Bosta pragmatičnost in umirjenost dobri politični vrlini?

Zadnja leta ga poznamo zlasti po javnih premišljevanjih – o etiki, politiki, pravu in drugih aktualnih družbenih in humanističnih temah. Znani so njegovi klici po tem, da so demokratični in pravni standardi »vedno huje kršeni ali ignorirani in kako postaja to zdaj, ko država tone v finančno, ekonomsko in socialno krizo, nevarno«. To so teme, s katerimi je Miro Cerar prodrl v širšo javnost; s svojo zmernostjo, racionalnostjo in tehtnostjo argumentiranega diskurza.

Ugledni pravnik, znan zlasti po svojih razsodnih pravnih komentarjih, in hvaležen medijskih sogovornik, je danes najverjetnejši kandidat za mandatarja. In to kljub temu, da se je v politiko uradno podal tako rekoč tik pred zdajci. Pred dobrim mesecem je ustanovil politično stranko z nič kaj marketinško privlačnim imenom, SMC. Zaradi želje po spremembi stanja v družbi, je dejal. In ljudje so mu očitno verjeli.

A politiki je bil vedno blizu, četudi ne neposredno. Večkrat je bil deležen vprašanj, kdaj bo aktivno vstopil vanjo, in verjetno je bilo to na koncu res le še vprašanje časa. Petdesetletni profesor na ljubljanski pravni fakulteti je, tako kaže, počakal na pravi trenutek. V nedeljo zvečer je nekaj časa kazalo celo, da bo dosegel najboljši rezultat katerekoli stranke v zgodovini slovenskih parlamentarnih volitev in premagal najboljši rezultat, ki je nekoč pripadel LDS.

Z voditeljem te stranke, pokojnim dr. Janezom Drnovškom, ga tudi velikokrat primerjajo – zaradi značajskih potez in tudi zavoljo špekuliranja glede njegovih prihodnjih političnih potez, ki bi lahko bile podobne Drnovškovim. A s to stranko ga vežejo tudi družinske vezi. Je namreč sin zdaj že pokojne, a dolga leta vidne članice LDS Zdenke Cerar, nekdanje generalne državne tožilke in pravosodne ministrice, še prej pa tudi telovadke, in olimpionika Mira Cerarja starejšega. Oba sta bila pravnika.

Miro Cerar bo ravno v času oblikovanja koalicije, 25. avgusta, praznoval 51 let. Je ločen, iz drugega zakona pa ima dva otroka, oba navdušena športnika, nogometaša in koršarkarico. Tudi sam se je v otroštvu poskusil v gimnastiki in nato košarki, ki jo je do odhoda v vojsko tudi treniral, nazadnje v ljubljanskem klubu Slovan. Rad je imel tudi glasbo in kot otrok igral harmoniko ter končal nižjo glasbeno šolo. Pozneje je raje prijel za kitaro, tudi v rock skupini Alan Ford.

Na začetku devetdesetih je pomembno sooblikoval slovensko ustavo in od takrat je skorajda nepogrešljiv deležnik vseh pomembnih pravnih debat. Na ljubljanski pravni fakulteti predava teorijo in filozofijo prava, primerjalno pravo in etiko pravniških poklicev. Kot Fulbrightov štipendist je poučeval primerjalno ustavno pravo na Golden Gate University Law School v San Franciscu in se študijsko izpopolnjeval na University of California School of Law v Berkeleyju. Je tudi stalni zunanji svetovalec za ustavna vprašanja pri državnem zboru.

In čeprav mu že dve desetletji strokovno svetuje, ni bil nikoli doslej član nobene politične stranke. Izdal je več knjig, bil večkrat imenovan za najuglednejšega slovenskega pravnega strokovnjaka in znan po tem, da je bil za novinarje vedno dosegljiv: prošenj novinarjev ni zavrnil tako rekoč nikoli. Zdi se mu namreč preveč pomembno, da so v času družbenega, socialnega in moralnega razvrednotenja nekatere stvari povedane jasno, glasno in postavljene na svoje mesto. Kako bo to zdaj, ko bo v vlogi ključnega oblikovalca politik, bo zanimivo in pomenljivo sporočilo. Kot politika ga namreč še ne poznamo.

V preteklosti je zavrnil ponudbo predsednika republike Boruta Pahorja, naj kandidira za varuha človekovih pravic, rekoč, da lahko k boljšemu zagotavljanju človekovih pravic več pripomore kot pravnik, profesor in aktiven član civilne družbe. Bil je tudi že v vlogi potencialnega kandidata za mandatarja projektne vlade – ko je zaradi poročila Komisije za preprečevanje korupcije padla vlada Janeza Janše. Ponudbo je zavrnil. Drugega junija letos je ustanovil svojo stranko in napovedal, da se z njo na predčasnih parlamentarnih volitvah podaja po zmago – kot popoln novinec, saj na nedavnih evropskih volitvah, denimo, ni sodeloval. Kako se bo znašel v svetu politike, in ne več civilne družbe, kjer je potrebnega veliko sklepanja kompromisov in odločnosti, bo zagotovo eden izmed prvih pokazatelj njegovega političnega (ne)talenta, pa tudi tega, v kolikšni meri sta lahko, ali pa tudi ne, pragmatičnost in umirjenost politični vrlini.