Tiskane izdaje
Ljubljana – Vse stranke, ki se resno borijo za izvolitev v državni zbor, napovedujejo strukturne spremembe in reforme. Tudi fiskalno konsolidacijo ali varčevanje bi stranke, razen Združene levice, nadaljevale v prihodnjem mandatu.
Najbolj jasno ter dosledno reformno in fiskalno politiko imajo tri stranke, ki jih lahko uvrstimo na desno sredino: SDS, SLS in NSi. Te stranke zagovarjajo enako liberalno ekonomsko-socialno politiko, ki so jo skupaj izvajale v drugi vladi Janeza Janše. Takšno politično platformo ima, tudi po evropskih volitvah, vladajoča evropska ljudska stranka. To pomeni nadaljevanje varčevanja, ki ga pričakuje evropska komisija, in spoštovanje fiskalnega pravila, debirokratizacijo upravnega sistema, zmanjšanje javne uprave in davčne olajšave ali celo znižanje določenih davkov. Prelaganje reševanja fiskalnega problema države je neodgovorno in škodljivo, so prepričani v SDS: »Posledice tega bodo namesto sedanje generacije nosile prihodnje generacije, ki bodo morale ustvarjati veliko več, hkrati pa se odpovedati standardu, ki bi ga sicer lahko imeli, če jim ne bi bilo treba odplačevati dolgov preteklih generacij.« Nekdanji »pomladni trojček« ima podobna stališča tudi pri posegih v pokojninski sistem, ki bodo zaradi pritiska demografije potrebni tudi v prihodnje.
Vse stranke pred volitvami seveda obljubljajo, da bodo, ob reformi zdravstvenega sistema, morebitni posegi v pravice bolnikov šele na zadnjem mestu. Zelo podobna stališča o teh dilemah imajo tudi v sredinski stranki DL.
Sorodna, a precej manj izdelana mnenja o strukturnih spremembah in varčevanju zagovarjajo nove stranke, ki bi jih tudi lahko postavili na sredino političnega prostora: Verjamem Igorja Šoltesa, Stranka Mira Cerarja in Zavezništvo Alenke Bratušek. Na pozicijah evropske socialne demokracije stojijo socialni demokrati – SD, ki si z vstajniško stranko Solidarnost delijo poslansko kandidatno listo, nekoliko bolj na levo pa bi v tem kontekstu lahko postavili Desus in Jankovićevo PS.
Najbolj izstopajoča stališča do reform in predvsem do nadaljevanja varčevalne politike so oblikovali v najbolj levi stranki Združeni levici, kjer se zgledujejo po programu, ki ga na evropskem parketu zagovarjata grška Siriza ali nemška Die Linke. To pomeni, da predlagajo takojšnjo ustavitev politike varčevanja, širitev javnega sektorja ter bolj postopne in drugačne strukturne reforme, ki tudi niso v ospredju njihovega političnega programa. Njihov program je specifičen tudi zato, ker daleč najbolj izstopa od vladajoče ekonomske paradigme EU, ki jo pri nas poznamo pod izrazom »trojka«.
