Jožica Grgič, kultura
»Isti prsti, ki so ponoči zlorabljali moje telo, so mi zjutraj ponujali hostijo. Roki, ki sta fotografirali moje razgaljeno telo, sta naslednji dan držali molitveno knjigo, ko sem prišla k spovedi,« je Marie Collins v Vatikanu govorila o svojem trpljenju, ko jo je kot trinajstletnico zlorabljal duhovnik.
Posiljevanje je opisala na Papeški univerzi Gregoriana na štiridnevnem simpoziju o spolnih zlorabah mladoletnikov, ki se je končal danes in na katerem je sodelovalo 110 predstavnikov škofovskih konferenc, med njimi ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres, in poglavarjev 33 redovnih skupnosti. Namen simpozija je bil seznaniti škofe in redovne predstojnike o zlorabah v Cerkvi in družbi.
Pretresljivo izpoved Irke, ki jo je duhovnik zlorabljal, ko se je zdravila v dublinski bolnišnici, je poslušalo 200 predstavnikov Cerkve, ne pa tudi Benedikt XVI., kajti papeži se takih simpozijev ne udeležujejo. Je pa udeležencem poslal sporočilo. Collinsova je šele 34 let po posilstvu zmogla z zdravnikovo pomočjo prijaviti posiljevalca, vendar je Cerkev zaščitila storilca in primer prikrila. Celih deset let pozneje, ko so se mediji razpisali o škandalu na Irskem in v drugih državah, je zbrala moč, da je spregovorila naglas, in tudi Cerkev je pod pritiskom javnosti morala nehati prikrivati pedofilijo v svojih vrstah. »Poskus reševanja Cerkve kot institucije pred škandalom je pravzaprav največji škandal,« je dejala Collinsova. »Žal večina tistih, ki so prikrivali zločine, ni kaznovana.« Zanjo ni bilo najbolj grozno spoznanje, da so v Cerkvi pedofili, ampak to, da so ščitili storilce in ne otrok.
»Ne zadostuje opravičilo,« je dodala, »Cerkev mora priznati svojo odgovornost za zlo, ki ga je prizadejala žrtvam in njihovim družinam s pogosto zavestnim prikrivanjem zločinov.« Jezuit in psihoterapevt Hans Zollner, organizator simpozija, je dejal, da hoče Cerkev prevzeti odgovornost za storjeno zlo, papež pa je v sporočilu pozval h globinski reformi Cerkve na vseh ravneh in k učinkoviti zaščiti in podpori žrtev.
Prefekt kongregacije za nauk vere kardinal William Levada je dejal, da se mora Cerkev osredotočiti na preprečevanje zlorab in postati varno okolje za otroke, zato se mora posvečati vzgoji duhovnikov in selekciji med duhovniškimi in redovniškimi kandidati. Cerkvena oblast, je dodal, mora storilce kaznovati in sodelovati s sodno oblastjo, torej prijavljati spolne zlorabe, saj s tem Cerkev priznava, da spolna zloraba mladoletnikov ni zločin le po kanonskem, ampak tudi po kazenskem pravu. Vatikanski tožilec monsinjor Charles Scicluna pa je zagovarjal strožje sankcije za škofe, ki prikrivajo pedofilske škandale, češ da so ti »zločin po kanonskem pravu«, namesto tega pa v Cerkvi vlada »kultura molka«. Po njegovih besedah so za duhovnike, ki so vpleteni v škandale, odgovorni njim nadrejeni škofje.
V Vatikanu so zdaj prvič objavili podatek, da je Kongregacija za doktrino vere od leta 2001 prejela 4000 prijav o spolnih zlorabah mladoletnikov, od teh tisoč v zadnjih dveh letih.
Pedofilski škandali v Cerkvi so najprej prišli na dan v ZDA leta 2002 in kmalu zatem na Irskem. Po zaslugi novinarjev so sledila razkritja še v številnih drugih državah, tudi v Sloveniji, in Cerkvi ni več preostalo drugega, kakor da jih prizna. Najprej jih je priznavala obotavljaje, češ da gre za osamljene primere, ki jih mediji napihujejo, in se pretvarjala, da zanje ni vedela. Še leta 2010 je kardinal Franc Rode dejal, da je to statistično irelevanten problem in da je jasno, da gre za medijski sovražni napad na Cerkev in papeža z namenom spodkopati moralno avtoriteto ustanove in jo gospodarsko uničiti.
Cena, ki jo zaradi pedofilskih škandalov plačuje Cerkev, je zelo visoka. Ne gre le za 1,5 milijarde evrov, ki jih mora plačati žrtvam, huje je to, da so mnogi verniki izgubili zaupanje vanjo in jo v velikem številu zapuščajo.