Tiskane izdaje
22:25
PS: OK, sem obrnil vrstni red. Zdaj se mi to zdi dramaturško bolje.
22:15
Mogoče pa bo zdaj res bolje. Saj ne, da bi si ne vem kaj obetal, ampak to mi vsaj nocoj prav pride. Bogi sn, skoraj gotof, v hrbtu me je fsekalo.
22:00
Če odštejem Türkov govor, ki je bil predvidljivo ex-predsedniški, in Pahorjevega, ki je bil wannabe-predsedniški, je bil še najboljši Janšev. Všeč mi je bila ta o »sindikalni«, ne »parlamentarni demokraciji«. Tisti, ki so a priori proti njemu, so ga razumeli kot grožnjo z drastičnimi spremembami, drugi, zmernejši, pa so opazili, da je bil še kar spravljiv, vljuden in nič ciničen.
21:35
Mislim, da je president-elect Pahor pravkar uspešno demantiral vse, kar sem napisal v prejšnjem odstavku. Ta govor je bil res katastrofalen. Zvezde, domovina, kos sem/bom, whatever. Nimam nič proti tem državotvorni retoriki, sploh ne pri predsedniku, ampak tole je bilo na nivoju gimnazijskega spisa. Sorry. V celi redakciji so se razlegale salve smeha, kaj takega že dolgo nisem slišal.
Naj ga nekdo ustavi.
Na Twitter sem dal že med govorom: »No, dobro, @BorutPahor, ali se vam naj ponudim za speechwriterja ali kaj?« In še: »A ni bil napovedan Janša v press centru? Hočemo Janšo!«
Kolegica s Pop TV pa mi je odgovorila: »Še malo. Čaka med publiko.«
21:20
Bojim se, da zmaga Boruta Pahorja ni/ne bo pripomogla k zavedanju teh malih političnih, retoričnih, novinarskih, piarovskih, marketinških skrivnosti. Večina očitkov, ki je nanj letela med kampanjo, je govorila prav o tem: ne verjemite človeku, ki zna povedati nekaj, kar ni res ali v kar sam ne verjame. To je slaba argumentacija: iz tega, da človek ne zna povedati tega, kar hoče in/ali misli, lahko sklepamo, da ne ve, kaj hoče, ali ne zna misliti. Nobenega dokaza ni za to, da tisti, ki govorijo z lesenimi ustmi...
21:05
Podobno bi bilo treba presojati tudi verbalne izjave, retorične nastope, skratka, te hipne, trenutne zadeve. Ali se kdaj vprašamo, kaj ljudje, ki jih novinarski kolegi cukajo za rokav za izjavo, v resnici povejo? Ali so slovenski politiki dejansko sposobni servirati soundbite, ki bi si jih hipoma zapomnili in potem cel teden prežvekovali?
Da, deloma. Toda problem je v tem – če jih že najdemo, slišimo, opazimo –, da je te udarne stavke treba izluščiti iz dolge, predolge minutaže, ki je pri prenosih v živo ni mogoče montirati – ali pa tega ne znajo novinarji sami.
Opažam, da se mi tisti, s katerimi se strinjam, zdijo skoraj enako pogosto dolgočasni kot tisti, s katerimi se ne. Kdaj se bojo slovenski politiki naučili, da ni vseeno, kaj govorijo, temveč tudi to, kako govorijo?
20:55
Nocojšnji večer mi bo ostal v spominu po tem, da so televizije spraševale ljudi, katerih mnenje me ne zanima (preveč), kaj mislijo o izidu volitev. Če dobro razlislim, me v bistvu niti ne moti to, da cukajo za rokav za izjavo recimo Aurelia Jurija. Bolj me moti to, da vprašani ne znajo kaj zelo pametnega povedati. Nasplošno imam občutek, da zna v Sloveniji vse manj in manj ljudi kaj pametnega povedat.
Naj razložim.
Bolj kot po političnem prepričanju presojam tekste različnih komentatorjev in kolumnistov ali magari politikov po tem, ali so dobro napisani. Imejte me za tehnicista ali obsedenca s profesionalizmom pisanja ali magari s stilom, ampak po mojem so take sodbe bolj varne, hočem reči, da obstaja večja verjetnost, da držijo, da se ne zmotim.
20:38
Imam občutek, da je napetost na Twitterju malo popustila.
20:00
Če so za Türka v povprečju glasovale ženske, stare 65+, volilke PS, potem res ni imel šans. Glede Pahorjeve transstrankarske zmage pa samo toliko: za zakrknjene levičarje ni hujšega, kot če ne morejo nekoga popredalčkati. Pa ne samo zanje, da ne bom izpadel hudoben, to je večinski slovenski problem.
V bližnji prihodnosti bomo videli dvoje: ali je Pahor mislil resno s svojo združevalnostjo; ali je razdvojeni narod mislil resno s spravo, ki se ji je vedno že vnaprej resignirano odpovedoval; ali se bo ljudstvu uspelo končno odpovedati predalčkanju, da bodo končno začeli obravnavati ljudi po tem, kar delajo in mislijo, ne pa po teh butastih nalepkah; in nenazadnje, ali so imeli prav vsi tisti, ki so mu verjeli.
Namenoma pravim »verjeli«, ne nujno volili.
19:45
Spremljam Türkov govor: train-train présidentiel, comme d’habitude. Saj ne rečem, boril se je častno. Za background pogrešal Romana Jakiča. On je mojster za backgrounde. Saj mu ni treba vedno stati za Jankovićem, ne?
19:35
Predsednik Društva novinarjev Slovenije @MatijaStepisnik pravi: »Zelo verjetno je, da bodo danes kolo plesali še kje drugje, ne le v zmagovalnem štabu.« Ne maram takega dvoumnega izražanja. Ni hujšega.
Hotel sem seveda reči, da ne razumem.
19:29
Še nikoli nisem doživel tako rafalnega ritvitanja kot na tisto zgornjo pripombo o Aureliu Juriju. To je bilo res rafalno. Dobro se počutim, kadar napišem nekaj, kar si vsi mislijo, pa ne povejo (ali niti ne morejo povedati). Ampak to je res problem slovenskega novinarstva. Vprašaš Aurelia Jurija, ker ima pač neko postano avreolo (no pun intended) politika, ki ga je treba po defaultu nekaj vprašati, gledalcem pa se bojo zatresle hlače ali kaj.
Ta je pa svetovna, čestitke: »19:22 Pahor je zapustil prostor volilnega štaba. »Želim iti med ljudi«, je rekel. 19:24 se je vrnil v štab.« (@DELO_TW)
Pozneje je @SpelaVovk iz Pahorjevega štaba razložila, da ni mogel ven zaradi novinarjev.
19:15
A propos nizke udeležbe: »Politiki ob porazu serjejo in opozarjajo na nizko volilno udeležbo, če zmagajo ob enaki udeležbi, serjejo z jasno izraženo voljo ljudstva.« Jure @gustlovina Gostiša.
Aja, pa še to: Kako lahko pride novinarju na misel, da intervjuva Aurelia Jurija? Kdo hudiča je Aurelio Juri? Je res tako težko ugotoviti, da je nekdo v nekem trenutku postal history?
19:08
Türkovi državljanski, spontani navijači, pardon, podporniki, so na Twitterju še kar tiho. Samo tisti bolj žalostni jokajo, češ, lasciate ogni speranza, vse je izgubljeno, kao, Türk bi bil še edina opozicija...
19:05
Ta Pahorjev prvi nagovor ... Ne da ni bil državniški, v njegovem stilu pa tudi ne.
»Čestitati na izvolitvi«, ušesa me bolijo.
19:02
Proti Mojci Pašek je bila @KatjaSeruga najbolj prijazna in gledljiva punca na svetu. (No, na malih ekranih.)
19:00
Skratka, zakaj pa raziskave tokrat niso falile?
18:50
Na Twiitterju je zagrebški @radio_101 objavil izid volitev. Resda brez procentov.
Skoraj istočasno sem preslišal Janjo Božič Marolt na TVS, ki da je rekla – po navedbah @Ines_Dream –, da bodo krivi hujskaški tviteraši. Moram preveriti, najbrž ni bilo (mišljeno) tako dobesedno.
18:45
Prišli najbolj ažurni rezultati – tisti, s katerimi bomo mediji začeli operirati ob 19:00. Res mi to ne gre v račun, ta predvolilni molk. Ampak dobro, bom že preživel, ne bo več težil.
18:30
Dve uri sta že, odkar sem dobil iz enega od volilnih štabov podatke o vzporednih volitvah, preštete ob 15:00. Resda si nisem mogel kaj, da ne bi tvitnil v tem smislu, češ, glej, glej, pa bo res landslide – seveda pa šele potem, ko sem to javil nekaj prijateljem.
Za novinarja je precej čuden občutek, da nekaj ve, pa ne sme povedati. Sam seveda ne spadam v notranji krog notranjepolitičnih novinarjev, niti nisem politično skonektan, pa vendar. Izvedeti za rezultate vzporednih volitev je približno enako lahko kot napisati navijaško predvolilno kolumno. Težje je tega ne napisati. Zato sem bil seveda raje tiho. Skoraj tiho.
18:00
Najprej disclaimer, da ne bo pomote:
V zahodnoevropski civilizaciji beremo od leve proti desni in od zgoraj navzdol. Ne vidimo nobenega razloga, da bi na internetu pisali drugače. Ne vem, kdo se je tega spomnil. Uradna razlaga – vsaj v primeru liveblogov, kot je ta – je morda resnično, če že ne preverjeno dejstvo, da se ljudem ne ljubi skrolat, da bi prišli do konca teksta. Iz tega mogoče sklepati, da bi ljudje brali nekako tako, kot bi pekli palačnike, ne da bi pri tem ubijali jajca.
Resda imajo izgovor, da so to, kar bi morali preskrolati, prebrali že prej, toda to se mi zdi za lase privlečeno. Če hočete brati (naprej ali do konca, najrecentnejše pripise), potem pač poskrolajte.
