Tiskane izdaje
Cilvegozu, turško-sirska meja − Turške oblasti so pred dnevi mejo s Sirijo zaprle za vse tuje državljane, razen za Sirce. Ti so v zadnjem tednu, ko se je zdelo, da je vojaško posredovanje dela mednarodne skupnosti neodložljivo, v tisočih (dnevno) bežali v sosednjo državo, ki jim je sprva ponudila zatočišče, potem pa so postali njeno veliko breme.
Težko bolan starec se je s pomočjo sinov komaj približeval mejni ograji. Njegove svetlo modre oči so bile obtežene s solzami. Govoriti ni mogel. Vsake toliko je presunljivo kriknil. Skupaj s sinovoma je bil že dva dni na poti iz bližnjega sirskega mesta Idlib, ki ga že dve leti oblegajo režimske sile. Do turške meje so morali prečkati številne nadzorne točke. Vladne. Uporniške − tako od Svobodne sirske vojske, kot od skrajnih islamistov iz vrst Al Nusre. In tudi tiste, ki so jih v severni Siriji postavile kriminalne skupine. Te tako rekoč živijo od ugrabitev novinarjev in ropanja v vojni uničenih vasi.
Bolni starec, ki sta ga sinova po prestopu meje s pomočjo sorodnikov na turški strani meje odpeljala v bolnišnico v petdeset kilometrov oddaljeni Antakyi, je imel srečo v nesreči. Turški policisti in vojaki so mu namreč dovolili sorazmerno hitro prestopiti mejo, ki je bila za tisoče in tisoče sirskih beguncev zadnjih nekaj mesecev velikokrat zaprta. Turške oblasti so na začetku leta 2012 ob svoji meji namreč postavile begunska taborišča za 100.000 ljudi. Ta številka je bila hitro presežena. Bolj, ko je bila državljanska vojna v Siriji krvoločna, bolj strmo je naraščalo število beguncev. Nikakor ne le v Turčiji − število sirskih beguncev je po podatkih Združenih narodov uradno že preseglo dva milijona. Notranje razseljenih je skoraj pet milijonov ljudi. Svoje domove je morala v zadnjih dveh letih in pol zapustiti že skoraj tretjina sirskega prebivalstva. To je grozljiva številka. Številka, ki pa bo v naslednjih tednih in mesecih le še naraščala. »Sirija je postala velika tragedija tega stoletja − sramotna humanitarna katastrofa. Trpljenje in izgon prebivalstva v novejši zgodovini nima primerjave. Edina tolažba je človeški sprejem v sosednjih državah, ki rešujejo življenja tolikih beguncev,« je dejal António Guterres, visoki komisar ZN za begunce.
V Turčiji je trenutno okoli pol milijona sirskih beguncev. Večina jih živi pri znancih in sorodniki. Mnogi so se − tisti najbolj revni − naselili v prazna poslopja ali pa, zdaj, ko so noči še tople, preprosto spijo na prostem. Veliko jih je brez kakršnega koli statusa. Humanitarne pomoči skorajda ni. Ker vojna v Siriji kar traja in traja, najhuje gotovo šele sledi, gostoljubnost turškega prebivalstva v provincah, kjer je največ beguncev, pa je bistveno manjša kot v prvih mesecih vojne − to je klasična begunska usoda. Empatija ima omejen rok trajanja.
V provinci Hatay, od koder poročam, je begunska »zgodba« še bolj specifična. Velik del prebivalstva občutljive obmejne province namreč predstavljajo arabski alaviti, ki so tesno povezani z režimom sirskega (alavitskega) režima predsednika Bašarja al Asada. Večina beguncev je sunitov − mešanica je vnetljiva. Do 11. maja letos je bila raven strpnost še solidna. Potem pa sta v središču obmejnega mesta Reyhnali, kjer se je zaradi sirskih beguncev skoraj za polovico povečalo število prebivalstva, odjeknili dve veliki bombi, ki sta ubili 50 in ranile 140 ljudi. To je bil eden največjih terorističnih napadov na turškem ozemlju, ki naj bi ga izvedlo devet Turkov, ki so sodelovali s sirsko obveščevalno službo (pred tedni so jih aretirali, op. p.). Sirska vojna se je preselila v Turčijo. Iz z njo vred tudi − nepovratno − sektaška nasprotja med šiiti in suniti, ki tako krvavo razjedajo ves Bližnji vzhod.
»Strah me je. Pri sebi imam zelo malo denarja. Moja družina je ostala v Alepu. Slišal sem, da preko meje spuščajo le enega člana vsake družine, zato so ostali doma. A to očitno ne drži. Takoj, ko najdem prostor za bivanje, jih bom poklical in jim poizkusil urediti beg na varno. Živimo v središču Alepa. Že več kot eno leto smo ujeti v navzkrižnem ognju. Življenje v mestu je umrlo. Celoten Alep je bojišče,« je trenutek za tem, ko je prestopil mejo povedal 28-letni Ramadan Selim. Njegove roke so se tresle. Njegov obraz je bil neposredna podoba vojne. Pogleda ni zdržal. »Na poti do meje sem se ves čas bal, da me bodo ubili. Povsod so nadzorne točke. Nikjer ni več varno. Skoraj ničesar nimam s seboj. Vozil sem se z različnimi ljudmi. Da, odleglo mi je, ker sem na varnem. Zdaj pa moram čim prej poskrbeti za družino. Vojna bo še zelo dolgo trajala,« je dodal popolnoma izčrpani mladenič, ki se ni želel priključiti nobeni izmed vojskujočih se strani. Kot tak je postala »tarča« za vse. In z njim vred tudi njegova družina.
