Tiskane izdaje
Jih bo denar uspaval in se bodo odločili za ležerno počivanje na eksotičnih obalah ali jih bo delovna vnema vendarle gnala novim izzivom naproti?
V zadnjem letu ali dveh se je vrsta slovenskih podjetnikov umaknila iz lastništva svojih podjetij. Pravijo, da so se za prodajo odločili zato, ker sami podjetju niso mogli več zagotavljati razvoja in prihodnosti, kot mu jo lahko močnejši strateški partner. Kupnina pri prodaji, kot je slišati, ni prednostni cilj.
Da pa jim ni vseeno, kdo postane lastnik, kažejo tudi primeri, ko so pripravljeni v lastništvo spustili le zaposlene. Hkrati se za prodajo, tako kaže, kljub temu odločijo lažje, kot to velja za upravljavce državnega premoženja. Slednjim se namreč pri posameznih naložbah niti v dveh desetletjih ni uspelo poenotiti o njihovem nadaljnjem razvoju.
Nedavno je odmevala novica, da naj bi najpremožnejša Slovenca, Iza in Samo Login, svoje podjetje Outfit7, znano predvsem po simpatičnem mačku, ki mu prija čohljanje po trebuhu na ekranu pametnega telefona, prodala za približno milijardo evrov. Glede na višino kupnine bi posel – če je bil dejansko izpeljan, saj informacij pri zakoncih Login ni mogoče preveriti – težko primerjali s podobnimi zgodbami.
Iza Login. Foto: Tomi Lombar/Delo
Pa vendar ga je mogoče postaviti v vrsto prodaj podjetij slovenskih poslovnežev, ki smo jim priča v zadnjem času. Toda unovčevanje pogosto celo življenjskega dela slovenskih podjetnikov še zdaleč ni končano, saj se napovedujejo nove prodaje, med katerimi omenjajo tudi podjetji Joca Pečečnika in Sandija Češka.
Joc Pečečnik. Foto: Jože Suhadolnik/Delo
Kupnina ni vselej
Poslovnež Otmar Zorn je svoji podjetji Iskra Zaščite in Varsi pred poldrugim letom prodal grški družbi Raycap, ki se tako kot prevzeti družbi ukvarja z zaščito na nizkonapetostnih napeljavah. S tem se je oblikoval eden najpomembnejših svetovnih igralcev na omenjenem področju. Kot je ob prodaji pojasnjeval Zorn, se je zanjo odločil zato, ker bosta imeli podjetji z novim lastnikom večje možnosti za rast.
Tudi Matjaž Čadež je ob prodaji družbe Halcom kanadski družbi Constellation povedal, da so se zanjo odločili zato, ker bo Halcom, ki razvija programsko opremo za banke, z novim lastnikom rasel hitreje. Kupnine ni razkril, a kot je dejal, ta za družino ni bila prednostni cilj.
Matjaž Čadež. Foto: Ljubo Vukelič/Delo
Predavatelj na ljubljanski ekonomski fakulteti in serijski podjetnik Blaž Zupan, ki je konec leta 2015 tudi sam uspešno prodal 70-odstotni delež v družbi Optiprint, je nad valom prodaj podjetij slovenskih lastnikov navdušen. »Podjetja so lastnina in vsa lastnina mora imeti svoj trg, če hočeš, da je likvidna. Ko sem prodajal svoje podjetje, tega trga ni bilo, za slovenske kupce je bilo podjetje preveliko, za tuje pa premajhno,« pravi Zupan o prodaji svojega podjetja z dvajsetimi zaposlenimi in milijonom evrov prihodkov, ki ga je nazadnje kupila skupina slovenskih vlagateljev. Zupan, ki ima še vedno v lasti pol odstotka Optiprinta, se je za prodajo odločil zato, ker je izgubil zanimanje za upravljanje podjetja. Dvajset vlagateljev, ki so zdaj lastniki, je bolj motiviranih za uspešno delo podjetja in to se pozna tudi pri rezultatih.
Težava slovenskih podjetnikov je po Zupanovem mnenju v tem, da na svoja podjetja povečini gledajo kot na dediščino, ki jo je treba čuvati in prenesti na potomce, podobno kot gledamo na hišo ali kot kmet razume svojo kmetijo. V naši kulturi ni običajno razmišljati, da bi prodal družinsko podjetje ali hišo ali kmetijo.
Brez dela večinoma
Vendar so primeri, ko nekdo uspešno podjetniško pot uporabi za ustvarjanje ali nadaljevanje družinske zgodbe. Iz lastništva nemškega podjetja TGE Marine, ki ladjarstvu zagotavlja utekočinjeni zemeljski plin, konec leta 2015 pa ga je za 175 milijonov evrov kupila japonska multinacionalka Mitsui, je po poročanju Financ takrat izstopil tudi Vladimir Puklavec.
Rojeni Prlek se je v Nemčijo odpravil takoj po študiju, domov pa se vrnil štiri desetletja kasneje in leta 2014 kupil vinski kleti Jeruzalem in Ormož. Vanju je vložil približno 31 milijonov evrov in postal največji vinar v Sloveniji ter se s tem vrnil k družinski tradiciji. Njegov oče je bil v prejšnjem sistemu namreč direktor ormoške vinske zadruge, z naložbo pa se je, kot je takrat pojasnjeval Puklavec, strinjala tudi družina, saj da drugače to ne bi bila »družinska tradicija«.
Vladimir Puklavec. Foto: Jure Eržen/Delo
Med potencialnimi prodajalci podjetij Zupan vidi dve skupini podjetnikov. Prvi so podjetje razvili iz družinske obrtniške delavnice. Drugi so ga ustanovili po osamosvojitvi iz nuje, ko jim je grozila nezaposlenost. Medtem ko podjetniki iz prve skupine svoje podjetje vidijo kot družinsko srebrnino, so tudi ti iz druge skupine na svoje podjetje čustveno navezani kot na rešilno bilko, ki jim je v nekem trenutku rešila eksistenco.
Kaj prodajalci podjetij naredijo po prodaji? Zupan je prepričan, da jih najmanj stori to, kar sami sebi največkrat obljubljajo, da bodo storili. »Najmanj je takšnih, ki povsem izprežejo in gredo ležat nekam v tople kraje, saj so to večinoma delavni ljudje in brez dela ne zdržijo.« Veliko se jih odloči kupnino od svojega podjetja vlagati v druga manjša podjetja, se v svet podjetništva vključijo kot poslovni angeli, nekaj pa jih skače iz posla v posel. Denar, ki ga dobijo, naložijo v novo poslovno priložnost, za katero so prepričani, da bo donosna.
Tudi Zorn je ob prodaji družb Iskra Zaščite in Varsi napovedal, da bo kupnino, ki je po dostopnih podatkih dosegla okoli 50 milijonov evrov, namenil nakupu novih podjetij, novim poslom. Ali je to uresničil, nam pri njem ni uspelo preveriti. Medtem pa je Čadež »obdržal« del zgodbe, in sicer mobilno aplikacijo mBills, ki omogoča plačevanje položnic prek pametnega telefona. A tudi za širitev tega projekta si želi pridobiti partnerja.
Družinska podjetja
Andrej Orožen. Foto: Uroš Hočevar/Delo
V iskanju novih lastnikov se slovenski podjetniki ne ozirajo zgolj po zunanjih lastnikih. Dvojec iz Trbovelj, Jure Knez in Andrej Orožen, ki sta svoje podjetniške ideje združila v podjetju Dewesoft, se ponudb za nakup družbe otepa že leta. Nazadnje sta se odločila za svojevrsten način lastninjenja, po katerem bodo lahko lastniki podjetja zgolj zaposleni. Višina deleža, ki ga lahko pridobi posamezni delavec, bo omejena na višino njegove nagrade za delo, s čimer sta želela preprečiti morebitno zadolževanje zaposlenih za nakup deležev, ki se poleg tega ne bodo dedovali, ampak vedno vrnili »materi«.
Ivo Boscarol. Foto: Igor Modic/Delo
Že prej je s sodelovanjem zaposlenih pri lastništvu podjetja poskusil Halcom, prav tako ga je napovedal Ivo Boscarol. Tudi ta je nedavno prodal majhen delež podjetja Pipistrel – za petodstotni delež je prejel pet milijonov evrov.
