Adam iz Govrleva pripoveduje pradavno zgodbo

Neolitska plastika - Začetnica ideje o moškem, ki predstavlja princip razuma in zavesti ter ji lahko v zahodni umetnosti sledimo neprekinjeno do danes.

Objavljeno
22. februar 2013 18.13
Mitja Guštin, Znanost
Mitja Guštin, Znanost

Predstavitev keramičnega moškega torza pod naslovom Adam iz Govrleva v ljubljanskem Cankarjevem domu lansko jesen je bila prvi korak k umestitvi te izjemne figurine s konca makedonskega neolitika v svetovno zakladnico prazgodovinske umetnosti. Prenos ljubljanskega projekta Adama v matični mestni muzej v Skopju konec leta je potekal v okviru promocije slovenske znanosti v tujini. 

Sodelavci Inštituta za dediščino Sredozemlja pri Univerzi na Primorskem smo na tem primeru z besedili Emila Aleksejeva, Ljuba Fidanoskega, Alenke Tomaž in podpisanega ter posebej oblikovano vitrino arhitekta Mihe Kerina nadgradili dolgoletno raziskovalno delo v Makedoniji in pokazali, kako se lahko iz zaprašenega depojskega prostora z izbranim predmetom prispeva k boljšemu razumevanju tega oddaljenega obdobja razvoja človeštva.

Izdelke mlajšega obdobja kamene dobe iz Makedonije smo v našem narodnem muzeju lahko občudovali že leta 2008, ko je bila predstavljena paleta keramičnih predmetov tako imenovane vizualne kulture neolitika. Antropomorfno oblikovani modeli hiš in posod ter zoomorfne figurine skupaj s keramičnimi oltarji in pečatniki so prikazali izredno nadarjenost njihovih izdelovalcev.

Med znamenitostmi na takratni razstavi je manjkala ključna plastika makedonskega neolitika. Gre za droben, delno ohranjen kipec, ki ga je najditelj, danes pokojni Miloš Bilbija, arheolog skopskega mestnega muzeja, poimenoval Adam iz Govrleva.

Leta 2000 so med terenskimi arheološkimi raziskavami v poznoneolitskem sloju v vasi Govrlevo odkrili moški torzo z ohranjenim zgornjim delom nog, vendar brez glave in rok. Ta starodavna figurina moškega v sedečem položaju je izdelana z izjemno realistično spretnostjo, ki zelo natančno poudarja hrbtenico.

Zakladnica neolitske plastike

Odkritje Adama sodi v bogato zakladnico neolitske plastike, med katero so predvsem številne ženske upodobitve, denimo znamenite goleme majke, simbol materinstva in domačega ognjišča. Kipec je različica moških figurin na prestolu, ki v vzhodnoevropskih deželah skupaj s podobnimi ženskimi liki prevladujejo na prehodu iz neolitika v bakreno dobo pred dobrimi 7000 do 6000 leti. Našega Adama, skulpturo izrednega likovnega izraza, tako lahko primerjamo z najznamenitejšima kipcema moškega in ženske z romunskega najdišča Cernavodă iz znane zakladnice kulture Hamangija.

Drugače kot prve boginje, ki rojevajo življenje, s preobilnim telesom in pretirano poudarjenimi oblinami, težke in plodne kot sama zemlja, so prve moške skulpture bogovi in junaki, ki stojijo ali sedijo na prestolu in so vedno predstavljeni kot posredniki na meji med dvema svetovoma ali kot prišleki iz nekega drugega sveta, iz teme podzemlja ali sveta duhov.

Figurine, podobne Adamu iz Govrleva, pa predstavljajo moškega ne kot mišičastega junaka, bojevnika ali lovca, temveč kot razmišljujočega človeka z bremeni življenja. Natanko taki ideji o moškem, ki predstavlja princip razuma in zavesti, lahko v zahodni umetnosti sledimo neprekinjeno od Adama iz Govrleva do Rodinovega Misleca in še naprej, do današnjih hiperrealističnih skulptur Rona Muecka.

Strašanski razcep med človekom in svetom kakor tudi med človekom in bogovi je povzročil drugačno razumevanje obstoječega, kar se kaže v upodabljanju človekovega telesa. Dolga je pot Adama iz Govrleva do popolnosti moškega telesa v kikladskih skulpturah, prek Kourosa iz Anavyssosa do Polikletovega Doriforosa, od »nepopolne popolnosti« Michelangelovega Davida pa vse do osamljenih »sprehajalcev« Antonyja Gormleyja. Prav tako je dolga pot od figure Magna Mati prek miloške Venere do skulpture ljubljene noseče Alison Lapper Marca Quinna na Trafalgar Squaru.

Vse te skulpture in figurine so za nas nekaj mrtvega, nekaj okamnelega, iz česar je bilo vzeto življenje. Nekaj, v čemer ni več svetega duha in iz česar lahko izvlečemo le umetniško in statično korist, korist za tistega, ki uživa, in ne za tistega, ki sodeluje. Kljub vsemu nam starodavne podobe nas samih še vedno lahko pokažejo mračno zemljo našega porekla, materijo, iz katere smo ustvarjeni, nas spomnijo na našo podobnost bogovom in prikličejo duha, ki oživlja, ter nas tako spet postavijo v središče sveta. V tem svetu, ki smo ga že zdavnaj spremenili v muzej, pa je treba ponovno odkriti življenje.

Prehod k poljedelstvu in živinoreji

Keramična figurina Adama je bila odkrita med raziskavami plasti na lokaciji Cerje pri vasi Govrlevo, ki jih lahko pripišemo mlajšemu odseku neolitskega obdobja, in predstavlja civilizacijo, ki je bila močno vezana na prve zametke najstarejših poljedelskih skupnosti. Najdišče s površino več kot 40 hektarov je na ravni terasi, ki jo povsem obdajajo gorske vzpetine. Razkriva prazgodovinsko naselje s sloji iz neolitika do železne dobe, in sicer na južnem pobočju planine Vodno, medtem ko na nasprotni, severni strani leži Skopje.

Najbolj značilni za najdišče so prav neolitski sloji, debeli več kot štiri metre, ki zajemajo vse tri faze makedonskega neolitika, zgodnjo, srednjo in pozno, ter ustrezajo fazam Anzabegovo I, II-III in IV, ki sodijo v obdobje med približno 6100 in 5200 let pr. n. št. V neolitskih kulturnih slojih je bilo na tem kraju odkritih šest hiš iz zgodnjega in srednjega neolitika s kvadratno in trapeziodno tlorisno osnovo ter leseno konstrukcijo.
Proces »neolitizacije«, dolgotrajen prehod od lova in nabiralništva k poljedelstvu in živinoreji med 10. in 4. tisočletjem pr. n. št., se je najprej uveljavil na Bližnjem vzhodu, v naslednjih tisočletjih pa zaobjel celoten evropski prostor. Na ozemlju Makedonije, v osrednjem delu Balkanskega polotoka, med pogorjem Šar planina na severu in Egejskim morjem na jugu, od rodopskega gorstva na vzhodu do dinarskega na zahodu, se najstarejše neolitske skupnosti izkazujejo že kot povsem formirane s celotnim spektrom neolitskih inovacij.

Raziskave so pokazale, da lahko na prostoru Makedonije neolitskim skupnostim sledimo od konca 7. tisočletja pa do nekako 5000 let pr. n. št. Glede na poselitev in predvsem značilnosti materialne kulture je neolitik v Makedoniji razdeljen na tri časovne odseke: starejši, srednji in mlajši. Govrlevo kulturnozgodovinsko gledano pripada kulturni skupini Amzabegovo-Vršnik, katere najstarejšo fazo I lahko postavimo v obdobje 6100–5800 let pr. n. št, srednjeneolitsko fazo II–III v obdobje 5800–5300 let pr. n. št in mlajšeneolitsko fazo IV v obdobje 5200–5000 let pr. n. št. V teh časovnih okvirih predvidevamo, da so živela tudi naselja, ki jih kulturno sicer pripisujemo drugim arheološkim skupinam.

Prve neolitske skupnosti na ozemlju današnje Republike Makedonije so pogosto naselile rečne terase v nižini, kot so Zelenikovo, Tarinci, Gorobinci, kakor tudi v bolj odmaknjenih, s hribi zavarovanih mikroregijah, kot na primer Govrlevo, na mestih, poimenovanih »tumba«, »mogila« ali »čuka«; to je morda najbolj značilen tip neolitskih naselbin na tem prostoru kot tudi v širši jugovzhodni Evropi. Zaradi nenehnega obnavljanja bivalnih objektov (ko je namreč hiša odslužila svojemu namenu, so jo porušili in na njenem mestu zgradili novo) so skozi stoletja nastali umetno izoblikovani griči, ki nad preostalim površjem izstopajo včasih tudi za nekaj višinskih metrov, v nekaterih primerih pa so komaj vidni.

Posebnost so bile hiše

Hiše, ena najbolj izrazitih posebnosti makedonskega neolitika, so imele največkrat pravokoten do trapezoiden tloris, tla so bila pogosto narejena iz lesenih kolov in prekrita z debelo plastjo gline. Stene so bile zgrajene iz lesenega ogrodja, narejenega iz količev, zabitih globoko v zemljo in premazanih z več sloji gline. Nekatere so bile okrašene z bogatimi slikanimi in plastičnimi okrasi. Pogosto lahko potrdimo standardno »notranjo opremo« hiše, ki je vključevala prostor za mletje žita z enimi ali več žrmljami in pa keramično peč. Inventar je večinoma obsegal tudi številno različno veliko posodje za shranjevanje in pripravo hrane in pa različno oblikovane keramične figurine. Poleg keramičnih predmetov pogosto naletimo na kamnito orodje: strgala, sekire, dleta in podobno, prav tako na orodje iz kosti: igle, šila, gladilke in spatule.

Prvi neolitski prebivalci so bili vešči poljedelci. Poznali so več vrst kultiviranih rastlin, ki so jih gojili na poljih ob naselbinah. Izkopavanja v Amzabegovu so pokazala, da so med drugim poznali pšenico, ječmen, oves in lečo, v prehrani so uporabljali jabolka, lešnike idr. Poleg poljedelstva so se ukvarjali z rejo udomačenih živali, kot so ovce, koze, govedo in prašiči; njihovi kostni ostanki so na nekaterih najdiščih predstavljali nad 95 odstotkov evidentiranih živalskih kosti.

Neolitsko materialno kulturo v Makedoniji zaznamujejo predvsem antropomorfni modeli hiš, ki so pogosto poimenovani tudi žrtveniki, pa boginje goleme majke idr. Čeprav je bila izdelava hišasto oblikovanih predmetov znana v številnih neolitskih ter eneolitskih kulturah jugovzhodne Evrope in Sredozemlja, so antropomorfno oblikovani modeli hiš, značilni za makedonski srednji neolitik, unikum. Spodnji kvadrasti del predstavlja hišo, ki je oblikovana bodisi shematično bodisi realistično, lahko tudi z dvokapno streho. Zgornji del je izdelan v obliki antropomorfnega cilindra z odprtino na zgornji strani. Cilinder je lahko enostaven z upodobitvijo le obraza, lahko pa ima v celoti izoblikovano žensko telo, na primerku iz Govrleva celo v času nosečnosti.

Čeprav je prostor Balkana v neolitskem obdobju vsaj z vidika materialne kulture dokaj homogen – tehnologija izdelave in oblikovanost keramičnega posodja, prav tako okras izkazujejo tesno kulturno povezanost, njihove vzore lahko iščemo v oddaljeni Anatoliji – pa vidimo, da ozemlje današnje Makedonije zaznamujejo nekateri značilni predmeti, ki predstavljajo bržkone samosvoj karakter in močno povezovalno kulturno ozadje teh neolitskih skupnosti. Ni naključje, da se to najbolje vidi ravno v tistem delu materialne kulture, kjer lahko pride do izraza umetniški čut posameznika kakor tudi skupine, prav tako ne more biti naključje, da je ravno v takšnem kulturnem okolju nastal tako neprecenljiv glasnik te oddaljene zgodovine človeštva, kot je Adam.

Prof. dr. Mitja Guštin, Inštitut za dediščino Sredozemlja, Univerza na Primorskem