republikanska večina že večkrat pokazala svojo muhavost. A tudi brez tega politike čaka še ogromno dela, od globokih proračunskih rezov do dviga meje zadolževanja, kar po dosedanjih izkušnjah napoveduje nove prepire in zastoje.
Tehnično gledano, so Združene države zdrsnile v proračunski prepad, saj so se davki samodejno dvignili na višjo raven za vse, začeli so se uresničevati tudi globoki rezi v proračun. Toda Američani skoraj ne bodo občutili posledic, če bodo kongresniki podprli dogovor senatorjev (sestali so se popoldne po ameriškem času). Ta po dvajsetih letih prvič spet dviguje davke na dohodke (za posameznike z več kot 400.000 dolarji zaslužka oziroma pare z več kot 450.000 dolarji).
Bela hiša je sprva mejo med srednjim razredom in premožnimi določila pri 200.000 oziroma 250.000 dolarji, a so v pogajanjih popustili in tako izborili leto dni podaljšanja državne pomoči za brezposelne. To bo državo stalo dodatnih 30 milijard dolarjev, ne da bi morala denar dobiti z rezi v porabo na drugih področjih. Predsednik Barack Obama je hkrati izboril davčne olajšave za najrevnejše družine. Pri tem je skoraj neopazno nehala veljati olajšava pri davku na plače, s katerim se polni ameriški državni pokojninski sklad, Obama pa je z njo poskušal pomagati družinam in podjetjem pri premagovanju gospodarske krize.
Senatorji so za dva meseca odložili tudi 110 milijard dolarjev vredne kazenske varčevalne ukrepe, ki naj bi začeli veljati, ker politiki lani niso zmogli doseči dogovora o zmanjševanju proračunskega dolga. Do marca naj bi se poskušali uskladiti, kako se izogniti takšnim globokim posegom v vojaški proračun in nekatere socialne programe države, hkrati pa kljub temu dolgoročno zmanjševati državno porabo v znosne okvirje. Celotni ameriški dolg zdaj znaša dobrih 16.400 milijard dolarjev, po napovedih analitikov pa bi lahko v tridesetih letih narasel na uničujočih 247 odstotkov BDP.
Čeprav je dogovor podprla velika večina senatorjev, se jih osem od 100 ni strinjalo z doseženim. Med petimi republikanci je bil tudi Marco Rubio, mlad senator s Floride, ki velja za enega resnejših bodočih predsedniških kandidatov stranke, na ta način pa si gradi podporo pri njenem najbolj konservativnem jedru. Nezadovoljni so bili tudi trije na nasprotnem polu, demokrat Tom Harkin iz Iowe je tik pred glasovanjem dejal, da dogovor podpira najbogatejše Američane na račun tistih, ki imajo najmanj.
Predsednik Obama je pogajalski preboj v senatu, ki ga je dosegel njegov odposlanec za težavne pogovore, podpredsednik Joe Biden, označil z besedami, da »niti demokrati niti republikanci niso dobili vsega, kar so želeli, kljub temu pa je dober za državo, saj bo pospešil rast gospodarstva, proračunski primanjkljaj pa zmanjšal na uravnotežen način«. Pri tem je pozval spodnji dom kongresa, naj ne odlašajo z njegovim sprejetjem. Tudi vodja republikanske manjšine v senatu Mitch McConnell je malo prvi uri zjutraj dejal, da »to ne bi smel biti način, kako tukaj delujemo, toda menim, da smo naredili nekaj dobrega za državo«.
Kreativno računovodstvo
Wall Street se je že v ponedeljek na znamenja političnega optimizma v Washingtonu odzval z rastjo borznih kazalnikov, največjo od sredine novembra. Pred tem se je pet trgovalnih dni zapored končalo v rdečih številkah, ko se je zdelo, da politiki ne bodo zmogli preseči nasprotij in bodo ogrozili gospodarsko rast države. Vlagatelji pri tem še vedno opozarjajo, da je to bil le prvi korak in da Washington zdaj čaka še dogovor o dvigu meje zadolževanje države.
Po napovedi finančnega ministra Timothyja Geithnerja so ZDA prav na silvestrovo dosegle mejo dovoljenega zadolževanja, ki jo je kongres postavil pri slabih 16.400 milijardah dolarjev. Zdaj je na vrsti kreativno računovodstvo, s katerim bo vlada prerazporejala denar med računi in tako ohranjala svojo plačilno sposobnost, toda nekje med februarjem in marcem bo povsem ožela mošnjiček. Do takrat mora kongres zvišati mejo zadolževanja, republikanska večina pa je doslej to vedno izrabila za izsiljevanje Bele hiše.
Tudi medijski analitiki menijo, da je silvestrska pogodba le obliž na globoko ameriško proračunsko rano, ki jo žge še ideološko nesoglasje med strankama, kako plačati nakopičen dolg. Sedanja družba svoj življenjski slog nalaga na ramena prihodnjih generacij, skrb za starejše že krči socialne programe za mlade in revne, vse nakopičene obveznosti pa bodo povzročile orjaško poslabšanje življenjskega standarda prihodnjih generacij, trdi kolumnist New York Timesa David Brooks. Po analizah Mednarodnega monetarnega sklada bi morale ZDA davke nemudoma zvišati za 35 odstotkov in za prav toliko znižati vse socialne programe, če bi želele izpolniti svoje dolgoročne obveznosti.
Toda velika pogodba, kot imenujejo dogovor med strankama o prihodnjem delovanju in finančni usmeritvi države, postaja vse bolj izmuzljiva. Namesto nje se Združenim državam obetata še najmanj dve leti pozicijskega vojskovanja o zadolževanju, davkih in varčevalnih rezih. Niti silvestrski dogovor ni prinesel nobene težje odločitve, kot so reforme socialnih programov in prenapihnjenega zdravstva, hkrati pa je mejo nižjih davkov postavil previsoko, da bi lahko resno upali na nove davčne prihodke. Če kongres ob tako zaostrenih pogojih ne zmore preseči politične delitve, je to slabo znamenje tudi za druge nujne reforme, od davčne do nadzora orožja in priseljevanja, meni Brooks.
