Peščeni vihar prerasel v globalno neurje. Opportunity ostaja tiho
Nazadnje so z roverjem pri Nasi komunicirali 10. junija, zdaj upajo, da se jim bo znova oglasil, ko se bo nebo razjasnilo.
Odpri galerijo
Peščeni vihar na Marsu. FOTO: NASA
Peščeni vihar na Marsu se je razrasel globalno neurje in objel tudi območje kraterja Gale, kjer se zdaj z njegovimi učinki ukvarja rover Curiosity, so sporočili iz ameriške vesoljske agencije. Iz oblaka peska in prahu molijo le glave visokih vulkanov, soncu sta izpostavljena še oba pola.
Rover Opportunity, ki se je že na začetku divjanja narave znašel v samem središču dogajanja, ostaja tiho. Signala niso ujeli, čeprav so pozorno poslušali na trenutke, ko se (če se) rover zaradi notranje ure prebuja in preverja, kako je z napolnjenostjo baterij. Te rover, ki Mars raziskuje že od leta 2004, polni prek solarnih panelov, energija pa je ključna, da so ogreti vitalni deli robota. Analize, kako je do zdaj kljuboval ekstremnemu mrazu, so pokazale, da bi elektronika lahko ostala dovolj ogreta, da se bo vzpostavila po koncu viharja.
Nazadnje so z roverjem z Zemlje komunicirali v nedeljo, 10. junija, zdaj upajo, da se jim bo znova oglasil, ko se bo nebo razjasnilo.
Peščeni vihar glede na obsežnost primerjajo z viharjem, ki ga je opazoval Viking I leta 1977, še hujši vihar so zaznali leta 2007, ki ga je Opportunity preživel. Po podatkih Nase se vihar razlikuje od obsežnih neurij, ki so jih spremljali s pomočjo Marinerja 9 (1971-1972) in Mars Global Surveyorja leta 2001. Ta viharja sta površje povsem prekrila (z izjemno najvišjih vrhov), tokratni vihar pa je bolj difuzen in neenakomerno razpršen. Kako se bo razvijal naprej, ni jasno, za zdaj še ni znakov, da se umirja.
Dogajanje na rdečem planetu zdaj podrobno spremljajo s številnimi sateliti in drugimi roverji. Tako se z viharjem podrobneje ukvarja rover Curiosity, ki ima jedrsko napajanje in na njegovo delovanje pomanjkanje sončne svetlobe ne vpliva. Prav tako je rover precej stran o kraja, kjer je vzniknil vihar, a prahu in peska je bilo v ozračju iz dneva v dan več.
Atmosferska meglica, ki zakriva sonce (enota tau), je zdaj označena s stopnjo osem v kraterju Gale, kar je najvišja izmerjena na tem območju. Tau v bližini Opportunityja, ki je na drugi strani Marsa, je bil ob zadnjem merjenju skoraj 11. Inženirji so mnenja, da neurje večinoma ni škodljivo za instrumente Curiosityja, le kamere se morajo nekoliko bolj potruditi, da ujamejo slike pri nizki osvetljenosti, prav tako morajo sem ter tja povesiti »glavo«, da z leč stresejo nabrani prah.
Znanstveniki bodo zdaj s pomočjo Curiosityja skušali odgovoriti na vprašanje, zakaj nekateri viharji trajajo več mesecev in obkrožijo planet, drugi pa le nekaj tednov na omejenem območju. Scott D. Guzewich iz centra Goddard, ki usmerja trenutno raziskovanje, je priznal, da kakšne dobre razlage za zdaj nimajo.
Peščeni viharji so na Marsu stalnica, še posebej spomladi in poleti na južni polobli, ko je planet najbližje naši zvezdi. Ko se atmosfera segreje, zaradi kontrasta s temperaturami na površju dobijo moč vetrovi, ki začnejo prenašati prah. Izhlapevati začne tudi ogljikov dioksid, ujet na polih, kar pripomore k povečevanju pritiska, to pa pospeši dvigovanje peska s tal. V nekaterih primerih se oblak peska dviguje kar 60 kilometrov visoko.
Peščene viharje poznamo tudi na Zemlji, divjajo predvsem v Severni Afriki, na Srednjem vzhodu in jugu ZDA, a vendar gre za precej drugačne viharje, saj jih pogoji na Zemlji ustavijo, da bi postali globalnih razsežnosti. Ti pogoji, kot je dejal Ralph A. Khan iz Goddarda, so debelejša atmosfera in močnejša gravitacija, ki prej prisili pesek k tlom, svoje doda še vegetacija, ki preprečuje, da bi veter s tal pobiral prah, prav tako dež te prašne delce spere iz ozračja.
Kaj je z Opportunityjem?
Rover Opportunity, ki se je že na začetku divjanja narave znašel v samem središču dogajanja, ostaja tiho. Signala niso ujeli, čeprav so pozorno poslušali na trenutke, ko se (če se) rover zaradi notranje ure prebuja in preverja, kako je z napolnjenostjo baterij. Te rover, ki Mars raziskuje že od leta 2004, polni prek solarnih panelov, energija pa je ključna, da so ogreti vitalni deli robota. Analize, kako je do zdaj kljuboval ekstremnemu mrazu, so pokazale, da bi elektronika lahko ostala dovolj ogreta, da se bo vzpostavila po koncu viharja.
Nazadnje so z roverjem z Zemlje komunicirali v nedeljo, 10. junija, zdaj upajo, da se jim bo znova oglasil, ko se bo nebo razjasnilo.
Peščeni vihar glede na obsežnost primerjajo z viharjem, ki ga je opazoval Viking I leta 1977, še hujši vihar so zaznali leta 2007, ki ga je Opportunity preživel. Po podatkih Nase se vihar razlikuje od obsežnih neurij, ki so jih spremljali s pomočjo Marinerja 9 (1971-1972) in Mars Global Surveyorja leta 2001. Ta viharja sta površje povsem prekrila (z izjemno najvišjih vrhov), tokratni vihar pa je bolj difuzen in neenakomerno razpršen. Kako se bo razvijal naprej, ni jasno, za zdaj še ni znakov, da se umirja.
Curiosity dela naprej
Dogajanje na rdečem planetu zdaj podrobno spremljajo s številnimi sateliti in drugimi roverji. Tako se z viharjem podrobneje ukvarja rover Curiosity, ki ima jedrsko napajanje in na njegovo delovanje pomanjkanje sončne svetlobe ne vpliva. Prav tako je rover precej stran o kraja, kjer je vzniknil vihar, a prahu in peska je bilo v ozračju iz dneva v dan več.
Atmosferska meglica, ki zakriva sonce (enota tau), je zdaj označena s stopnjo osem v kraterju Gale, kar je najvišja izmerjena na tem območju. Tau v bližini Opportunityja, ki je na drugi strani Marsa, je bil ob zadnjem merjenju skoraj 11. Inženirji so mnenja, da neurje večinoma ni škodljivo za instrumente Curiosityja, le kamere se morajo nekoliko bolj potruditi, da ujamejo slike pri nizki osvetljenosti, prav tako morajo sem ter tja povesiti »glavo«, da z leč stresejo nabrani prah.
Znanstveniki bodo zdaj s pomočjo Curiosityja skušali odgovoriti na vprašanje, zakaj nekateri viharji trajajo več mesecev in obkrožijo planet, drugi pa le nekaj tednov na omejenem območju. Scott D. Guzewich iz centra Goddard, ki usmerja trenutno raziskovanje, je priznal, da kakšne dobre razlage za zdaj nimajo.
Peščeni viharji so na Marsu stalnica, še posebej spomladi in poleti na južni polobli, ko je planet najbližje naši zvezdi. Ko se atmosfera segreje, zaradi kontrasta s temperaturami na površju dobijo moč vetrovi, ki začnejo prenašati prah. Izhlapevati začne tudi ogljikov dioksid, ujet na polih, kar pripomore k povečevanju pritiska, to pa pospeši dvigovanje peska s tal. V nekaterih primerih se oblak peska dviguje kar 60 kilometrov visoko.
Peščene viharje poznamo tudi na Zemlji, divjajo predvsem v Severni Afriki, na Srednjem vzhodu in jugu ZDA, a vendar gre za precej drugačne viharje, saj jih pogoji na Zemlji ustavijo, da bi postali globalnih razsežnosti. Ti pogoji, kot je dejal Ralph A. Khan iz Goddarda, so debelejša atmosfera in močnejša gravitacija, ki prej prisili pesek k tlom, svoje doda še vegetacija, ki preprečuje, da bi veter s tal pobiral prah, prav tako dež te prašne delce spere iz ozračja.
