Ženevska pogajanja vnaprej obsojena na neuspeh

Medtem ko svetovna diplomacija na čelu z Združenimi državami in Rusijo na veliko razpravlja o mirovnih pogajanjih v Ženevi (ta so predvidena za 23. in 24. november) in vodilni analitiki še naprej živijo v veliki­ iluziji, so razmere na sirskih bojiščih iz dneva v dan bolj kompleksne in grozljive.

Ali ženevska »mirovna konferenca« (v kakršnikoli obliki) dejansko bo, je zelo veliko vprašanje. Morebitna mirovna pogajanja so vedno pisana na kožo tisti strani, ki ji v konfliktu kaže bolje oziroma je bolje oborožena in ima več mednarodne podpore in strateške teže. V sirski vojni je to že dlje časa režim predsednika Bašarja al Asada, ki ga je v dobrih dveh letih in pol vojne uporniško gibanje – z neskromno pomočjo številnih zunanjih igralcev – spremenilo v krožke skrajnega islamizma, ki s prvotnimi uporniškimi zahtevami o svobodi in socialni pravičnosti nimajo več prav nič skupnega.

Ženevska pogajanja so zatorej pisana na kožo sirskemu alavitskemu režimu, ki se mu je s pomočjo (vrhunskih) ruskih svetovalcev uspelo izogniti mednarodnemu vojaškemu posredovanju in kaznovanju za dolgo vrsto vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti. Dejstvo, da sicer že od začetka sila vprašljivega mednarodnega vojaškega posredovanja v Siriji ni bilo, je vladavino Bašarja al Asada skupaj z uspešnim manevrom »predaje« kemičnega orožja – po toči zvoniti ni prepozno – utrdilo bolj od katerekoli operacije vladne vojske ali krvoločnih režimskih milic.

Če Ženeva bo, bo Asad v Švico prišel v vlogi »absolutnega favorita« in narekovalca tempa hkrati.­ Sirski režim se (enako velja za Rusijo, Kitajsko in Iran) namreč zelo dobro zaveda, da se svetovna diplomacija v tem trenutku glede sirske prihodnosti praktično ne more pogovarjati z nikomer drugim. Tudi zato lahko režim še naprej nemoteno bombardira civilno prebivalstvo. Vprašanje kemičnega orožja za mednarodno skupnost pač nikoli ni bilo etično, ampak estetsko vprašanje, kar je pred tedni v pogovoru lepo strnil sirski aktivist, ki mi je dejal, da je edina razlika med »konvencionalnim« in kemičnim orožjem ta, da pri uporabi slednjega ni krvi.

Islamistično darilo Asadu

Uporniška stran je, milo rečeno, razpršena in se že vsaj pol leta bolj kot proti vladnim silam bojuje med seboj. Spopadi med najbolj radikalno islamistično skupino ISIS (Islamska država v Iraku in Siriji), v kateri prevladujejo tuji borci, večinoma veterani »svete vojne«, in ostalimi uporniškimi skupinami se stopnjujejo. Predvsem na severu in vzhodu države. Dobro oboroženi in vodeni ISIS je vodilno vlogo v sirskem uporu prevzel marca letos – odtlej so se, ironično, položaji vladnih sil okrepili. Skrajni islamisti, ki so na sirskem »osvobojenem ozemlju« s fašistoidnim in totalitarnim obnašanjem odtujili velik del prebivalstva, hkrati pa razbili Sirsko svobodno vojsko (FSA), so najboljše, kar se je v zadnjih dveh letih in pol zgodilo sirskemu režimu. Uporu so – v ključnem »tajmingu« – škodili veliko bolj od vseh režimskih bomb in nasilja skupaj.

Zmerne uporniške skupine so se za lastno preživetje zdaj primorane boriti s skrajnimi islamisti, kar jim onemogoča bojevanje z režimskimi silami. Skrajnim islamistom na drugi strani veliko bolj kot spopadanje s še vedno močno vladno vojsko ustrezata »utrjevanje ozemlja« in težka določljivost avtoritet, kar kakršnakoli mirovna pogajanja že vnaprej obsoja na neuspeh in zanika vse, ki menijo, da Sirija potrebuje kopijo Daytonskega sporazuma, ki je pod isto streho zbral tri državne voditelje. V Siriji to preprosto ni mogoče, ker v državi obstaja le en močan voditelj oziroma gospodar vojne, Bašar al Asad. Edino, kar bi lahko Dayton in Ženeva imela skupnega, je legalizacija etničnega čiščenja kot političnega orodja.

Kar devetnajst različnih uporniških skupin (večinoma islamističnih) je zavrnilo sodelovanje na morebitnih mirovnih pogajanjih, ki jih vidijo kot izdajo upora. Tistim, ki bodo na njih predstavljali »sirsko opozicijo«, so sporočili, da jim bodo sodili na njihovih sodiščih. Sirski nacionalni svet (SNC), opozicijska skupina brez kakršnekoli kredibilnosti, katere vodilni člani živijo in delujejo na varnem v tujini, ob tem pa poberejo velik del denarja, ki je namenjen upornikom na terenu, se še ni uradno odločila za odhod v Ženevo. A to je le del taktične igre tako imenovanih Prijateljev Sirije, ki so v SNC – podobno kot administracija nekdanjega ameriškega predsednika Georgea Busha mlajšega v iraškem agentu Ahmadu Čalabiju – našli favorite za uresničevanje svojih ­globalnih strategij.