Odkrivanje starodavnih skrivnosti z analizo rokopisov
Pred približno 2100 leti je judovski pisec spretno zavrtel pero in na kos pergamenta nanesel še zadnje poteze črnila. Njegovo delo, prepis Izaijeve knjige iz Stare zaveze na sedem metrov dolg zvitek, je bilo skoraj končano. Toda ali je končeval svoje delo ali delo nekoga drugega?
Čeprav so kumranske ali mrtvomorske rokopise našli pred več kot 70 leti, znanstveniki z izpopolnjeno računalniško tehnologijo še danes odkrivajo nevidne roke, ki so napisale slavna besedila. Prof. Mladen Popović z groningenske univerze meni, da pozna odgovor na zgornje vprašanje. »Dobil sem preprosto zamisel, da bi uporabili paleografijo – njihovo pisavo,« pravi. Paleografija je znanstvena veda o starih pisavah. Cilj paleografov je ugotoviti kraj in čas pisanja. Besedila so ponavadi zapisana na pergament, a tudi na lončevino, kovino, blago in zidove, na primer v Pompejih, kjer so odkrili grafite iz vsakdanjega življenja.
»Vsako pisanje je zelo odvisno od človeka,« pojasnjuje prof. Popović. »Povezano je s premikanjem mišic, zato je zelo individualizirana stvar.« V sodelovanju s prof. Lambertom Schomakerjem, strokovnjakom za umetno inteligenco, in drugimi člani ekipe je v sklopu projekta HandsandBible, ki je bil financiran iz programa Obzorje, razvil nove računalniške metode za digitalno analizo starodavnih pisav, ki temeljijo na strojnem učenju. »Največja prednost tehnologije, ki jo imamo na voljo, je, da lahko zajamemo hiperspektralne slike in jih približamo na raven ene same slikovne točke, potem pa naredimo celo vrsto izračunov in iz njih sklepamo o gibih,« pojasnjuje prof. Popović. S tehnologijo so tudi ustvarili tridimenzionalne modele rokopisov.
Eden izmed modelov je razkril, da se je na približno polovici besedila Izaijevega zvitka pisava toliko spremenila, da je bilo mogoče sklepati, da je na tisti točki delo prevzel drug pisec. Čeprav je šlo za statistično pomembno spremembo, je bila s prostim očesom komaj vidna. Vendar so raziskovalci pomislili tudi na druge možnosti: na zamenjavo pisala ali pa, da je prvotni pisec za več let prekinil delo.
»Tako zelo podobno pisavo imata, toda najverjetnejša razlaga je, da gre res za dva pisca,« pravi Popović. »En pisec tako dobro posnema drugega, da s prostim očesom tega sploh ne zaznamo.«
Poglobljena analiza pisav posameznih piscev in povezovanje teh pisav z določenimi rokopisi omogočata povsem nov način, kako lahko raziskovalci razumejo kulturo pisanja tistega časa. Analize so na primer pokazale, da so se nekateri pisci mrtvomorskih rokopisov šele učili pisati. Odkrili so tudi pisca, ki je pisal tako v hebrejščini kot v aramejščini (to je starodaven jezik, ki je bil pred 2000 do 3000 leti lingua franca na Bližnjem vzhodu). To odkritje je raziskovalcem dalo nov uvid v jezikovne sposobnosti ljudi tistega časa. »Lahko se tudi vprašamo, ali je opazna neka mera individualnosti, ali so imeli kaj manevrskega prostora. Opazili smo variacije, kar pomeni, da niso bili samo ubogljivi roboti, ki so kopirali le to, kar so jim naročili,« dodaja Popović.
Starodavni multikulturalizem
Tudi prof. Maria Chiara Scappaticcio z neapeljske univerze na podlagi besedil odkriva nove podrobnosti o življenju ljudi v antiki. S svojo ekipo se posveča obdobju, ko so Rimljani med letoma 30 pr. n. št. in 641 n. št. nadzorovali Egipt. V okviru projekta Platinum katalogizirajo delce zvitkov papirusa, ki vsebujejo latinščino.
Papiruse preučujejo z ultravijolično svetlobo. Tako bolje razumejo besedila, prav tako so odkrili nova. Ekipa se ukvarja predvsem z »zasebnimi dokumenti, ki so jih napisali ljudje, ko so si posojali stvari, ali s pismi vojakov, v katerih so ti prosili za nove čevlje«. Med drugim so lahko bolje spoznali življenje Egipčanov, ki so živeli v Rimskem cesarstvu, in kako se je njihova identiteta mešala z rimsko kulturo tistega časa. »Multikulturalizem in večjezičnost sta ključni besedi današnjega časa,« pravi prof. Scappaticcio. »Podobno je bilo v antiki, a zaradi kronološke razdalje seveda obstaja razlika.«
Raziskovalci so odkrili, da so pri učenju jezika uporabljali Eneido, Vergilov latinski ep, ki opeva ustanovitev Rima. »Na obrobju cesarstva je bila latinščina jezik moči. Rim je uveljavljal svojo moč in književnost je bila eno od sredstev, s katerimi je to lahko počel.« Profesorica je skupaj z ekipo našla tudi prvo besedilo, v katerem je bila arabščina prečrkovana v latinščino, prav tako literarno delo Seneke starejšega (očeta bolj znanega rimskega filozofa Seneke), za katero je veljalo, da je izgubljeno. Prihodnje leto nameravajo objaviti korpus približno 1500 latinskih besedil na papirusu. Prejšnja zbirka iz leta 1958 je vsebovala le 300 besedil. Cilj je omogočiti dostop do del v latinščini, ki so bila napisana na obrobju Rimskega cesarstva in so tam tudi krožila, širšemu krogu strokovnjakov. »Upam, da bo ta korpus iztočnica za raziskovanje rimskega orientalizma. Šlo je za odprto družbo, tako da se je veliko stvari pretakalo iz ene kulture v drugo. Ni bilo tako zelo drugače kot danes.«
–––
Raziskave, omenjene v članku, je financiral Evropski raziskovalni svet. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.
