Tiskane izdaje
Ljubljana – Položaj mladih že zdaj ni zavidljiv, predvideni varčevalni ukrepi pa bodo njihov status še poslabšali. Kljub temu glasu študentov in mladih tako rekoč ni slišati. Jim to lahko zamerimo? In zakaj pri tem ni aktivnejša Študentska organizacija Slovenije?
»Očitno je, da so segmenti, ki bodo najbolj prizadeti, prav ti, na katere smo mi že opozorili, denimo mlade družine, mladi, ki prihajajo na trg dela,« je povedal Peter Debeljak, vodja vladnega urada za mladino, ki se sicer zaveda, da je treba varčevati. Po njegovih besedah pa skrb vzbujajo že zdaj veljavni podatki, kot je, denimo, pozna odselitev mladih od doma, prvo mesto na EU lestvicah po začasnih oblikah zaposlitev in po delu v asocialnem času (nedeljsko delo, izmenično delo) ter slabšanje kakovosti in deleža BDP za terciarno izobraževanje.
Kljub temu in kljub številnim napovedanim vladnim ukrepom, ki se jih bodo dotaknili, mnenj študentov in mladih skoraj ni bilo mogoče opaziti, niti ko so bili na ulicah javni uslužbenci. Predvsem pa se z izjemo zadnjega časa, ko smo se o tem razpisali mediji, ni slišalo glasu predstavnikov študentskih organizacij.
Kaj so dosegli s pogajanji?
Predsednik Študentske organizacije Slovenije Mitja Urbanc sicer trdi, da so s pristojnima ministroma Žigo Turkom in Andrejem Vizjakom od prvih predstavljenih varčevalnih ukrepov pa do danes »dosegli začasen konsenz«. Izborili so si, da bodo brez bonov le mesec dni, in ne dva. In, kot je dodal Urbanc, še, da subvencija za študentsko prehrano ostane univerzalna, in ne vezana na socialni status, da se ne zmanjša financiranje javnih visokošolskih zavodov glede na število ponavljavcev ter umik ukrepa, ki je zniževal subvencijo za bivanje študentov pri zasebnikih.
Da bi dosegli druge kompromise pri bolj drastičnih ukrepih, ki so predvideni, ni znano. V nacionalnem reformnem programu pa je, denimo, zapisano, da druga stopnja bolonjskega študija ne bo več nujno javno financirana. Varčevalni ukrepi predvidevajo zelo veliko zmanjšanje sredstev za univerze, kar bi po mnenju vseh rektorjev pomenilo, da bi se te znašle v nevzdržnem finančnem položaju.
Novi zakon napoveduje, da bodo imeli študenti status leto dni manj, ukinja pa tudi subvencije za mlade družine. Poleg tega zvišuje dajatve na študentsko delo s skupno 14 na 25 odstotkov. Delež, namenjen študentskim organizacijam, se bo s sedanjih 4,5 znižal na štiri oziroma od prihodnjega leta na 3,8 odstotne točke, kar pa je sicer več, kot je bilo prvotno napovedano. Prvi vladni varčevalni predlog je namreč predvideval tri. Enako velja za študentske servise. A tega Urbanc, ko je našteval njihove dosežke med dogovarjanjem z ministroma, ni omenil. Po drugi strani vlada, na primer, pri zniževanju sredstev za politične stranke in verske skupnosti od prvega osnutka ukrepov ni popustila.
V ŠOS so kritični do večine ukrepov, a, kot je povedal Urbanc, razumejo, da je treba varčevati. Zavzemajo se za konstruktiven dialog, zaostritve v obliki protestov pa po njegovem mnenju med dogovarjanjem niso smiselne, kar je tudi razlog, zakaj niso sodelovali na shodu javnega sektorja. Podpirajo pa njihovo stavko, trdi.
Ob tem ne gre pozabiti, da je študentska organizacija – sicer takrat še pod vodstvom Katje Šoba, ki je lani na parlamentarnih volitvah kandidirala na listi SDS – zaradi zakona o malem delu organizirala demonstracije, ki so se končale z metanjem granitnih kock v državni zbor.
Zakaj se mladi ne oglasijo?
V sindikatu študentov, dijakov in mladih brezposelnih Mladi Plus pa se ob predvidenih ukrepih – med katerimi poudarjajo tudi nižanje porodniških in nadomestil za brezposlenost ter ukinjanje deleža subvencioniranja vrtcev – po besedah predstavnika sindikata Gorana Lukiča sprašujejo, kaj so priorite te družbe – »triodstotni primanjkljaj BDP ali da se dokončno vzpostavi neki korekten in trden visokošolski prostor«. Lukič bi si ob tem želel, da bi se glas mladih bolj slišal. Mladi so se distancirali od javne politike, »a se nimam pravice temu čuditi, glede na to, kaj se dogaja v javni politiki, na primer plagiatorstvo«.
Obstajajo pa tudi pritiski glede njihove prihodnosti – namesto da bi se aktivistično zavzeli za izboljšanje položaja v Sloveniji, se borijo za preživetje, za kar jih Lukič ne bi obsojal: »Za aktivizem potrebuješ precej stabilen ekonomski položaj. Ne moreš se iti aktivizma s praznimi žepi.«
