Zdi se, da evropski sever s krizo lažje shaja

Nordijski svet je precej bolj odporen na krizo kot preostala Evropa, dolgo časa se ga zaostrene razmere skoraj niso dotaknile. Zdaj je opaziti, da niti to okolje ni neobčutljivo na evropsko recesijo, vendar je v bistveno boljšem položaju kakor drugi. Hkrati je dokaz, da se gospodarska rast in sociala ne izključujeta.

Zgled finančne stabilnosti na evropskem severu je Švedska, najdlje je bila tako rekoč imuna na gospodarsko krizo, obenem je še vedno med najbolj egalitarnimi družbami, kar jih poznamo. Članica Evropske unije, ki se je 1997. odločila proti prevzemu evra, je dosegla zelo visok standard s kombinacijo visokotehnološkega kapitalizma in socialne države; njen povojni sistem je temeljil na tesnem sodelovanju med vlado, sindikati in korporacijami, z reformami v devetdesetih letih je ustvarila model, ki tudi v razmerah globalnega gospodarstva ohranja obsežne socialne pravice. S krizo v evroobmočju je bil vtis, da ji recesija ne more do živega, zdela se je kot alternativa za tiste članice z evrom, ki so se zlovoljno ozirale naokrog; to je zadnje čase opazno počela sosednja Finska, od koder so občasno prihajati dvomi o razpadu skupne valute. Spomnimo se vodje diplomacije v Helsinkih Erkkija Tuomioje, češ da je Finska pripravljena na morebiten razpad evra in da je naredila tudi izračun, koliko bi to stalo.

Čeprav je Finska ena najstabilnejših držav z evrom in ena redkih z najvišjo oceno bonitetnih hiš in najnižjo stopnjo tveganja, ji je zadnje čase gospodarsko šlo nekoliko slabše kot Švedski. Je opazno močnejša od večine v evroobmočju, sama pa je opazila predvsem, da je šibkejša od skandinavskih držav in je kriza oplazila njeno gospodarstvo. Medtem ko je Norveška poseben primer – ni članica Unije, njena letošnja rast je 3,7-odstotna, zaradi svojega naftnega bogastva je zgodba zase –, sta švedsko in do pred kratkim dansko gospodarstvo brez evra rasli hitreje, kar je med Finci sprožalo dodatne pomisleke. Njihova država je v drugem četrtletju imela negativno gospodarsko rast, predvidoma bo konec leta 0,5-odstotna. Finska, Švedska in Danska so vse tudi med neto plačnicami v EU, s poglabljanjem dolžniške krize so zlasti iz Helsinkov prihajali vedno bolj evroskeptični glasovi in dvomi o solidarnosti z državami, ki so potrebovale mednarodno finančno pomoč.

Izkušnje izpred dvajsetih let

Zdaj tudi najuspešnejša Švedska izgublja nekaj zagona. Najnovejši podatki kažejo, da jo lahko kriza prizadene bolj, kot je pričakovala. V drugem četrtletju je imela polovico nižjo rast, analitiki napovedujejo možnost dveh zaporednih kvartalov negativne rasti. Toda vse države na severu so izhodiščno v neprimerno boljšem položaju od preostale Evrope, švedski dolg, na primer, znaša manj kot 40 odstotkov bruto domačega proizvoda, obenem so se veliko naučili tudi iz svojih preteklih izkušenj, predvsem iz bančne krize v začetku devetdesetih. Kot poudarjeno izvozno usmerjeno gospodarstvo pa je zelo odvisna od ameriških, kitajskih in drugih globalnih trgov in zelo malo od domačega povpraševanja. V sedanjih razmerah ima težave z brezposelnostjo, ki je 7,8-odstotna in se povečuje. Čeprav vlada zadnja leta krči javno porabo, je ta še vedno visoka, 51 odstotkov BDP, kar je precej več od večine razvitih držav. In vendar so se davki znižali in je raven sociale padla. Na vlado premiera Fredrika Reinfeldta letijo kritike sindikatov in levice, češ da spodkopava švedski model. Švedska je država z ukoreninjenim prepričanjem o potrebnosti močne države. Malce manj egalitarizma in precej več učinkovitosti, je z značilno anglosaško posmehljivostjo do tistega, kar v EU razumemo kot »dobro družbo«, komentiral nov veter v socialnem sistemu na severu britanski Economist.

Skandinavski model ponuja, še posebno za sedanje čase, pomemben poduk. Skladno z neoliberalno ekonomsko teorijo bi se moral že zdavnaj sesuti, saj ima veliko javnih uslužbencev s spodobnimi plačami pa visoke davke in številčne sindikate, vlade torej, ki ogromno trošijo. In vendar je ravno skandinavska ekonomska paradigma tista, ki v sedanji krizi shaja bolje, vse druge evropske članice pestijo precej večji problemi.

Evropskega severa ni smiselno idealizirati, v minulih letih se je razblinila prenekatera iluzija: opazovali smo ksenofobne instinkte skrajno desnih strank v okoljih, ki so bila vedno zgled strpnosti in spoštljivega ravnanja z drugimi. Toda njihov model je še kako relevanten: družbena klima je tu še vedno dobra, občutljivost za neenakost je skoraj vrojena, zavedanje o pomenu socialne države je prevladujoče. To so gospodarsko učinkovite in kakovostne družbe, ki kažejo, da se gospodarska uspešnost in socialna država ne izključujeta. Med bogatimi državami so nordijske še vedno ena najbolj inventivnih regij.