Pogled iz ozadja: Bi Corbynu lahko uspelo na volitvah v Sloveniji?

Jeremy Corbyn je tisti predsednik britanskih laburistov, ki je več kot 20 let ždel v zadnjih klopeh parlamenta in ves ta čas zastopal politiko, ki jo v prevladujočem medijsko-političnem prostoru označujejo za skrajno levo. Ko je bil mimo volje partijskih veljakov, prežetih z duhom Blairovega »new labour« (tistega new labour, ki ga je Margaret Thatcher razglasila za svoj največji politični dosežek), izvoljen za predsednika laburistov, so mu tako rekoč vsi prerokovali neizvoljivost, stranki pa zdrs v nerelevantnost. Danes, ko je Corbyn po presenetljivem uspehu njegove stranke na predčasnih volitvah postal glavna britanska politična zvezda, se tem prerokbam posmehuje ves svet. A pri tem pozablja, da niso bile brez osnove.

Potem ko je leto po začetku gospodarske krize kazalo, da je uročenost z neoliberalnim modelom požrla neizprosna resnica krize, se je uročenost vrnila in v zahodnem svetu so se v vseh teh letih volitve dobivale s političnimi programi, ki slonijo na veri v pravljico Adama Smitha o peku, ki kruha ne peče, da bi zadovoljil kupce, ampak iz sebičnih razlogov – zaradi zaslužka. Političnih programov, ki bi sloneli na radikalnem razcepu s takšno paradigmo, v glavnem ni bilo na spregled. Če so se pojavili (Siriza, Podemos), jim večji politični preboj ni uspel. Tudi Siriza, ki je zmagala na volitvah, je pod pritiskom trojke morala odstopiti od svojega programa.

Prerokba, da laburistom ne more uspeti, ker ljudje nikoli ne bodo množično volili »skrajnega levičarja«, kakršen je Corbyn, zato ni bila tako neumna, kot se zdi danes. In vendar je Corbynu uspelo. Kljub trmastemu vztrajanju pri radikalno levih idejah, ki jim je ostal zvest, čeprav je zaradi njih sedel v zadnji klopi. Je s tem dokončno počil Clinton-Blairov balon, ki je leve politike zreduciral na identitetne (enakost ne glede na raso, vero, spol …), premoženjsko neenakost pa vzel za tako rekoč naravno danost?

Je ta balon počil tudi v Sloveniji?

Odgovor na to vprašanje je skrit v odgovoru na dve podvprašanji. Prvo je, ali so slovenski volivci sploh pripravljeni prisluhniti radikalno levemu programu, kakršnega je ponudil Corbyn. Sam menim, da so. Občutenje, da so sodobni gospodarsko-politični modeli naravnani v korist enega odstotka (ne pa 99 odstotkov) in da se politične elite s tem nočejo spopasti, se pri nas krepi tako kot drugod po svetu. Res je sicer, da so premoženjske razlike pri nas bistveno manjše kot v Angliji, vendar pa je težnja k enakosti v našem miselnem sistemu precej bolj zakoreninjena kot na Otoku. Če bi katera od političnih strank ponudila kredibilen program, ki bi prekinil s prakso sistematičnega razlaščanja naših državljanov, ki ga pod taktirko iz Bruslja izvajajo zadnje tri vlade, verjamem, da bi volivci to nagradili.

Drugače je z vprašanjem, ali pri nas obstaja politična skupina, ki bi tak »corbynovsko« zasnovan program hotela in upala pripraviti. Na desnico pri tem ni mogoče računati, ta še vedno globoko verjame, da je tisti Smithov pek realna in ne zgolj metafigura. Na levici kaže, da so jasne pozicije SMC in Desusa. Za prvo lahko rečemo – v skladu s tisto izjavo Aleksandra Kešeljevića, da je levica dandanes desnica minus 20 odstotkov – da je SMC desnica minus 10 odstotkov, za drugo pa, da je zmeraj vse politike, ki neposredno ne zadevajo upokojencev, dojemala kot drugorazredne. Od njiju česa radikalnega torej ni pričakovati. Radikalnost je sicer blizu ZL, vendar očitno še nima namena naskakovati vladnih pozicij in v svoje vrste privabiti kakega slovenskega Varoufakisa, ki bi njena načelna stališča pretvoril v vladni program. Ostane SD, za katero pa zaenkrat kaže, da je bližje Schultzevi poti malih korakov (kar bo razlog za njegov poraz proti Merklovi) kot Corbynovi radikalni prenovi.

Skratka, Corbynu bi v Sloveniji lahko uspelo, vendar za zdaj ne kaže, da bi kateri od levih politikov upal tvegati s tako radikalnim programom kot on. Če SD tega ne bo zmogla, se zato spet odpira prostor za novo politično opcijo.