Arhitekti Anja Planišček, Jurij Sadar, Aleš Vodopivec: Mladi so očitno pripravljeni precej stvari deliti

Pri nas se mladi od doma odselijo pozno. Veliko se jih ne more, med drugim zato, ker jim stanovanjski trg tega ne omogoča. Ne sliši njihovih želja. Tudi stanovanjski sklad ne. Čeprav je ta po drugi strani že zgradil varovano sosesko, s katero je zaščitil bogate, da se lahko izločijo iz socialnih problemov v okolici. O vsem tem smo se pogovarjali s tremi predavatelji na fakulteti za arhitekturo.

Koliko ste bili stari, ko ste se odselili od staršev?

Planiščkova: Mislim, da 24 ali 25 let.

Vodopivec: Dobro vprašanje. Pri meni je od tega že dolgo ... (smeh) Verjetno sem imel 27, 28 let. Moji otroci so se odselili starejši, iz generacije v generacijo ostanejo mladi dlje pri starših.

Sadar: Ko sem bil star 18 let, sem šel študirat iz Celja v Ljubljano.

Prekmalu, prepozno ali ravno prav?

Vodopivec: Težko je reči, kaj je prav. Narobe je, če morajo mladi ostati doma, ker druge možnosti nimajo. To je danes problem.

Mladi se v Sloveniji odselijo povprečno pri 29 letih. Sodimo med države, kjer se to zgodi najkasneje. Zakaj?

Vodopivec: Razlogov je več. Najemniških stanovanj nimamo, v tem pogledu smo na repu Evrope, kar je katastrofalno. Poleg tega je bila pred krizo cena stanovanj popolnoma nerealna. Imeli smo nerazumno diskrepanco med dohodki kupcev in ceno kvadratnega metra. Pri nas je bila cena že višja kot v marsikateri veliko bogatejši deželi ali svetovni metropoli. Nelogično visoke cene so bile posledica tega, da je bil nakup stanovanja najboljša naložba. Ljudje so vedeli, da ga bodo čez dve ali tri leta lahko bistveno dražje prodali. Donos je bil neprimerljivo višji kot z varčevanjem v banki. V Avstriji in drugih urejenih deželah je zaslužek pri stanovanjski gradnji med 5 in 10 odstotkov, pri nas pa je bil pred krizo celo stoodstoten. Hkrati zdaj skoraj ni kreditov, zato so mladi, če nimajo zelo bogatih staršev, brez možnosti, da pridejo do stanovanja. Poleg tega ni služb, torej niso kreditno sposobni.

Planiščkova: V skandinavskih državah se mladi odselijo že okoli 18. leta. Južna in vzhodna Evropa imata druge kulturne vzorce, drugačne družinske naveze. Pri nas je običajno, da se mladi odselijo kasneje. Problem pa je, da ko diplomirajo in naj bi se osamosvojili, tega ne morejo narediti ali zgolj zelo redki. Druge možnosti kot nakup stanovanja skoraj ni. Najemnih stanovanj je namreč malo in še tako draga so, da si to redki lahko privoščijo. Ne poznamo niti drugih oblik, kot so zadružne. Stanovanj, ki so v stečajni masi, pa banke nočejo dati na trg.

Vodopivec: Arhitekturna stroka ima omejene možnosti pri reševanju stanovanjske stiske mladih, saj gre za širšo družbenopolitično problematiko. Prof. dr. Srna Mandić je omenila, da je bilo v času Jugoslavije neprimerno več raziskav stanovanjske problematike kot danes, ko jih skoraj ni. Stanovanjsko vprašanje je odrinjeno. Žal.

Sadar: Če se vrnem malo nazaj, meni je bilo v resnici dobro, da sem se odselil pri osemnajstih in odšel v Ljubljano. Pomembno je, da imaš možnost, da se odseliš, ko se želiš osamosvojiti. Zato smo se v projektu Dom za odskok – stanovanja za mlade, pri katerem je sodelovalo več seminarjev na fakulteti, ukvarjali z vprašanji, kako ustvariti pogoje in prostore, da bi bilo to možno. Razmišljali smo, ali obstaja alternativa tistemu, kar imamo zdaj, torej da stanovanje kupiš ali najameš.

Kaj ste ugotovili, kakšna je alternativa? Oziroma kje je rešitev za današnjo situacijo?

Vodopivec: Situacija, ki sem jo opisal, ni rešljiva samo znotraj arhitekture. Smo se pa s študenti spraševali, kaj lahko prispevamo kot arhitekti. Razmišljali smo, ali obstaja možnost cenejše gradnje, kakšne so alternativne oblike tako imenovane socialne gradnje. Tovrstnih raziskav ni pri nas podpiral niti stanovanjski sklad. Socialno gradnjo smo vedno videli le kot zmanjšano kvadraturo običajnih stanovanj. Toda tako kot glede hrane in zraka imamo vsi enake potrebe tudi glede prostora, pa če smo bogati ali revni. V tujini, v bogatih državah, kot je Francija, poznamo uspešne primere, kako je možno poceniti gradnjo in s tem tudi socialno šibkejšim slojem prebivalstva omogočiti večja stanovanja. Kriminal je, da mora recimo mati samohranilka spati v isti sobi z otrokom, ki je v puberteti, prisiljena pa je bila kupiti parkirno mesto v kleti, ki je stalo več, kot bi bila cena sobe za otroka. Poleg tega ima kopalnico od tal do stropa v keramiki, povsod parket, kakor da ni cenejših materialov.

Poleg alternativnih oblik gradnje so tu še druge oblike bivanja. Danes marsikje po svetu mladi živijo v skupnostih, ki imajo minimalne zasebne prostore in skupne prostore, ki si jih delijo. Naša socialna gradnja pa se še vedno zgleduje po vzorcu, starem več kot sedemdeset let: dnevna soba, jedilni kot, sanitarije in kopalnica ter spalnica. To je stanovanje za tradicionalno družino, ki jo sestavljajo oče, mama in otroci, kar pa je danes v zatonu.

Zakaj ta trend ne pride do nas?

Vodopivec: Na fakulteti o tem razmišljamo že vsaj dvajset let. Stanovanjskemu skladu smo v preteklosti predstavili druge oblike gradnje, vendar njih zanima samo blokovna gradnja, ki pomeni najbolj neprijazno obliko bivanja.

Sadar: Mi smo se iskanja rešitev za stanovanjsko problematiko mladih lotili nekoliko bolj eksperimentalno, ker nam delo na šoli to omogoča. Standarde in zakonodajo smo upoštevali, a smo jih izzvali k spremembam. Veljavna zakonodaja je precej rigidna. Če hočemo razviti drugačen tip bivanja z drugačno gradnjo, moramo verjetno spremeniti tudi zakonodajo in standarde. Naše drugo glavno izhodišče je bilo, da najdemo rešitve znotraj različnih kategorij, prvič, v tehnologiji gradnje – na primer kontejnerski, gradnji v lesu, montažni, prefabricirani. Drugič, razmišljali smo o grozdenju oziroma socialni interakciji, torej kako se posamezna stanovanja med seboj združujejo. Nismo razmišljali le o individualni hiši, dvojčku, trojčku ali bloku, kot jih poznamo danes, ampak da so to lahko neki grozdi, minivasice, hiše okoli atrija in podobno. Tu je še posebno pomemben odnos do skupnega prostora, ki si ga posamezne enote delijo. Vemo, da so se otroci včasih igrali na dvorišču. In študenti so se spraševali, kako oblikovati skupni prostor, kakšen naj bo – sta to zelenica in igrišče, je to polzaprti ali celo zaprti prostor z notranjimi igralnicami za dodatne aktivnosti, majhno telovadnico ...

Velja poudariti, da je Jugoslavija imela mehanizem načrtovanja stanovanj tudi v obliki gradnje sosesk. Gradile so se soseske za štiri, pet tisoč ljudi s šolo, vrtcem, zelenimi površinami. Toda ta čas večjih zidav je minil, zdaj je čas manjših posegov. Ti nakazujejo drugačno možnost bivanja in tudi možnost, kako bi se lahko sedanja gradnja preobrazila.

Drugačno možnost bivanja ponuja soseska s stanovanji za mlade? Si želimo segregirati družbo glede na starost?

Planiščkova: Naloge niso bile usmerjene v iskanje rešitev zgolj za mlade, precej jih je razmišljalo tudi o mešani strukturi prebivalstva. Parcela na Rakovi jelši, na kateri so študenti preizkušali ideje, je bila v že starostno pestrem stanovanjskem okolju. Meni se je zdelo zanimivo, da se zdaj, ne kot reakcija na soseske, ampak kot nov način bivanja, razvijajo mikrososeske, ki jih je mogoče udejanjiti na manjših parcelah. Danes težko dobimo tolikšna zemljišča za pozidavo kot v času socializma. Zato bomo verjetno vedno večkrat govorili o manjših zazidavah, mikroskupnostih, načinih bivanja, ki vključujejo vse, od bivanja, dela, rekreacije, druženja do samooskrbe in ekologije.

Smo miselno pripravljeni na ta preskok?

Planiščkova: Nekje je treba začeti. Morda se začne z nekim vzorčnim primerom, kjer se testira, in kar je dobrega, se razvije.

Vodopivec: Mislim, da mladi so pripravljeni.

Študenti arhitekture so iskali rešitve za stanovanjsko problematiko mladih, torej za svoje težave. Verjetno zanimiva izkušnja tudi za vas?

Vodopivec: Ponovno se je pokazalo, da manjša ali večja družinska stanovanja, ki jih trg ponuja, za mlade niso primerna. To je edina izbira, ki je danes na trgu. Sociologi so že pred leti ugotovili, da pri nakupu ni nikakršne korelacije med številom družinskih članov in velikostjo stanovanja. Pri nas pa še vedno pomeni 60 kvadratnih metrov dvosobno stanovanje, 90 kvadratnih metrov štirisobno ... Toda nekdo, ki ima denar, nima pa otrok, morda je celo samski, bi kljub temu rad imel 100 kvadratov veliko stanovanje, a petih sob ne potrebuje. In obratno, dva študenta bi mogoče raje živela v dveh manjših sobah. Vprašanje je, kaj kdo potrebuje. Zato se v stroki govori o odprtih sistemih, ko se kupec odloči le za velikost stanovanja, v katerem lahko sam uredi ali en velik prostor ali več manjših sob. Kupi toliko kvadrature, kolikor je njegova kupna moč, ne toliko, kolikor ima otrok. Mi pa smo še vedno prepričani, da bo velika družina kupila veliko stanovanje. Toda dohodki so običajno ravno obratni.

Planiščkova: Študentske naloge so presenetljivo tudi pokazale, da so mladi očitno pripravljeni precej stvari deliti, ne zgolj zato, ker nimajo denarja za več prostora, ampak zaradi drugačnega razmišljanja o načinu bivanju. Da si mladi, če imajo otroke, lahko pomagajo s skupnim varstvom, v prostoru, ki jim je na voljo v stavbi. Da imajo na primer skupaj vrtove.

Veliko je idej iz kolektivnih oblik bivanja, ki so bile v zgodovini stanovanjske gradnje že preizkušene. Kadar smo s študenti razvijali tipologije za stanovanjski sklad, smo vprašali, ali lahko vključimo določene skupne prostore, na primer pralnico. In na skladu, ki naj bi gradil neprofitna in socialna stanovanja, so rekli, da se to ne obnese, da je bolje, če ima vsak svoj pralni stroj. Toda naše naloge kažejo, da so si mladi mnogo stvari pripravljeni deliti.

Vodopivec: Da si jih želijo deliti.

Planiščkova: Po mojem mnenju je neracionalno, da ima vsak svoj pralni stroj, saj to pomeni, da ga mora sam kupiti in vzdrževati. Tudi energetska bilanca proizvodnje vs. izkoriščenosti se ne izide.

Vodopivec: Nekaj te miselnosti, ki je pri sistemu BicikeLJ, bi potrebovali.

Sadar: Bolj si vključen, bolj se identificiraš s projektom. Zadnja leta se je pokazalo, da si ljudje želimo več druženja.

Stanovanjska gradnja in bivanje bi morala biti v polju arhitekturnih projektov ena najbolj eksperimentalnih, nekaj, o čemer se stalno sprašujemo, saj je stanovanje naš najbolj intimen prostor. Je prostor, ki si ga človek rad individualizira, prostor doma, ognjišča, družine. To so temeljna vprašanja ne glede na razvoj družbe. Zanimivo, da se o tem najbolj sprašujejo in iščejo vedno nove vzorce kulture bivanja države, ki so zelo razvite, na primer skandinavske in Japonska, kjer je identiteta s prostorom bolj ohranjena, morda tudi zaradi geografske oddaljenosti in klimatskih posebnosti. Zato smo se spraševali, kakšna je ta identiteta pri nas. Danes se ogromno govori o energetsko varčnih, pasivnih, naravnih materialih, toda to pri gradnji ni dovolj. Pomembno je, kako se človek z nekim prostorom identificira.

Planiščkova: Prof. dr. Mandićeva opozarja, da je v Sloveniji zelo nizka stanovanjska mobilnost, samo dva- do triodstotna, medtem ko je v zahodni in severni Evropi povprečno okoli desetodstotna. Študenti so zato precej razmišljali, kako bi se lahko že v okviru parcele na Rakovi jelši, za katero so pripravljali projekt, selili, če bi potrebovali večje ali manjše stanovanje. Ali drugam, če se nekje pojavi boljša zaposlitvena možnost. Nekateri so na primer predlagali mešanico med lastništvom in najemništvom. Najemništvo namreč omogoča, da se posameznik hitreje preseli.

Pri nas je še vedno okoli 90 odstotkov lastniških stanovanj. Ta danes prinašajo tudi neko varnost, zato je mogoče razumljivo, da si večina želi tako stanovanje.

Planiščkova: Ker druge možnosti skoraj ni. To je problem.

Sadar: Nizozemci imajo pokojninske sklade in investicijske družbe, ki investirajo v nepremičnino, politika pa ureja najemnine. Za isto stanovanje se plačuje različna najemnina. Ko si star 40 ali 45 let, ko zaslužiš dobro, je najemnina višja kot pa po koncu študija ali po upokojitvi. Kalkulacija je narejena tako, da plačevanje najemnine ni problem. Ta shema se pri nas ni vzpostavila.

Pravilno bi bilo, da bi bila prva stanovanja zgrajena znotraj družbene konstelacije, kjer bi se zagotovila cenejša zemljišča. Interes skupnosti oziroma občine bi moral biti, da zadrži mlade izobražence. Da pod ugodnimi pogoji zagotovi zemljišča, jih komunalno opremi. Na splošno velja, da če nekaj investiramo, lahko pričakujemo dobiček. Toda družba bi se morala zavedati, da prvo stanovanje ni poslovna kategorija, ampak druge vrste investicija družbe.

Vodopivec: Tisto, kar Slovenci v individualni gradnji dosežejo, v blokovni pa ne morejo, je možnost rasti stanovanjske enote in etapnost gradnje. Da na primer lahko študenta, ko dobita otroka, svojo minimalno enoto razširita z dodatnim prostorom. Če imaš stanovanje v bloku, je to, kar si kupil, dokončno. Ali pa ga moraš prodati in se preseliti drugam, kar je zelo težko. Zato so študenti razmišljali tudi o tem, kako bi izhodiščna, minimalna enota lahko rasla. Takšni poskusi so v svetu uspešni. Obstajajo vmesni prostori, med posameznimi stanovanji, ki se jih lahko kasneje zapolni.

Planiščkova: Če je želja in če so sredstva.

Vodopivec: In predvsem potrebe.

Sadar: Ne smemo pa pozabiti, da je možno iskati prostor za stanovanje za mlade tudi znotraj že zgrajenih struktur.

Planiščkova: Veliko je starih samograditeljskih hiš iz 60. in 70. let, ki jih je treba danes prenoviti. Te hiše so velike, marsikatera je nekvalitetno grajena, v njej živi na primer le starejši par. Zdaj je priložnost, da razmislimo o modri prenovi teh hiš v večstanovanjske in hkrati večgeneracijske hiše, a ne nujno v okviru ene družine.

Sadar: V Sloveniji smo se držali pravila, da ima eno stanovanje dve parkirni mesti. To izjemno podraži gradnjo. Stanovalci se lahko organizirajo tudi drugače, si delijo avtomobile, kar omogoči, da je več zelenega prostora. Z manjšim številom parkirišč dobimo več skupnih zelenih površin ali pa nižjo ceno gradnje.

Vodopivec: Stanovanjska soseska Polje 3 je socialna gradnja. Toda projektno nalogo je stanovanjski sklad pripravil po standardih, ki veljajo za elitno gradnjo. Kupec vsakega stanovanja ima v kletni garaži svoje parkirno mesto, večje od prostora, ki ga ima otrok v stanovanju.

Danes graditi brez parkirišč?

Vodopivec: Lahko se gradi tudi drugače, ni nujno, da ima vsako stanovanje parkirni prostor v garaži. Toliko bolj, če ne gre za sosesko v centru, ampak na mestnem obrobju. Pri nas je težava, ker ima tričlanska družina tri avtomobile, ki pa niso vredno toliko, kot stane en parkirni prostor v garaži.

Sadar: Zakaj se ne bi več vozili s kolesom?

Planiščkova: Poskrbimo za izboljšan mestni promet, boljšo mrežo koles in car sharing.

Ampak tega ni.

Vodopivec: Ker probleme rešujemo na napačnem koncu.

Pripravlja se nacionalni stanovanjski program. Rešuje ta probleme na pravem koncu?

Planiščkova: Program zopet promovira lastništvo stanovanj. Demografska projekcija za 60 let kaže izrazito staranje prebivalstva. Sprašujem se, ali bodo ljudje v pokoju ob verjetno nižjih pokojninah kot danes lahko vzdrževali stanovanja. Lastniško stanovanje je namreč finančno breme. Zato bi morali podpirati odkupovanje stanovanj in najemništvo. Predlog za novi stanovanjski program podpira vsaj stanovanjsko zadružništvo. Po vzoru švicarskih kooperativ bi to pomenilo, da država in občina pomagata z ustrezno zemljiško in bančno politiko – zadruga bi ugodno kupila oziroma najela stavbno zemljišče in pridobila ugodne kredite za gradnjo. To bi članom zadruge omogočilo stroškovne oziroma neprofitne najemnine za stanovanja, zadostne za odplačilo kreditov, vzdrževanje in tekoče stroške. Upamo, da se bo to zgodilo.

Takih primerov pri nas še ni?

Planiščkova: Pri nas ne, v Švici in Avstriji pa so. Zadružno bivanje v Švici postaja zelo zanimivo že za srednji sloj, ne samo za ljudi z nižjimi prejemki. Kot sama oblika bivanja ponuja večjo varnost in socialno povezanost stanovalcev.

Sadar: Največkrat zadružno gradnjo povezujemo s socialno, toda morda si nekateri, čeprav imajo denar za lastno stanovanje, tako gradnjo želijo. Gre za idejo drugačnega bivanja, ki bi lahko ustrezala tudi željam mladih.

Projekt ste pripravili za prav konkretno parcelo na Rakovi jelši. Ste te rešitve predstavili pristojnim za stanovanjsko politiko, torej ministrstvu in občini?

Planiščkova: Projekte smo razstavili v okviru Piranskih dnevov in v galeriji Dessa v Ljubljani, izdali tudi publikacijo. Smo pa naleteli na menjajočo se politiko.

Sadar: Ampak interes, namen je.

Vodopivec: Naš interes je, ali je njihov, je vprašanje.

Sadar: (smeh) Naš interes je. Mestna občina Ljubljana je dala lokacijo na Rakovi jelši kot eno možnih za izdelavo študentskih projektov. Torej neki interes je izkazala.

Je tudi interes, da občina da neko cenejše zemljišče? Kot ste rekli, da pokaže interes, da mladi izobraženci ostanejo v Sloveniji.

Vodopivec: Lahko povem iz preteklih izkušenj. Pred leti smo predstavnikom ljubljanskega stanovanjskega sklada predstavili alternativne tipologije stavb in stanovanj. Toda vse je obležalo na policah. Nikoli niso pokazali pravega zanimanja. Enostavno nočejo razumeti, da se je način življenja spremenil. Družinsko življenje je samo ena od možnih oblik življenja, ljudje se ločujejo, pojavili so se tudi istospolni partnerji, vedno več je mater samohranilk, uveljavlja se delo na domu. Poleg tega se je spremenil delovni čas. V Jugoslaviji so ljudje delali od šestih zjutraj do dveh popoldne, nato so imeli skupno družinsko kosilo in bili vse popoldne skupaj. Danes se zbere družina šele pri večerji. Temu bi morale slediti tudi spremembe prostorov v stanovanju. Sodobna kuhinja ni več majhna in laboratorijska, kjer žena kuha v zaprtem prostoru, da drugim ne smrdi. Če se družinski člani srečajo le zvečer, mora postati kuhanje del druženja in sodelovanja, kjer pomagajo otroci in moški. V svetu je tako že več desetletij, mi pa še vedno na trgu prodajamo stanovanja, zasnovana na idealih iz 20. ali 30. let prejšnjega stoletja. Pojav dela na domu je star dvajset let in bi prav tako zahteval drugačne povezave znotraj stanovanja. Včasih je bilo delo na domu izjema, danes vse več ljudi dela tudi doma.

Polno alternativnih oblik sodobnih stanovanj je v svetu, a pri nas zanje ni bilo nobenega interesa. Med drugim zato, ker so investitorji do nedavnega lahko prodali karkoli z zelo visokimi zaslužki. Vsaj za ta segment je bila kriza dobrodošla. Ker bo nekatere stvari postavila na bolj zdrave temelje. Tudi gradbeni sektor, ki ga je politika pomagala sesuti, kar je ena največjih neumnosti in socialnih tragedij. Koliko ljudi je ostalo brez službe, koliko družin brez vseh dohodkov, ker so hoteli obračunati z nekaj »gradbenimi baroni«. Na gradbeni sektor je vezanih nepregledno število podizvajalcev, dobaviteljev. Mi smo vse to sesuli. Zaslužek od tega, kar se zdaj gradi v Sloveniji, z našimi delavci, gre v tujino.

Sadar: Če se vrnem k izhodiščnemu vprašanju, seveda si želimo, da bi naš projekt, ideje študentov bile vidne in dostopne javnosti. Krasno bi bilo, če bi nam uspelo vzbuditi zanimanje neke lokalne skupnosti, občine, zadruge, ki bi vsaj eno od teh idej spravila v življenje. Je pa pri projektu pomembno še, da začnejo študenti, ki bodo zapustili to šolo, razmišljati, da ni edina možnost bivanja blok ali enodružinska hiša.

Planiščkova: Kaj se pri nas zida? Individualne hiše se zidajo kot prostostoječe hiše, kar je največja potrata prostora, energije in denarja. Pri blokovni gradnji pa se zidajo klasična stanovanja z manj ali več sobami. Vmes ni nič. In mogoče je ravno ta vmesni prostor treba raziskati. Od Ivanškov naprej, ki sta v Murglah namesto blokov predlagala gradnjo vrstnih hiš, ni bilo v smeri sprememb narejenega nič.

Sadar: To pač ni del nacionalnega programa. Stanovanjski sklad nima oddelka, ki bi razmišljal o tem, kakšne bi lahko bile nove oblike bivanja na Slovenskem.

Vodopivec: Je pa stanovanjski sklad pred leti gradil pod Šmarno goro tako imenovani gated community, varovano naselje. Takšna naselja so se najprej pojavila v ogroženih območjih, na primer v Izraelu, kasneje pa so se začeli v Ameriki bogati tako ograjevati od naraščajoče revščine. In to je pri nas propagiral stanovanjski sklad. Kar je po mojem mnenju do konca izrojeno. Stanovanjski sklad je bil mišljen kot socialni korektiv, ne pa kot zaščita bogatejših, da bi se lahko izločili iz socialnih problemov v okolici.

Sadar: Veseli bi bili, če bi nam uspelo ustvariti dialog med stanovanjskim skladom in stroko, arhitekti. Tako bi lažje kot v okviru formalnih postopkov prišli do drugačnih predlogov. Naša družba vedno bolj komplicira pri postopkih, zelo formalni so in ubijajo dialog. S tem projektom lahko vržemo rokavico, da se usedemo in vidimo, ali je ideje mogoče uresničiti.

Vodopivec: Študentom je pomembno pokazati, da arhitektura ni samo igra form, ampak da so arhitekti tudi socialno odgovorni in da lahko s svojim delom prispevajo k družbi. Z Anjo imava izkušnjo gradnje v Južni Afriki, kjer smo bili dvakrat z našimi študenti. In verjetno je bilo to za vse nas tako koristno, kot je bilo za revne otroke iz barakarskih naselij, ki smo jim pomagali zgraditi učilnico, knjižnico in manjšo dvorano. Podobne delavnice smo imeli v različnih krajih po Sloveniji, toda pri nas ne moreš ničesar zgraditi, ker je tako administrativno zapleteno. Nekateri normativi v gradbeništvu so strožji kot v Nemčiji. Zato je težko prodreti s čim novim, kar bi lahko bilo zelo dobrodošlo. Imamo raje več ovir kot spodbud.

Sadar: Vsak, ki gre na Finsko, občuduje lepe hišice v gozdu. Pri nas to ne bi bilo mogoče. Čeprav imamo okoli 60 do 70 odstotkov gozda, ki je naš, od nas vseh. Zakaj ne bi mogli zidati v gozdu, seveda pod določenimi pogoji? Prav je, da se študenti srečajo z realnostjo na mehak način in ugotovijo, da če si nekaj zares želiš, lahko to tudi sam zgradiš. Tako kot so šli študenti v Afriko in tam gradili.

Vodopivec: Saj Slovenci so vsi samograditelji (smeh). Vsak drugi v prostem času gradi hišo ali barko.