Všečkanje je kot predhodno glasovanje

Ljubljana – Ni (še) jumbo plakatov. Ni oglasov po časopisih. In le en kandidat je izdal volilni časopis. Kampanja za predsedniške volitve se – ob televizijskih zaslonih – trenutno v veliki meri odvija v virtualni realnosti. So tradicionalni prijemi žrtev krize ali znak novih trendov? O spletnih prijemih kandidatov smo se pogovarjali s komunikologinjo dr. Tanjo Oblak Črnič s FDV.

Opažamo, da se dobršen del kampanje oblikuje na spletu in raznih družbenih omrežjih. Kakšna je vaša zaznava?

Vsakič znova me zanima, kaj in kako nam politični kandidati sporočajo prek spletnih mest. Tokrat sem na nek način presenečena, ker na prvi vtis vsi spletni portali delujejo izjemno podobno: z nežno modro barvo, zgoraj postavljeno fotografijo in pasico primerljivih rubrik. Podobnost gre tako daleč, da sta si celo slogana dveh kandidatov zelo podobna. A če je ta prvi vtis tako homogen, kaj so sploh razlike? V primerjavi s prejšnjimi volitvami promocijske strategije na spletu nadaljujejo nekakšno preverjeno, konvencionalno podobo. Ta služi prvenstveno seznanjenosti s tem, kaj kandidat počne. V ospredju so dogodki, informacije, novice, novost v primerjavi s preteklimi leti pa je, da je ta podoba bolj dinamična in ažurna v smislu gradiv, več je video-materiala in fotografij, zelo izpostavljeno je tudi doniranje. Razlika, ki se pojavi med kandidati, je v vrednostnem opredeljevanju, vidnem iz vizualnih in pisnih sporočil. Iz rokovanja Milana Zvera s papežem hitro razberemo direktno navezavo na cerkev in krščanske vrednote. Pomenljivo je tudi izrazito izpostavljanje kandidata kot osebe. Vsi imajo rubriko »O meni«, sporočajo nam, »kdo sem, kaj počnem, v kaj verjamem, kaj so moja prepričanja«. Ta personalizacija, mestoma ustrezna funkciji, za katero se potegujejo, gre ponekod še dlje – do neokusne intimizacije, kjer je bolj pomembno, da je kandidat poročen in ga žena podpira kot pa njegove ideje in dejanja.

Govorite o Milanu Zveru?

Ja, pri Danilu Türku tega momenta ni, medtem ko ga Borut Pahor udejanja prek svojih delovno-športnih hobijev. Ta obrat v osebnost se mi zdi pomemben, saj gre za trend vnašanja elementov pop kulture in tabloidov v politično komuniciranje. Tu gre za tipičen izvoz promocijsko banalne in vsebinsko prazne tehnike zabave v politični diskurz, ki pa vnaša kup pomislekov. Ljudje ne izbirajo več na osnovi političnega programa, temveč na podlagi vtisov, ki si jih ustvarijo skozi medijski perfomans. Politični projekt se tako zreducira na všečnost osebnosti in emocije. Splet pa ponuja še vse kaj drugega.

Kakšno težo ima spletna kampanja?

Splet je treba razumeti kot del celotne medijske kampanje. V ospredju je še vedno klasična kampanja, vezana na televizijska soočenja, izrazit pa je premik k osebnemu stiku in delu na terenu, kar pomeni, da kandidati vse bolj iščejo premišljene in bolj avtonomne poti do volilnega telesa mimo medijev. Splet to avtonomijo še intenzivira. Gre namreč za orodje, v katerem se kandidat predstavlja na način, kot sam želi. A tu nastane problem. Četudi naj bi prvenstveno spodbujal povezovalne komunikacijske poti in omogočal angažiranje politične javnosti, se zdi, da tovrstni trendi v slovenskem okolju ne prodrejo. Zdi se, da kandidati oz. njihovi promocijski strategi ne želijo ali ne znajo aktivirati volivcev kot državljanov.

To drži. Kandidati se zelo malo vključujejo v spletne debate, komentiranje na družbenih omrežjih ...

Vtis imam, kot da je vse to všečkanje in dajanje podpore nekakšno predhodno glasovanje. Prek teh kanalov kandidati nudijo prostor tistim, ki so že odločeni, da izrazijo, kaj jim je všeč, in to delijo z drugimi, skratka, da se vnaprej opredelijo in poiščejo somišljenike.

To razumem kot vzporedno platformo, ko se volivci ne morejo udeležiti nekega dogodka ali drugače dvigniti glasu, in to nadomestijo z enim klikom. Registrirajo svoj glas. V smislu spletnega vedenja smo državljani zreducirani na glasovalce, ki se preštevajo. Kaj pa tisti, ki še kolebajo?

V kolikšni meri se torej v tej virtualni realnosti oblikuje javno mnenje?

Predvsem v smeri, da prihaja do redefiniranja, kaj je pomembno in o čem je smiselno razpravljati. Zato ni nepomembno, kako se mediji odzivajo na spletne objave: ali jemljejo spletno dogajanje kot novico, ali jih morda problematizirajo ali celo zaobidejo. Tu je zelo problematičen segment »javnega čivkanja«, ki nastopa kot vir idej, o katerih se poroča, čivkarji pa s tem postavljajo medijske agende. Problem nastane, če mediji te sprevržene vloge ne sprevidijo in podležejo pritiskom atraktivnih, a povsem neprimernih in celo žaljivih spletnih objav. Splet je tako izrabljen in kot prostor, v katerem bi aktivirali razmišljajočo javnost, izgineva. Z banalizacijo ga nadomešča nova diskurzivna platforma, ki v javnost ne sodi. Splet kot politično prizorišče ostaja zaprt informacijski kokon, manjka vsebinska interakcija z državljani in aktivacija kritične javnosti. Kot denimo Obamov portal, ki počne oboje – volivce aktivno angažira in v istem zamahu kritizira programske smernice njegovega protikandidata.