Tiskane izdaje
Kadar se volitve v neki državi končajo z razglasitvijo dveh zmagovalcev, ponavadi nihče več ne brska po življenjepisih in programih kandidatov, ampak so v ospredju upi in želje prebivalcev države. To se je zgodilo tudi v Indoneziji.
Po predhodnem štetju glasov ima sicer majhno prednost guverner Džakarte Džoko Vidodo, ki je prejel 53 odstotkov glasov, vendar tudi nekdanji general iz obdobja Suhartove vladavine Prabovo Subianto še vedno ni priznal poraza. Zato je odhajajoči predsednik Susilo Bambang Judhojono vsakega posebej povabil v svojo rezidenco in od njiju zahteval, naj ne poskušata evforično praznovati zmage in naj ne vabita množic na ulice. Negotovi izidi volitev za zdaj dokazujejo samo to, da je Indonezija močno razdeljena država, zato bi bilo takšno poigravanje s čustvi množic lahko nevarno.
Judhojono, ki ni mogel več kandidirati na volitvah, ker ima za sabo že dva petletna mandata, je od Vidodoja in Subianta zahteval, da počakata na uradne volilne rezultate, ki jih bo objavila volilna komisija. Objavo pričakujejo 21. ali 22. julija. Do takrat se bo samo še daljšal seznam vseh želja domače javnosti in tujih vlagateljev, ki veliko pričakujejo od novega predsednika. Večina kljub vsemu upa, da bo to Vidodo oziroma Džokovi, kakor mu pravijo rojaki, ki so združili njegovo ime in priimek.
Volitve, pomembne za svet
Medtem ko čakamo na volilne izide, lahko dobro premislimo, zakaj so predsedniške volitve v Indoneziji pomembne za ves svet. Država velja za eksotično predvsem zato, ker se razprostira čez skoraj 13.500 otokov, zato tudi njeno sodobno ime vsebuje starogrško besedo za »otok« – »nesos«. Vse druge lastnosti Indonezije so pomemben dejavnik v naši globalni resničnosti, verjetno pa je najpomembneje poudariti, da govorimo o državi, ki je na četrtem mestu na svetu po številu prebivalcev in v kateri živi petina vseh muslimanov.
Prav zato je enako pomembno poudariti, da se je Indonezija razvila v demokracijo – tako zreli, kolikor je to mogoče reči za katerikoli politični model v sodobnem dinamičnem in spremenljivem svetu. Nič manj pomemben ni podatek, da gre za 16. največje gospodarstvo na svetu. Država je članica skupine G20 in čedalje pogosteje je slišati, da bi bilo treba besedi BRICS (kratici za Brazilijo, Rusijo, Indijo, Kitajsko in Južno Afriko) dodati še eno črko »I«.
Še lani poleti so nekateri ekonomski analitiki omenjali, da bi v tej skupini rastočih gospodarskih sil Indonezija lahko celo zamenjala Indijo, saj je bilo njeno gospodarstvo vitalnejše, rast stanovitnejša, država pa je bila bolj odprta za tuja podjetja. V nasprotju z Indijo, v kateri se je srednji razred začel krčiti zaradi premoženjskega razslojevanja, je v Indoneziji čedalje več pripadnikov družbenega sloja, ki zaradi svojih prihodkov, kupne moči in možnosti izbire pri iskanju zaposlitve velja za najpomembnejšega nosilca gospodarskega in družbenega razvoja. Izračunali so, da bo v Indoneziji do leta 2020 živelo 141 milijonov pripadnikov srednjega razreda, ta podatek pa je poleg razpoložljivih naravnih virov največji magnet za tuje naložbe.
Potem ko smo po koncu hladne vojne začeli iskati nove temelje svetovne ureditve, smo čedalje raje razvrščali države v nove bloke predvsem na podlagi gospodarske dinamike, ne pa zemljepisnega položaja. Zanimivo je vedeti, da je Indonezija prav v vsakem od njih, ne glede na to, ali govorimo o »Next 11« Goldman Sachsa, »E7« (Emerging 7) PricewaterhouseCoopersa, državah CIVETS, kakor je časopis The Economist označil Kolumbijo, Indonezijo, Vietnam, Egipt, Turčijo in Južno Afriko, ali o novi eliti gospodarske rasti, ki jo je Citigroup uvrstil v skupino 3G (Global Growth Generators – ustvarjalci globalne rasti).
Iz prednosti v pomanjkljivost
Toda Indonezija je tudi na vseh seznamih držav, ki se spoprijemajo z novimi gospodarskimi izzivi. Ne glede na to, ali gre za pasti zaostale infrastrukture, ki jo je treba posodobiti, ali za spreminjanje splošnega gospodarskega vzdušja, na katero je vplivala upočasnitev kitajske rasti, se vsi zavedajo, da so reforme nujno potrebne in da bodoči predsednik ne bo imel lahkega dela, ko jih bo moral izvajati.
Skoraj vse prejšnje desetletje je bila Indonezija priljubljen cilj tujega kapitala, ker je postala ena najpomembnejših izvoznic surovin za kitajsko industrijo in ker je imela zanesljivo domačo porabo. Nato pa sta se ti dve prednosti spremenili v pomanjkljivosti: Kitajska je zaradi upada rasti močno zmanjšala uvoz surovin, visoka domača poraba pa je ustvarila precejšen zunanjetrgovinski primanjkljaj. Ko se je več kot 130 milijonov volivcev v sredo odpravilo k volilnim skrinjicam, se je zdelo, da bo večini jasno, da njihova država zdaj potrebuje novega človeka z novimi idejami. Za velikega favorita je veljal Džokovi.
Toda zaradi govoric o tem, da je Džokovi pravzaprav kristjan in etnični Kitajec, pa tudi zato, ker ljudje na razpotju pogosto iščejo pot, ki vodi nazaj, se je veliko volivcev očitno odločilo glasovati za Prabova Subianta. Pri tem so pozabili na njegovo vlogo v času diktature, morda pa se je mnogim prav zato, ker obljublja »močno osebnost« na čelu razdeljene države in »čvrsto roko« s podporo konservativnega islama, zazdel varnejša izbira od Džokovija. Tega namreč nekateri analitiki primerjajo z Barackom Obamo, kar pravzaprav napoveduje nove zaplete in ne velja za kompliment reformističnemu politiku.
Mirni volivci
V četrtek je policija po indonezijskih mestih razglasila stanje pripravljenosti, vendar so volivci ostali mirni. To so bile tretje neposredne predsedniške volitve v tej državi in na vseh dosedanjih volitvah poraženec ni hotel priznati poraza, dokler niso bili znani dokončni uradni volilni rezultati. Medtem je tuji kapital že priznal zmago Džokovija, zato so se vrednosti delnic na borzi že zvišale, državna valuta rupija pa je dosegla svojo najvišjo vrednost v zadnjih dveh mesecih v primerjavi z ameriškim dolarjem. Res je, da so se ljudje že odločili, katero pot bi radi ubrali v prihodnje. Toda njihovo odločitev za zdaj vsak razlaga po svoje.
