Vojsko menda še vedno potrebujemo

Ljubljana − Potem ko zadnje tedne burijo duhove predvsem napovedani vladni varčevalni ukrepi na področju sociale, zdravstva in izobraževanja, kjer je med drugim predvideno krčenje števila zaposlenih, se pojavljajo vprašanja, zakaj česa takšnega ni načrtovano tudi v vrstah Slovenske vojske, kamor ne glede na zmanjševanje sredstev zadnja leta še vedno odteče zajeten kupček proračunskega denarja. Rezerve so, trdita naša sogovornika, predvsem pa bi bilo treba popolnoma spremeniti obstoječi sistem – in s tem tudi privarčevati.

»Pri nas ni niti ene realne vojaške grožnje, pa se kljub temu ne razmišlja v smeri, da bi se sredstva, namenjena vojski, še bolj zmanjšala, saj je v primerjavi z drugimi ministrstvi še vedno med največjimi proračunskimi porabniki. In namesto da bi imeli kakšnega vojaka manj, nabavili kakšno patrio manj, se kader zmanjšuje tam, kjer je najbolj potreben – v šolah, vrtcih, univerzah …« je kritičen Črt Jereb Skrt, pravnik in nekdanji pripadnik Slovenske vojske (SV). »Država vojski, ki po mojem družbi trenutno ne prinaša skoraj nobenih koristi, namenja več kot 1,2 odstotka bruto družbenega proizvoda (BDP); od državotvornih institucij največ dobi ravno ministrstvo za obrambo (Mors), ministrstvo za zunanje zadeve, ki bi moralo biti za majhno državo, kakršna je Slovenija, ključno, precej manj: z vojsko se namreč ne moremo postavljati, zato je treba imeti dobro (gospodarsko) diplomacijo, ker lahko država le prek nje kaj iztrži,« meni Jereb Skrt. Pregled zadnja leta sprejetih državnih proračunov kaže, da se od leta 2001 do 2011 sredstva za vojsko tako rekoč niso spreminjala ne glede na to, da varnost ni ogrožena. »Še celo povečevala so se. Medtem pa je policija, na katero pade največ nalog, kar se tiče javnega reda in miru, čezmejnega kriminala in podobno, v primerjavi s SV podhranjena. Tudi sredstva za zdravstvo so v primerjavi z vojaškimi sramotno majhna.«

Za primerjavo: lani je ministrstvo za zdravje prejelo dobre 78 milijonov evrov, Mors dobrih 462 milijonov, ministrstvo za notranje zadeve dobrih 354 milijonov, več od obrambe pa ministrstvo za finance (dve milijardi 673 milijonov), ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (milijardo 743 milijonov), za šolstvo (milijarda 301 milijon) in ministrstvo za visoko šolstvo (596 milijonov evrov). Sredstva za Mors se od leta 2009 res zmanjšujejo; po njihovih podatkih so se obrambni izdatki znižali s 566 milijonov leta 2008 (1,52 odstotka BDP) na ocenjenih 489 milijonov leta 2011 (1,36 odstotka BDP), po predlogu rebalansa proračuna za leto 2012 pa naj bi predstavljali 1,24 odstotka BDP.

Z žandarmerijo naprej

Pa vendar je prostora za varčevanje menda še dovolj, ugotavljata naša sogovornika. »Potrebna je reorganizacija, pri čemer bi bilo treba policijo in vojsko združiti v žandarmerijo in civilno zaščito. Pri vojski bi se ohranilo zgolj zdravo jedro, recimo 3000 pripadnikov, popolnoma izurjenih, strogo profesionalnih, sposobnih posredovati kjerkoli, tudi v mednarodnih misijah, zato tudi dobro plačanih. Ljudi, ki bi izpadli, bi se premestilo v žandarmerijo, ki je lahko podpora mejni policiji in civilni zaščiti, kršitvah javnega reda in miru, naravnih nesrečah, pri čemer koli. Ko bi se uredila struktura, bi bilo jasno tudi, kakšna oprema bo potrebna za omenjene naloge, in potem se ne bi trošilo kupov denarja za nepremišljene investicije, enkrat v 'nujno potrebne' havbice, drugič v 'nujno' pilotsko bazo – ali bomo kdaj leteli z reaktivci?! –, tretjič v center za usposabljanje mornarjev, ki ga 'neobhodno potrebujemo' – za koga in kje, se sprašujem …« Jereb Skrt trdi, da sleherno novo vodstvo v vojski prinese nove zahteve, ki jih utemeljuje z izgovorom, da smo to obljubili Natu, »kar pa ne drži. Nobena pogodba nas ne obvezuje, da na primer kupujemo patrie ali sodelujemo v Afganistanu tako kot zdaj. Vsaka država se namreč odloča sama in sodeluje po svojih zmožnostih, kako, pa je stvar diplomacije. Naša je žal servilna.«

Na opisan način se zapravi ogromno denarja, lahko pa bi bilo obratno, meni Primorec. »Najprej bi morali odprodati, ukiniti stvari, ki jih ne potrebujemo; na primer enoto za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo, imamo obsežen avtopark, katerega zgolj vzdrževanje drago stane, po drugi strani pa bi lahko SV tržila razvoj: helikopterski bataljon, združen z gorsko enoto, bi lahko postal evropski center za gorsko (helikoptersko) usposabljanje; namesto tega hodimo v Nemčijo in plačujemo za to, kar bi se lahko učili doma in tržili tudi drugim. Nujno bi bilo povezovanje z znanostjo, saj imamo močno farmacevtsko in (bio)kemijsko industrijo. O znanstveno-vojaškem centru, ki bi bil povezan z gospodarstvom in znanostjo, se že dolgo govori, iniciative pa nobene. Na ta način bi lahko svoje znanje prodajali v tujino, Natu,« je prepričan. »Če že mornarica, potem naj se preoblikuje v obalno stražo, da bo za nevojaške naloge lahko uporabila tudi vojaško ladjo Triglav, ki je zdaj le neizkoriščen kup železa.« Pa sprememba stanovanjske politike za lažje premeščanje kadra tja, kjer ga manjka, ali pa vsaj uvedba skupnih prevozov javnih uslužbencev z avtobusi, s čimer bi se občutno prihranilo pri potnih stroških. In socialna podjetja, ki bi izdelovala uniforme in drugo opremo za vse subjekte nacionalne varnosti, ne pa da vsaka institucija naroča po svoje prek javnih razpisov, kar stane in traja, ni koncu predlogov nekdanjega pripadnika SV.

Težko odvzeti še več

A zakaj sploh imeti vojsko, če so med prepoznanimi grožnjami resolucije o nacionalni varnosti kvečjemu zadeve, ki so v pristojnosti policije, na primer čezmejna kriminaliteta, trgovina z belim blagom, mamili, ekonomske migracije …? Črt Jereb Skrt odgovarja, da zato, ker se človeštvo ne bo nikoli spremenilo in je treba biti vseskozi pripravljen na zaščito države. »Ključno za vse to pa je izobraževati tudi državljane, kar se je opustilo. V krizi bo namreč država potrebovala prav vse.«

»V resoluciji so grožnje kar dobro prepoznane, res pa je, da ne 'dišijo' po vojaških. Kljub temu za nekatere predele sveta žal še vedno potrebujemo oboroženo silo,« podobno kot Jereb Skrt razmišlja tudi nekdanji šef generalštaba SV, danes profesor na fakulteti za varnostne vede dr. Iztok Podbregar. »Menim, da bi morali kljub vsemu imeti neke vrste oboroženo paravojaško silo, ki bi bila usposobljena tako za naloge pri nas doma kot zunaj.« To je le del njegove strategije, ki predvideva popolno spremembo celotnega sistema nacionalne varnosti, s čimer bi se izboljšala učinkovitost njenih pripadnikov, hkrati pa se za vsaj tretjino zmanjšali stroški. Podbregar priznava, da se sredstva za vojsko nenehno zmanjšujejo, so pa po njegovem še kljub vsemu precejšnja. »Rezerve so, vendar pa se v sedanjem sistemu nacionalne varnosti preprosto ne da več jemati – če se bo, se bo delala velika škoda in je potem res bolje, da bi se zadeva ukinila.«

A Podbregar ni privrženec ideje o ukinitvi vojske, kakršno je pred dobrima dvema letoma s peticijo, ki jo je podpisalo več kot 7600 ljudi, sprožil tednik Mladina – v njej so med drugim predlagali prekvalifikacijo vojaškega osebja po načelih mirovne in socialne politike, preusmeritev finančnih sredstev v socialne programe in odprodajo pretežnega dela oborožitve –, podobno kot Jereb Skrt pa predlaga povezavo policije, vojske in civilne zaščite v enoto, ki bi bila usposobljena za prav vse naloge: za zaščito in reševanje, posredovanje ob nemirih, medtem ko bi del sil posredoval v nemirnih regijah sveta. Kot pravi strokovnjak za organizacijo in menedžment, so zdaj med policijo, vojsko in civilno zaščito tako velike razlike, da ob pojavu grožnje ali naravne nesreče preprosto ne morejo začeti reševati, »ampak se čaka na neko odločitev, koordinacijo in se izgublja dragoceni čas«.

Zmanjšati za polovico

Kaj torej predlaga Podbregar? Maso več kot 21.000 zaposlenih na ministrstvih za obrambo, notranje in zunanje zadeve, za pravosodje, v SV, civilni zaščiti, diplomaciji, ki državo stanejo 1,35 milijarde evrov na leto, bi zmanjšal za polovico, polovico po razpustitvi policije in vojske usposobil za ustanovitev paravojaške sile pod enotnim poveljstvom, s čimer bi se sredstva po njegovih izračunih zmanjšala na 750 milijonov evrov, drugo polovico pa s specifičnimi in zato uporabnimi znanji (za na primer zasebno-varnostna podjetja) prepustil trgu dela. Namesto treh ministrstev – za zunanje in notranje zadeve ter za obrambo – bi ustanovil enega samega, ministrstvo za varnost, kamor bi priključil tudi obe varnostno-obveščevalni službi z zgolj tretjino današnjega obsega. Pri tem bi ostala še polovica denarja, in čeprav bi ga del uporabili za vključitev odvečnega kadra na druga področja trga dela, bi ga za investicije v razvoj kljub temu ostalo okoli 400 milijonov. Po njegovi projekciji bi se tako število obrambnih sil z današnjih dobrih 9000 pripadnikov SV zmanjšalo za najmanj tretjino, če ne polovico.

»Kar trdim, je, da bi z drugačno organizacijo dela dobili večjo učinkovitost in uspešnost – naloge bi bile namreč za pripadnike sistema bolj atraktivne –, hkrati pa velike možnosti za varčevanje. In to, reorganizacija, pa ne le v sistemu nacionalne varnosti, ampak na področju celotnega delovanja slovenske javne uprave in družbe, se bo enkrat v prihodnosti tudi zgodila, v to sem prepričan,« zatrjuje Podbregar, ki hkrati obžaluje, ker je »pripravljenost za spremembe pri ljudeh in odločevalcih izjemno majhna. Tudi sedanja garnitura se še vedno ukvarja z varčevanjem pri drobnarijah, zmanjševanjem na nepravih mestih, do razmišljanj o povezavah in združevanju različnih, žal zelo razpršenih institucij, ki skrbijo za varnost, pa žal ne nese.«

(Ne)smiselne 
mirovne misije

Pravi, da današnja vojska zaradi zastarele organiziranosti ne da tiste učinkovitosti, ki bi jo morala. »Kljub temu pa je njena vloga pomembna v mirovnih operacijah; ko opravi svojo nalogo – gradi mir in odpira vrata gospodarskemu sodelovanju –, naj bi na prizorišče stopila politika in gospodarstvo ter ustvarila nove trge, kar pa se ne zgodi vedno,« ugotavlja Podbregar. »Vsaka mirovna operacija bi morala imeti uravnotežene tri interese: političnega, obrambno-vojaškega in predvsem ekonomsko-gospodarskega. Če v tujino pošljemo vojake, mora biti za to učinek v vseh treh sekcijah. Žal lahko ugotovimo, da od leta 1996, ko smo v tujino poslali prve vojake, takšne poravnanosti med temi interesi nismo dosegli. Morda na Kosovu in v Bosni, v Afganistanu pa res ne.«

Ravno razmeroma drage misije v oddaljenih deželah, v katerih le stežka prepoznamo svoj nacionalni interes, gredo v dneh, ko se napoveduje hudo varčevanje na vseh ravneh, ljudem najbolj v nos. Na Morsu so povedali, da zadnja leta za približno 430 pripadnikov SV, sodelujočih v operacijah na Kosovu, v Bosni in Hercegovini, Libanonu, Afganistanu in na Bližnjem vzhodu, namenjajo približno 30 milijonov evrov na leto. »To število predstavlja približno šest odstotkov sil SV, kar je pod Natovim ciljnim standardom, po katerem naj bi zaveznice v operacijah vzdrževale približno deset odstotkov svojih sil,« vendar pa, nadaljujejo, je sodelovanje v mednarodnih misijah kljub temu »še eno redkih področij ministrstva, če ne edino, kjer zgledno izpolnjujemo mednarodne zaveze«. Za kaj več, na primer za gradnjo novih zmogljivosti obrambnega sistema, pa po zagotovilih z Morsa, »zaradi nenehnih rezov obrambnega proračuna že nekaj let ne vlagamo več«.

Kljub vsemu pa na obrambnem ministrstvu – trdi tednik Mladina – letos načrtujejo nakup 26 terenskih vozil, kar bo stalo 1,3 milijona, 40 minometov za milijon evrov in protioklepno orožje za 7,8 milijona evrov, medtem ko naj bi prenova za letališče Cerklje stala 2,7, nadgradnja helikopterjev pa 1,5 milijona evrov. In ko na Mors povprašujemo, ali mogoče v teh kriznih razmerah, ko zaradi vsesplošnega nezadovoljstva in napovedanega krčenja sredstev na področju sociale grozijo ljudski nemiri, vojska, od katere družba zdaj res nima večjih koristi, ne bi mogoče še malo stisnila zobe, dobimo odgovor, da ne poznamo področja in da je naše pisanje politično lansirano. In to le zato, ker se sprašujemo, kje bi bilo v danih razmerah za družbo morda najmanj neboleče zategniti pas.

Preveč za opremo, premalo za kader?

Po drugi strani – in o tem smo pisali že prejšnji teden – pa so najnižje rangirani vojaki zelo slabo plačani (najnižja plača znaša dobrih 700 evrov neto na mesec) in bodo po znižanju plač v javnem sektorju v še slabšem položaju, je pa res, da niti pred zmanjšanjem proračuna za obrambo niso zaslužili dosti več. Naj spomnimo, da so se pred petimi leti ravno zaradi nizkih plač dogajali precej številni odhodi iz vrst SV, pa je proračun Morsa znašal okoli 523 milijonov (zdaj 486 milijonov) evrov. Ogromno sredstev gre namreč za bojno opremo, kar kaže navedeni podatek, in tudi sicer je takratni srednjeročni obrambni program do leta 2012 predvideval, da se bodo izdatki za nakup glavne bojne opreme povečali za štirikrat (na 156,4 milijona evrov), izdatki za vojaške plače pa za zgolj 1,4-krat (na 297,4 milijona evrov).

Ravno zato pa je toliko več zanimanja za mednarodne misije, kjer se v kratkem času – običajno trajajo pol leta – zasluži kar konkretno, saj najnižja mesečna plača za vojaka na Kosovu znaša nekaj več kot 3300 evrov. »Kje boš danes v pol leta legalno zaslužil skoraj 20.000 evrov?« se je vprašal eden od poklicnih vojakov, za katerim so že štiri mednarodne misije. »Nesporno je, da nas velika večina odhaja v tujino zaradi denarja, čeprav so samo še Madžari in Romuni slabše plačani od nas, tudi precej ljudi se vojski pridruži ravno zaradi 5. dne v mesecu, ko je plača.« Kljub temu pa, kot je dodal, njihova navzočnost na primer na Kosovu ni brez smisla. »Resda ni še nikoli bilo večjih konfliktov, a Kosovo je po mojem tempirana bomba. Če bi se mednarodne sile umaknile, bi po mojem lahko kmalu začelo pokati. V Afganistanu pa naši vojaki sploh ne opravljajo bojnih nalog, ampak kot mentorji predajajo svoje znanje domačinom. Ne sedijo torej križem rok.«

Nekdanji poveljnik generalštaba dr. Podbregar je dejal, da je pošiljanje večjega števila vojakov na nemirna območja popolni nesmisel (in tudi stane nas več). »Od Nata ali EU dobimo neko zahtevo, slabo se pogajamo in nato na Kosovo pošljemo 600 vojakov. Prva skrb majhne nacije, kot je naša, je ohranitev čim več življenj v operacijah, v katerih sodelujemo. In doslej smo imeli veliko srečo, da še ni bilo nobenih žrtev. Naš interes bi zato moral biti, da bi Natu ponudili naše znanje, usposobljenost in inovativost; da bi bili navzoči z neko manjšo enoto, na primer lansirnim mostom, za katerega upravljanje je potrebnih pet vojakov, vseeno pa to pomeni povsem solidno strateško pomoč v neki operaciji. To bi moral biti ključ našega sodelovanja in na ta način bi lažje vključili tudi naše gospodarstvo,« razmišlja Podbregar in dodaja, da so potencialni novi trgi v Afriki, Južni Ameriki, kjer imajo še vedno probleme z vodo, energijo … »Samostojno tam žal ne moremo sodelovati, ampak skupaj v multinacionalnih silah. Lahko konkretno prispevamo, a ne z živo silo, temveč na drugačen način, ki bi prinašal koristi tudi sami državi.«