Desetdnevna pogajanja o vprašanju, kako se postaviti po robu globalni otoplitvi našega planeta za več kot dve stopinji Celzija, večkrat pogašena s hladnimi prhami nesoglasij, so se zaključila v soboto z mlačnim oblivom sporazuma.

Desetdnevna vročekrvna pogajanja o vprašanju, kako se postaviti po robu globalni otoplitvi našega planeta za več kot dve stopinji Celzija, večkrat pogašena s hladnimi prhami nesoglasij, so se zaključila v soboto z mlačnim oblivom (pravno neobvezujočega) sporazuma in v bistvu (pričakovanega) odloga glavnih odločitev glede konkretnih omejitev izpustov toplogrednih plinov na nedoločen čas. Delegati pa tudi demonstranti, tisoči spremljevalcev in opazovalcev so se pri štirih stopinjah pod ničlo začeli razhajati iz tega mesta, ki ga je čez dan sem in tja obsijalo sonce, že v nedeljo pa so ga zagrnili oblaki. Zlovešča napoved?

Ob pogledu na termometer se zdi tako - ta je kazal znamenja otoplitve: v ponedeljek naj bi se živo srebro povzpelo za tri stopinje C, od ponedeljka do torka pa še za tri. Obeta se torej temperaturni skok, ki je v trenutnih razmerah Københavna kot mesta bivanja dobrodošel, v razmerah Københavna kot prispodobe za spopad z grozečo globalno otoplitvijo pa zlovešč. Bomo ob ne dovolj konkretnem dogovoru znali omejiti otoplitev kot glavno in najbolj srhljivo posledico neizpodbitnih podnebnih sprememb na zgolj dve stopinji Celzija? Se ob dejstvu, da dvig temperature ne le za dve stopinji Celzija, marveč celo za dvakrat toliko, v teh zimskih in tudi siceršnjih dneh osebno doživljamo kot blagodejno spremembo, dovolj zavedamo, kaj pomeni tak dvig temperature na globalni ravni?

Kakšna bi bila Zemlja, če bi se - kar se po opozorilih številnih znanstvenikov lahko zgodi do konca stoletja, če bomo še odlašali z ukrepi - otoplila za štiri stopinje Celzija? Kot so nedavno opozorili ugledni znanstveniki v reviji New Scientist, bi bila neprepoznavna, z življenjem, ki bi se moralo podrejati radikalno drugačni svetovni ureditvi. Piranskega zaliva, ki nas zdaj tako zelo razburja, ne bi bilo več. Zalilo bi ga morje hkrati z Istro in slovensko obalo, oboje pa bi mejilo na puščavski pesek.

Za človeštvo bi bile take razmere nove, ne pa za Zemljo. Ta je že doživela približno tolikšno rast globalne temperature pred 55 milijoni let, po tako imenovanem paleocensko-eocenskem termalnem maksimumu, ko se je zaradi sproščenega metana iz oceanov Zemlja otoplila za pet do šest stopinj, oceani pa so postali tako kisli, da je v njih vse odmrlo. Vodna gladina se je dvignila za skoraj sto metrov, na preostalem kopnem pa je iz južne Afrike v Evropo segala velika puščava. Podoben scenarij sprememb bi se po mnenjih znanstvenikov lahko odvil tudi v generaciji naših pravnukov, če bomo še dolgo odlašali z ukrepi za omejitev izpustov toplogrednih plinov.

Kako dolgo si sploh lahko privoščimo odlašanje? Odgovor znanstvenikov ni enoten. Žal ni odvisen le od tega, koliko toplogrednih plinov izpuščamo v ozračje in kako hitro, kar je izmerljivo, marveč tudi od tega, kako občutljivo je podnebje Zemlje za te pline, kako daleč smo še (ali pa, kako blizu smo že) vrhnji točki, po kateri bodo mehanizmi podnebne zanke sprožili pospešeno ogrevanje.

Upamo torej lahko le, da mlačen obliv ne dovolj konkretnega dogovora ne bo preveč umiril agilnosti udeleženih na københavenskem podnebnem vrhu in jih otoplitev po neprespani noči ne bo vodila v zavajajoč dremež. Spremembe, ki bi jih morali vpeljati, niso prijetne. A še manj prijetne bodo spremembe, ki bodo človeštvo zajele, če se bo onesnaževanje s toplogrednimi plini nadaljevalo tako kot doslej. In še nekaj: zajele ga bodo, ne da bi čakale na dogovor med državami.


Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela.