Neomejen dostop | že od 9,99€
Pri svojem delu najraje uporabljam pretočni citometer. To je naprava, ki nam omogoča, da merimo lastnosti posameznih celic. Celice potujejo ena za drugo skozi pretočno celico, kjer jih osvetljujemo z laserskim žarkom. Predhodno jih lahko označimo z več označevalci, ki nam omogočajo, da lahko hkrati analiziramo več njihovih lastnosti. Sama pretočni citometer uporabljam predvsem za preučevanje, kaj se s celicami zgodi, ko jih izpostavimo zdravilnim učinkovinam ali novim spojinam.
Med pisanjem doktorata sem se ukvarjala z raziskovanjem novih spojin s protirakavim delovanjem, ki se vežejo na protein toplotnega šoka 90. Tema, ki se je zdaj lotevam, pa je raziskovanje kardiotoksičnosti (negativnih učinkov na srce) zaviralcev proteasoma, to so zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje krvnih rakov. Znano je, da ta zdravila povzročajo kardiotoksičnost, vendar mehanizmi te niso znani, prav tako pa ni znano, zakaj so nekateri temu neželenemu učinku podvrženi bolj kot drugi. Med našo raziskavo želimo na vzorcih pacientov poiskati markerje, ki bi nam lahko napovedali, kdo je bolj dovzeten za kardiotoksično delovanje.
Rada jo imam, ker je vedno mogoče odkriti kaj novega, ker vedno ponuja nove izzive in ker nam omogoča, da bolje razumemo svet, v katerem živimo.
S svojim delom bi lahko odkrili napovedne dejavnike za kardiotoksične dogodke, povezane z zdravljenjem z zaviralci proteasoma, ki bi se lahko vpeljali tudi v kliniko. S tem bi pripomogli k izbiri terapije in zmanjšanju neželenih učinkov pri onkoloških pacientih ter tako izboljšali zdravljenje pa tudi kakovost njihovega življenja.
O tem do petega letnika študija nisem resno razmišljala. Ko sem opravljala raziskovalno delo za magistrsko nalogo, pa sem ugotovila, da v tem uživam. Tedaj sem kot študentka hkrati delala v farmacevtskem podjetju, kjer sem se zelo dobro počutila, delo mi je bilo všeč, imela sem super sodelavce, vendar sem ugotovila, da sem se dni, ko sem raziskovalno delala v laboratoriju, bolj veselila in da je raziskovalno delo tisto, ki me veseli.
V prostem času se ukvarjam s športom, in sicer plešem ob drogu, hodim v hribe, kolesarim, plezam in se potapljam.
Mislim, da je to radovednost, saj nas ta žene naprej in nas motivira, da odkrivamo nove stvari. Poleg radovednosti je zelo pomembna tudi vztrajnost, kajti v znanosti stvari velikokrat ne gredo čisto tako, kot smo si zamislili.
To je zelo težko napovedati, saj gre lahko za nekaj popolnoma nepričakovanega. A vseeno upam, da bodo prelomna odkritja predvsem na področju inovativnih terapij za bolezni, ki so v sodobni družbi veliko breme, kot so rakava obolenja in nevrodegenerativne bolezni.
Čeprav zelo rada potujem, bi za zdaj ostala kar na našem planetu.
O tem področju ne vem veliko, vendar bi stavila na jedrsko fuzijo. Menim, da za prihodnost vseh nas ne bo dovolj, da iščemo nove vire energije, ampak bomo morali poskusiti zmanjšati porabo in odvisnost od električne energije.
Z Jennifer Doudna, eno izmed vodilnih znanstvenic pri odkritju tehnologije CRISPR.
Priporočala bi knjigo Nobelovega nagrajenca sira Paula Nursa What is life? Understand biology in five steps, saj zelo lepo in poljudno razloži osnove biologije od same celice pa do DNK.
Celice, izolirane iz krvi posameznika, je mogoče spremeniti v kardiomiocite – celice srčne mišice tega istega posameznika. Te se nato pod ustreznimi pogoji obnašajo enako, kot bi se v srcu, kar pomeni, da lahko pod mikroskopom opazujemo, kako utripajo.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji