Osebno z Alojzom Puckom: Zasebni gozdar družine Attems

Dvajset let je bil zaposlen na državnem zavodu za gozdove, nato je dobil »dobro ponudbo« avstrijske družine Attems in zamenjal službo.

Pravi, da je za njim naporno, a uspešno leto. Zaposlili so ga novi lastniki gozdov, trije vnuki grofa Ferdinanda Attemsa, ki je bil po drugi svetovni vojni skupaj z ženo zaradi veleizdaje obsojen na prisilno delo, izgon in odvzem celotnega premoženja, nato pa se je za njima v kazenskem taborišču v Bresternici junija 1946 izgubila vsaka sled. Sedanji lastniki so vsi potomci enega od otrok Ferdinanda Attemsa, stari so okoli 65 let in živijo na Dunaju oziroma v njegovi okolici. So finančno preskrbljeni, v Sloveniji jih zanima dolgoročno ohranjanje vrednosti njihovih nepremičnin, pripoveduje Pucko. Čeprav so se vračilu gradu v Slovenski Bistrici odpovedali, plemiči nadaljujejo zahtevke za druge nepremičnine, ki so jih nekoč imeli v lasti, med drugim gozdov okoli Brežic.

Najprej kulturni šok

Alojz Pucko je dediče spoznal v vlogi vodje ruških gozdarjev, ko je novim lastnikom na terenu kazal gozdove, ki so jih dobili v last. Te gozdove dobro pozna, saj jih večina leži v območju, za katero je skrbel že v javni državni službi. Gre za tri strnjene posesti; največja, 1300 hektarjev velika, se razprostira na vrhovih Pohorja, v trikotniku med Tremi Kralji, Osankarico in Žigertovim vrhom. Druga, 200 hektarjev velika posest je nižje, nad Šmartnim na Pohorju. Tretji gozd je nižinski, 500 hektarjev velik v bližini Slovenske Bistrice, imenovan Cigonca. Le na tem območju ni deloval že prej, kot nižinski gozd z vsemi posebnostmi je zanj tudi največji izziv.

Z novimi lastniki so se dobro ujeli, pripoveduje, spoštuje njihovo dolgoročno naravnanost, umirjen pristop, to, da sklenjeni dogovor brezpogojno velja. »Zame je bil to najprej kar kulturni šok,« pravi. Lastniki mu pri delu pustijo razmeroma proste roke. Prvo leto se je precej ukvarjal z ustanavljanjem podjetja Attems, kjer je zdaj edini zaposleni. Njegove naloge so stiki s slovenskimi institucijami (nekdanjimi sodelavci na zavodu za gozdove, zavodom za varstvo narave, za kulturno dediščino ...), organizacija sečnje in spravila lesa, nadzor nad deli in podobno.

Sam si odreja delo

Preteklo leto je bilo res intenzivno, delalo se je veliko. Tudi zato, ker so bile razmere na terenu zelo zahtevne. Izrednih sečenj je bilo zaradi žleda veliko več kot običajno, prav tako so delo ovirala namočena tla zaradi obilnih padavin. Vendar je prehod iz državne službe z vsemi birokratskimi nesmisli in pretiranimi varčevalnimi ukrepi občutil tako, kot bi ga kdo »priklopil na napravo za dihanje«. Čeprav je imel prej lepo službo in dobre sodelavce, mu za odhod z zavoda ni žal. »Odločil sem se v trenutku,« pravi.

Njegov novi delodajalec (s poslom se ukvarja predvsem grofov vnuk dr. Johannes Attems, njegovi sestri se za to nekoliko manj zanimata) pride enkrat do dvakrat na mesec v Slovenijo, takrat mu poroča o delu in gresta skupaj v gozd. »Po dobrem letu on in njegova družina že dobro poznata te gozdove.« Sicer je Pucko na svojem. Čeprav nima delovnika in nadzora, je vsak dan ob pol osmih v pisarni ali na terenu, navada iz prejšnje službe. Nato dela, dokler ne opravi vsega, kar si je za tisti dan zadal. Včasih je gotov že ob enajstih, pogosto šele pozno popoldne.

Slovenski izvajalci, avstrijski lastniki

Z 2100 hektarji gozdov (in 100 hektarji drugih kmetijskih zemljišč) so Attemsi za slovenske razmere zelo veliki lastniki gozda. Najverjetneje tretji največji, za cerkvijo in družino Born. Njihovo naklonjenost gozdarstvu kaže tudi dejstvo, da je grof Ferdinand Attems leta 1910 v Münchnu doktoriral prav iz gozdarstva, Pucko pokaže kopijo doktorata. »Doktoriral je iz tise, redke iglaste drevesne vrste, ki raste tudi v slovenskih gozdovih.« Eden od Ferdinandovih sinov je prav tako študiral gozdarstvo, v Zagrebu, čeprav ni deloval kot gozdar.

Dobrih dva tisoč hektarjev gozdov po upravljavskih načrtih omogoča sečnjo 12 tisoč kubičnih metrov lesa na leto in nato prodajo 10 tisoč kubičnih metrov neto gozdnih lesnih sortimentov. Letos bodo po Puckovih besedah pridobili mednarodno uveljavljeni certifikat za trajnostno upravljanje gozda. Attemsovi gozdovi v Sloveniji po izračunu iz opravljenih delovnih ur trenutno dajejo delo enajstim ljudem. Sečnjo in spravilo pod Puckovim nadzorom izvajata dve družinski podjetji, s katerima je zelo zadovoljen, saj delo opravljata profesionalno.

Gozdarjenje je delo na dolgi rok. Sadove dela ene generacije bo uživala šele naslednja. »To, kar občudujemo v naših gozdovih zdaj, ni naše delo, ampak delo naših predhodnikov. Naše delo, naše napake ali pravilne odločitve, bodo občutile šele naslednje generacije.« V gozdu namreč obrat traja od 80 do 120 let. »Ideja lastnikov je, da postanejo njihovi gozdovi primer dobre prakse gospodarjenja.«

Sogovornik kot nekdanji gozdar zavoda za gozdove pozna tako teren kot predpise, delo z ljudmi in birokratske obveznosti. Zadnje so za tujce, sploh če ne znajo jezika, težko razumljive. Pravica razpolaganja z gozdom je pri nas precej močno omejena, kar je tujcu prav tako težko razumljivo. Drevesa, ki se jih bo podrlo, odkaže državni gozdar, ne lastnik. Tudi Pucko kot izobraženi gozdar v sedanji vlogi potrebuje odločbo revirnega gozdarja zavoda. Dostopa do gozda lastnik ne sme omejevati, dovoliti mora tudi nabiranje gozdnih plodov (drugače kot v Avstriji, na primer) in vožnjo po javnih cestah, speljanih skozenj.

Nekoč zelo vplivni plemiči

S prestopom v vrste lastnika gozda je zgolj »obrnil ogledalo, se postavil na drugo stran«. Dobro je, da je iz prejšnje službe odšel v dobrih odnosih, zato zdaj z nekdanjimi kolegi dobro sodeluje. V preteklem, izredno zahtevnem letu so si veliko pomagali, pravi.

Attemsi so bili nekoč med najvplivnejšimi plemiškimi rodbinami na Štajerskem, z nakupi gradov in posestev so postali ena vodilnih rodbin v deželi. Poleg gozdov in kmetijskih zemljišč so imeli v lasti gradove Podčetrtek, Štatenberg, Hartenštajn, Pilštanj, Brežice, Brestanica, Olimje in Goričane ter dvorec Dornava. Postopki za vračilo nekaterih njihovih nepremičnin ali pa izplačilo odškodnine še potekajo.