Zmaga Hollanda - dokaz, da je v odtujeni družbi mogoč tudi »mi«

Pariz – Nepopisno veselje, izjemna sreča, kar opitost od pozitivnih čustev in poseben občutek olajšanja so preplavljali ulico Solférino in še zlasti Trg Bastilje, pomemben simbol francoske revolucije, ki ju je sinoči zasedla Francija Françoisa Hollanda.

Sedeminpetdesetletni politik, ki je socialistično stranko vodil v obdobju 1997–2008, je po 17 letih postal drugi levi predsednik francoske pete republike. Čez šest tednov, 10. in 17. junija, so na urniku namreč parlamentarne volitve, zato si politika, katera koli, povolilno težko privošči počitek. Še posebno, ker se v rezultatu 51,62 odstotka proti 48,38 v prid zmagovalcu Hollandu pred poražencem Sarkozyjem skriva zgovorna matematika: v nedeljo so Francozi v volilne skrinjice spustili tudi več kot dva milijona neveljavnih glasovnic. Povečini so jih oddali volivci Marine Le Pen v prvem krogu, k čemur je skrajna političarka tudi odločno pozvala, delež pa je s 5,8-odstotka primerljiv z volitvami leta 1995 in sedem let pozneje. Če bi bili neveljavni lističi upoštevani, Hollande ne bi dobil absolutne večine, zato so ga na desnici že pikro označili za predsednika, »izvoljenega z manjšino glasov«. Strategija, ki jo v boju proti krizi napoveduje levica, da volivcem pač »ne zveni zelo prepričljivo«.

Za pravičnost in mlade

François Hollande in levica verjameta, da bosta vrnila Francozom vero v bolj pomirjeno Francijo, v častno Francijo, vredno same sebe, kjer se bodo počasi zacelile rane in zlomi, ki jih je narodu v zadnjih petih letih prizadela politika Nicolasa Sarkozyja. Novi predsednik obljublja, da bo na piedestal spet postavil vrednote republike, svobodo, enakost, bratstvo, laičnost, socialno pravičnost, solidarnost, šolo... in še zlasti mlade. Zbujati hoče upanje, da bo z njim tudi v Evropi zavel veter sprememb in da je njegov vzpon v Elizej pravzaprav prelomen za svet. V času velike odtujenosti, ko se družba atomizira na potrošnike, so Francozi v nedeljo sporočili, da je med brezštevilnimi »jaz« mogoč tudi »mi«. Nekako so zakričali, da se v času globalizacije nočejo zapreti in naslanjati na mite iz preteklih stoletij, ampak so se odločili za moderni svet, ki je v neustavljivem gibanju – za mlado Francijo, ki zre v prihodnost. Verjamejo, da bo novi predsednik voditelj vseh barv kože, verskih prepričanj, vseh manjšin: v nedeljo so se prelomnice tako veselili tudi istospolno usmerjeni, ki si želijo poroke in posvojitev, aktivisti proti diskriminaciji vseh vrst... V organizaciji France terre d'asile, denimo, so prepričani, da Francija z Hollandom obrača hrbet populizmu, histeričnemu iskanju grešnih kozlov, osredotočanju na priseljevanje in odpira novo poglavje povezovanja ljudi in spoštovanja človekovih pravic. Z Hollandom da je zmagalo spoštljivo sobivanje.

Razočarana desnica

Na desnici so kajpada nekoliko zagrenjeni, češ, samo zgodovina bo znala soditi, kakšen je bil mandat Nicolasa Sarkozyja: in zgodovina bo upoštevala krizo, finančno, ekonomsko in socialno, ki je ena najhujših v zadnjih petdesetih letih; prav tako ne bo zanikala reform, ki jih je odhajajoči prvi mož izpeljal in z njimi preprečil, da bi se Francija znašla v neslavni družbi Španije, Italije, Grčije, Portugalske... Pokojninska reforma je zagotovo ena od njih. Na evropskem odru je po mnenju privržencev v teh težkih časih, ko se opoteka zahodni svet, sploh odigral odločilno vlogo: rešil evro in razpad Unije. Zato mora, kakor komentirajo pri Figaroju, novi predsednik Hollande temeljito premisliti o spremembah, ki jih obljublja na evropski ravni – o fiskalnem paktu: da ne bi stare celine znova pahnili v krizo. Tudi desnica mora razmisliti o sebi, kako in morda pod kom spet strniti vrste (Sarkozy pravi, da bo le »Francoz med Francozi«) ter v kakšnem razmerju do skrajno desne Nacionalne fronte, da bi preprečila zmago levice na bližajočih se volitvah za sedeže v narodni skupščini. Če jih bo prav tako dobila, potem bo imela v svojih rokah vse: Elizej, Matignon, skupščino, senat, mesta, regije, departmaje. Volitve v narodno skupščino 10. in 17. junija morajo biti – da bi preprečili politično »enoumje« – popravni izpit ali drugače: tretji krog predsedniških volitev. S Sarkozyjem ali brez njega.