Tiskane izdaje
Atene – Grške neonaciste, ki so na junijskih volitvah osvojili 18 poslanskih sedežev, po zadnjih javnomnenjskih raziskavah podpira dvanajst odstotkov volivcev. Podpora Zlati zarji vztrajno narašča.
Narašča tudi število akcij njenih članov na ulicah, kjer brutalno obračunavajo s priseljenci in vse bolj tudi z vsemi, ki razmišljajo drugače od njih. Spomladi sem bil med bivanjem v atenski četrti Omonia, kjer živijo večinoma priseljenci, v nočnih urah večkrat priča nasilnemu obračunavanju pripadnikov Zlata zarje z Afričani in Azijci, ki so po begu iz domačega pekla v Grčiji naleteli na novo tragedijo.
Že tedaj so neonacisti pred očmi policistov nemoteno pretepali in preganjali priseljence. Zdaj je to uradna grška politika. Oblasti so v zadnjih štirih mesecih v Atenah izvedle veliko »čistko« in z ulic v tako imenovane namestitvene centre – dejansko zapore – odpeljale okoli 50.000 priseljencev. Zakonitih in nezakonitih. Ob tem so člani Zlate zarje sami »očistili« več atenskih sosesk, razbili priseljenske prodajalne in marsikje poželi navdušenje lokalnega grškega prebivalstva.
Z roko v roki s policisti
Rasizem je sicer globoko vgrajen v grško uradno politiko. Med letoma 2006 in 2011 so oblasti prejele 89.575 vlog za odobritev azila. Odobrile so jih le 929. Sistem podeljevanja azila je v rokah policije.
»Včasih so o nas samo grdo govorili. Zdaj smo blizu točke, ko bodo začeli ubijati ljudi,« o vzpenjajočih se grških neonacistih meni Džaved Aslam, vodja pakistanske skupnosti, ki v Atenah živi že deset let, in dodaja, da sta v Grčiji zdaj dve vrsti zakonov. Eni veljajo za neonaciste, ki jih policija pusti pri miru, drugi pa za priseljence, ki so popolnoma brezpravni. Aslam za to krivi tudi sedanje grške oblasti na čelu z Novo demokracijo. Ta je v predvolilni kampanji močno zaostrila protipriseljensko retoriko, ki jo je Zlata zarja na ulici prevedla v »realno politiko«.
Dimitris Psaras, avtor knjige o Zlati zarji Črna biblija, je prepričan, da bo vpliv neonacistov le še strmo naraščal. Hkrati bo po njegovem mnenju naraščala priljubljenost skrajne desnice v vrstah grške policije, ki je, kot piše Psaras, z Zlato zarjo povezana na različnih ravneh. »Obstaja močna zveza med podporniki Zlate zarje. Med tistimi, ki delajo v policiji, in tistimi, ki delajo v zasebnih varnostnih družbah ali kot varnostniki v nočnih klubih. Včasih isti človek opravlja vse tri službe. Srečujejo se v lokalnih fitnes klubih in kavarnah, ki so v lasti članov Zlate zarje ali ljudi, ki soglašajo z njihovo ideologijo,« je zapisal v knjigi.
Pandorina skrinjica je odprta
S Psarasom se strinja tudi novinarka Teodora Oikonomides z alternativne radijske postaje Radio Bubble, ki pravi, da je ksenofobni in šovinistični diskurz Zlate zarje v zadnjih mesecih postal govorica uradne grške politike. »Ker niso krenili v akcijo proti Zlati zarji in ker so se dobrikali njenemu volilnemu telesu, so politiki, ki nam vladajo s pomočjo evropskih partnerjev, odprli Pandorino skrinjico, ki se še dolgo ne bo zaprla,« zgroženo dodaja Teodora.
Tiskovni predstavnik grške policije Hristos Manuras zanika sodelovanje policije z Zlato zarjo in brez ironije dodaja, da je policija z akcijami v atenskih četrtih, kjer živi največ priseljencev, grško prestolnico naredila »bolj humano« in »prijaznejšo za življenje«.
Poslanec Zlate zarje Ilias Panagiotaros, ki ima v središču Aten trgovino z nacionalističnimi obeležji, navijaškimi rekviziti in športno opremo, v kateri je, med drugim, obešen tudi portret srbskega vojnega zločinca Željka Ražnatovića - Arkana, odločno zanika napade strankinih aktivistov in privržencev na priseljence. V slogu svojega srbskega idola krivi žrtve, da se napadajo same. »Edini rasistični napadi v zadnjih letih v Grčiji so napadi nezakonitih priseljencev na Grke,« pravi Panagiotaros, ki delovanje Zlate zarje označuje za »legitimen politični boj – prek parlamenta, atenskih sosesk in celotne Grčije«.
Panagiotaros je v pogovoru z novinarji veselo potrdil, da njegovo stranko podpira kakih 60 odstotkov policistov. »To število je vsak dan višje,« je dodal. Po njegovem mnenju v Grčiji že poteka državljanska vojna. »Družba je pripravljena na spopad. Na novo obliko državljanske vojne. Na eni strani se bodo borili nacionalisti, kot smo mi, Grki, ki hočemo svojo državo, takšno, kot je bila. Na drugi strani bodo nezakoniti priseljenci, anarhisti in vsi, ki so že večkrat poskušali razdejati Atene. Borimo se proti sedanjemu političnemu sistemu, proti domačim in tujim bankirjem in proti tem zavojevalcem – priseljencem,« drugi mož Zlate zarje razkriva svoj politični program.
Napadi na priseljence, geje, anarhiste, umetnike ...
Panagiotaros svojo vlogo v »grški državljanski vojni« očitno jemlje zares. Pred dnevi je namreč vodil napad na gledališče Chyterio, v katerem je potekala predstava Corpus Christi (Terence McNally). Policija je obračunavanje z občinstvom le opazovala. Direktor gledališča Laertis Vasiliu je po napadu izjavil, da je Grčija že doživela svojo »kristalno noč«, in dodal, da zaposlenim v gledališču in njihovim družinam ves čas grozijo po telefonu in elektronski pošti. Policija se zaradi groženj seveda ne zgane.
»Če evropski komisar za človekove pravice, evropski parlament in grški parlament ne bodo naredili ničesar, se bojim pomisliti na to, kaj se bo zgodilo. Evropa mora nujno nekaj ukreniti, če noče ponovitve tretjega rajha,« demokratično Evropo – oziroma njene ostanke – poziva gledališki režiser in opozarja, da so poslanci Zlate zarje v parlamentu predlagali odstranitev vseh priseljenskih otrok iz vrtcev in ob tem zahtevali seznam vrtcev, kjer je takšnih otrok več. Grški minister za šolstvo je njihovi prošnji ugodil.
Katja Lihtenvalner, Slovenka, ki že dlje časa živi v Solunu in je aktivna spremljevalka družbenega dogajanja v Grčiji ter borka proti razraščajočemu se neonacizmu, meni, da je popularnost neonacizma in Zlate zarje narasla izključno zaradi ekonomske krize.
»Zlata zarja je krivce za ekonomsko in družbeno resničnost našla v nezakonitih in zakonitih priseljencih. Neonacisti so lačne, obubožane in obupane Grke podlo izkoristili za krepitev politične moči. Večina njihovih volivcev, ki sem jih spoznala, se ne identificira s seksualno zafrustriranimi gorilami, ki zdaj sedijo v parlamentu ali paradirajo v prvih vrstah na njihovih shodih. Identificirali so se z lakoto in bedo ter pri tem naivno računali na stranko kot rešiteljico. Vzpon neonacizma v Grčiji ni omejen le na Zlato zarjo. Podtalno se je razširil tudi v druge desne stranke, ki sicer javno ne podpirajo neonacizma in si ne mažejo rok s pretepanjem priseljencev, vendar tega početja tudi ne obsojajo. Če se je [premier Antonis] Samaras odločil podpreti Zlato zarjo, da bi okrepil koalicijo, se ne zaveda, da igra izredno nevarno in pogubno igro. Neonacizem ima tudi podporo grške pravoslavne cerkve, ki je v več mestih podprla odprtje sedežev stranke in jih blagoslovila,« razlaga Katja, ki pravi, da je hkrati z napadi na priseljence po junijskih volitvah naraslo tudi število napadov na geje, levičarje, protifašistične skupine – torej tudi na Grke.
»Opazila sem, da je neonacistična problematika za EU, Grčijo, morda celo za ostali svet, šele takrat postala bolj odmevna,« ocenjuje Lihtenvalnerjeva in dodaja, da Zlata zarja posnetke napadov objavlja na svetovnem spletu, a kljub temu še nihče ni bil kaznovan. »Ideologija helenizma in 'čiste Grčije', ki jo zagovarja Zlata zarja, je privlečena iz prašnih omar grških psevdozgodovinarjev. Grčija je bila vso zgodovino na prepihu in je živela bolj multikulturno kot katera koli druga balkanska država. Če bi se Zlata zarja iskreno hotela obračati k zgodovini, bi morala podpirati multikulturnost in migracije, saj po njihovih žilah teče tudi turška in bolgarska kri,« dodaja mlada intelektualka in borka za človekove pravice.
