Nov in drugačen zakon, ki pa je marsikje nedorečen

Visokošolska zakonska prenova -  Trije strokovnjaki o prednostih in pomanjkljivostih predlaganega visokošolskega zakona.
Objavljeno
19. november 2013 19.33
mpi*Znanost - podelitev doktoratov
Jasna Kontler - Salamon, Znanost
Jasna Kontler - Salamon, Znanost
Še manj kot dva tedna je časa za javno razpravo o predlogu zakona o visokem šolstvu, ki je objavljen tudi na spletni strani resornega ministrstva. Za mnenje o predlaganem zakonu v celoti in še zlasti o nekaterih najbolj opaznih novostih smo vprašali tri visokošolske strokovnjake.

To so prof. dr. Stane Pejovnik, nekdanji rektor UL in resorni državni sekretar, zdaj resorni državni svetnik, prof. dr. Lucija Čok, nekdanja rektorica UP in bivša resorna ministrica, aktualna članica Nakvisa in evalvatorka neodvisne ocenjevalne institucije (IEP) Evropskega združenja univerz (EUA), tudi letošnja državna nagrajenka za življenjsko delo v visokem šolstvu, ter Jasna Dominko Baloh, direktorica zasebne fakultete Doba.

Kako bi na splošno ocenili zakonski predlog in to, da je zakon skoraj v celoti oblikovan na novo?

Balohova:
Iz zakonskega predloga izhaja nekritična naklonjenost tradicionalni univerzi, s študijskim letom, predavanji in drugimi stoletnimi atributi, kot da se v zadnjih desetletjih ni nič spremenilo. Na takih zastarelih oblikah zasnovana regulacija bo tudi naprej ovirala modernizacijo. Uporaba terminov, kot je »fleksibilnost«, je kontradiktorna ob ohranjanju klasičnih predavanj in 30 tednov študija. Nikjer pa ni modularnega študija, merjenja osvojenega znanja in razvitosti kompetenc, ne pa porabljenega časa.

V predlogu zakona je tudi zapisano, da so učni cilji podlaga za oceno, kaj študent zna, razume in je zmožen storiti. Takšna opredelitev je ozka in se le delno pokriva z opredelitvijo učnih rezultatov, ki jih lahko merimo po zaključku ocenjevanja. Sodobno visoko šolstvo pa v ospredje postavlja razvoj kompetenc, ki pomenijo želeno znanje, spretnosti in obnašanje, ki jih diplomant zna uporabiti v strokovnem, izobraževalnem in drugih življenjskih kontekstih. S takšnim besedilom bi bilo uzakonjeno neenakopravno obravnavanje zasebnega in javnega visokega šolstva, privilegiranje javnega šolstva na račun zasebnega ter onemogočanje razvoja zasebnega visokega šolstva, v okviru katerega se intenzivno razvijajo nove oblike in načini študija in s tem konkurenčnost slovenskega visokega šolstva.

Utrjevanje monopolnega položaja javnih visokošolskih zavodov v primerjavi z zasebnimi je v nasprotju z ustavo, omejuje konkurenco in bi pomenilo nelojalno konkurenco zasebnemu. Kršena bi bila ustavno varovana pravica do svobodne podjetniške pobude.

Višje strokovno šolstvo je v predlogu besedila nekajkrat omenjeno, vendar ni razvidno, ali je del visokošolskega sistema v Sloveniji.

Čokova: Prav zaradi teženj vsake nove vlade, da naredi nekaj po svoje, nimamo zakona, ki bi dajal na jasen in izvedljiv način temeljna določila in obveze vseh sodelujočih, podrobnejše postopke pa bi določali posebni zakoni (lex specialis) ali celo podzakonski akti. Zdaj bi lahko stari zakon dopolnili – tako ali tako so spremembe ZViS na dnevnem redu vsake vlade – in se lotili urejanja področja s premišljenim tempom in pravimi ljudmi na zgoraj omenjeni način. Branje predloga v razpravi daje vtis, kot da je na členih starega zakona ob poglabljanju in širjenju njegovih členov nastal nov in drugačen zakon, ki pa je marsikje nedorečen ali pretirano drobnjakarski. Vključuje vsebine več vrst dokumentov: predstavlja merila (ustanavljanje zavodov, akreditacije, izvolitve v nazive), ima določila pogodbe (financiranje, koncesije), etičnega kodeksa, posameznega pravilnika ali podzakonskega akta (vpis, evidence o študijskih programih) in drugo. Pri tem določanju pa ni izčrpen, na primer pri izvolitvah rednega, izrednega profesorja in docenta ne omenja raziskovalnih kriterijev za izvolitev, temveč samo pedagoške.

Zakon naj bi bil sprejet po hitrem postopku. To utemeljujejo z odločbo ustavnega sodišča, vendar se je predlagatelj lotil temeljitejšega poseganja v zakon. Rokohitrstvo pri sprejemanju zakona se doslej ni obneslo. Spomnimo se samo Zupanovega, ki je bil pripravljen brez splošnega (vsaj delnega) konsenza področja in je klavrno propadel. Nove zakone smo pisali v času dr. Gabra in tudi v mojem mandatu s široko soudeležbo področja in pravne stroke.

Pejovnik: Zakon je tako star, da je potreboval temeljito prenovo. Če bo javna razprava o zakonu temeljita in upoštevana, je postopek sprejemljiv.

Kaj pravite o delnem študiju, ki naj bi nadomestil dosedanji izredni študij?

Balohova:
Pri izvajanju delnega študija je treba dopustiti več avtonomije visokošolskim zavodom in upoštevati znanstvene izsledke andragoške stroke.

Po nacionalnem programu visokega šolstva pri delnem študiju študent lahko doseže na leto 30 do 45 kreditnih točk. Na podlagi katerih analiz in argumentov se je predlagatelj v predlogu zakona odločil ravno za 36 točk? Pri deljenem študiju predlagamo sistem vavčerjev, tako da si študent, ki izpolnjuje pogoje za vpis v delni študij, samostojno izbere akreditiran visokošolski zavod, javni ali zasebni s koncesijo ali brez nje. Takšen sistem bi bil transparenten, ne bi nikogar diskriminiral, spodbujena pa bi bila konkurenčnost, prav tako enake možnosti dostopa do visokošolskega izobraževanja in vseživljenjskega učenja.

Pejovnik: Izredni študij je postal anahronizem. Prej smo poslušali kritike, kako ga univerza uporablja za financiranje rednega študije, izboljševanje dohodkov itd. Resnično potrebni so študij ob delu in različni dodatni tečaji kot sestavni del vseživljenjskega učenja – to pa naj bi bile plačljive oblike študija.

Ali se vam zdi ustrezna uvedba brezplačnega študija za tiste zaposlene študente, ki prvič študirajo?

Balohova:
Odgovornost države je zagotavljanje enakih možnosti oziroma svobodne izbire in enakega dostopa do visokošolskega izobraževanja ob skrbi za zagotavljanje kakovosti tako na javnih kot zasebnih zavodih.

Čokova: Možnost, da vsak slovenski državljan študira enkrat v življenju brez šolnine, ni nova. Vseboval jo je že nacionalni program visokega šolstva 2011–2020. To pravico lahko pozdravimo, če le ne bo pripeljala do množičnega vpisa zaposlenih starejših državljanov, ki pa zaradi obveznosti pri študiju in na delovnem mestu ne bodo končali študija. Omenjeno določilo bo seveda pomenilo dražjo izvedbo študija (več skupin pri seminarjih in vajah, povečan obseg dela učiteljev); če pa bo število teh študentov ob vpisu omejeno, bo ta pravica v resnici težko uresničljiva oziroma študij bo plačljiv. Poleg tega se bo izredno raztegnil, v primeru matere z dvema otrokoma bo na prvi in drugi stopnji skupaj lahko trajal celo dvanajst let. Pri tako raztegnjenem študiju bodo ob vsaki akreditaciji po petih letih nastale vmesne spremembe programa, kar bo še dodatno bremenilo ali študenta, namreč z dodatnimi obveznostmi, ali zavod, če bo imel študent pravico, da zaključi po programu, v katerega se je vpisal.

Pejovnik: Vsak državljan Slovenije ima enkrat pravico do brezplačnega študija na prvi in drugi bolonjski stopnji. Če jo uveljavlja ob zaposlitvi, je to mogoče, ni pa pametno.

Ali se strinjate z delom predlaganega zakona, ki predvideva podroben sistem evidentiranja?

Čokova:
To je ena temeljnih pomanjkljivosti zakona, da hoče biti tako regulativen kot preskriptiven, torej da določa splošne pravice in obveznosti ter obenem podrobno postopke, kako jih doseči. Obseg evidenc o vseh udeleženih v izobraževalnem procesu se je še razširil, zlasti pri študentih, od številke telefona do morebitne zaposlitve in bivanja, elektronska obdelava bo kar zahtevna, sploh če si po zakonu posamezna institucija določi še dodatne evidence. Vendar zakon ni povsod dosleden. Pri agenciji, na primer, ne omenja evidence pogodb o transnacionalnem izobraževanju. Prav to področje je v zakonu še posebno nedorečeno.

Pejovnik:
Gre za nepotrebno in pretirano zbiranje podatkov z idejo, da bo ministrstvo tako nadzorovalo izvajalce. To lahko ceneje in bolje počne z rednimi kontrolami.

Koncesije so po novem omejene na pet odstotkov javnega visokega šolstva. Se vam zdi prav, da se jih omejuje kar z deležem in ne kako drugače?

Čokova:
Določiti obseg koncesij na podlagi odstotka proračunskega denarja je kot loterija. Če je fond dober, dobiš več, če ne, pa manj. Koncesije bi morale biti odvisne od kakovosti ustanove: od zaposljivosti diplomantov, dosežkov visokošolskih zavodov na različnih področjih izobraževanja in raziskovanja, umetniških dosežkov, če je zavod s tega področja. Seveda je treba pripraviti kazalnike uspešnosti. Na Nakvisu smo na dobri poti, da že zmoremo prepoznavati kakovost po merilih in kazalnikih, ki so mednarodno primerljivi.

Odstotek bi lahko določali le glede na razmerje med trgom (zasebniki imajo tudi šolnine!) in javnimi sredstvi. Ta bi lahko bil variabilen.

Pejovnik:
Za začetek se mi zdi ta delež primeren.

Kako ocenjujete predvidene spremembe dela Nakvisa?

Čokova: Pri delovanju agencije ni bistvenih sprememb. Pozdraviti velja prehod na institucionalno evalvacijo, čeprav glede na evidence ostaja tudi evalvacija študijskih programov, le petletno obdobje akreditacije se mi zdi prekratko. Prav je, da se ohranja dosedanja sestava sveta agencije, doslej se je izkazala kot ustrezna.

Pejovnik:
Predvidene spremembe dela agencije so dobre in primerne.