Boj za praznike na ustavnem sodišču

Medtem ko je država najpomembnejše verske praznike katoličanov in evangeličanov določila za dela proste dneve, so pripadniki drugih verskih skupnosti ostali praznih rok.
Objavljeno
08. marec 2015 21.50
Matija Grah, Ozadja
Matija Grah, Ozadja
Almir Talić je musliman, ki že desetletja živi v Sloveniji. Na ustavno sodišče je vložil pobudo za oceno ustavnosti zakona o praznikih in dela prostih dnevih, v kateri razmeroma prepričljivo zatrjuje, da se mu krati verska svoboda. Sodišče o pobudi še odloča.

Talić se je na ustavno sodišče obrnil kot pripadnik islamske verske skupnosti, ki ga, kot trdi v pobudi, veljavni zakon o praznikih in dela prostih dnevih diskriminira, ker »določa le krščanske praznike za dela proste dneve, in to kljub raznoliki demografiji prebivalcev Slovenije in številnim registriranim verskim skupnostim«. S tem veljavna ureditev ne zapostavlja samo muslimanov, ampak je »diskriminatorna tudi do preostalih verskih skupnosti in ateistov«, dodaja Talić. Za kaj gre?

Socialistična oblast in božič

Veljavni zakon o praznikih in dela prostih dnevih razlikuje med (državnimi) prazniki na eni in dela prostimi dnevi na drugi strani. Na videz gre za dlakocepsko pravno distinkcijo, ki pa ima zanimivo zgodovinsko ozadje. Besedna zveza »dela prosti dan« se je namreč v slovenski pravni terminologiji prvič pojavila šele leta 1989, v času, ko si je takrat še socialistična oblast prizadevala v Sloveniji uzakoniti praznovanje božiča. Ker je izhajala iz načela ločenosti verskih skupnosti od države in je poskušala doseči nediskriminatorno obravnavanje pripadnikov verskih skupnosti, ki ne praznujejo božiča, kakor tudi neverujočih, 25. decembra ni opredelila za (državni) praznik, temveč za dela prost dan. S tem je hotela preprečiti simbolno istovetenje med državo in tistimi verskimi skupnostmi, ki božič praznujejo, hkrati pa je božič izgubil zavezujoči oziroma formalni pomen praznika, ki ga državljani morajo praznovati; nasprotno, njegovo praznovanje je bilo prepuščeno svobodni volji vsakega posameznika.

Omenjeni zakon o praznikih in dela prostih dnevih je svojo zakonodajno pot začel že v socializmu, aprila 1989, dokončal pa jo je šele novembra 1991, v tedaj že samostojni Sloveniji. Takrat v njem kot dela prosti dan ni bil več določen samo božič (kot na začetku zakonodajne poti), ampak tudi velikonočna nedelja in velikonočni ponedeljek, binkoštna nedelja, Marijino vnebovzetje in še dan reformacije. Od naštetih šestih dela prostih dni štiri praznujejo tako katoličani kot evangeličani, enega (Marijino vnebovzetje) samo katoličani in enega (dan reformacije) samo evangeličani oziroma veroizpovedi, ki so izšle iz reformacije. Prazniki preostalih verskih skupnosti v Sloveniji niso dela prosti dnevi, kar velja tudi za pravoslavne kristjane, ki zaradi drugačnega, julijanskega koledarja večino prej navedenih praznikov praznujejo na druge dni v letu.

Medtem ko je država torej najpomembnejše verske praznike katoličanov in evangeličanov določila za dela proste dneve, so pripadniki drugih verskih skupnosti ostali praznih rok. Za svoje verske praznike morajo zaprositi za dopust, kar pomeni, da so odvisni od delodajalčeve dobre volje. S tem jim je, opozarja Almir Talić, »bistveno oteženo uresničevanje ustavne pravice do svobodnega izvrševanja oziroma izpovedovanja vere v svojem kolektivnem značaju, saj je združevanje enako verujočih pogojeno z voljo delodajalca«. Pa tudi če jim delodajalec odobri dopust, so še vedno na slabšem, saj morajo del dopusta porabiti za obhajanje svojih verskih praznikov, česar katoličanom in evangeličanom ni treba. Če potegnemo črto: medtem ko je država poskrbela za katoličane in evangeličane, so drugi, navaja Talić, »prepuščeni na milost in nemilost delodajalcu«, saj jim lahko ta zaradi delovnega procesa ali drugega razloga ne odobri želenega dopusta.

Bosanski vzor

Kako iz nastale zagate? Talić ne predlaga, da bi ob katoliško-evangeličanskih verskih praznikih nemara uzakonili še muslimanske, judovske in praznike drugih ver, temveč da bi se Slovenija zgledovala po njegovi domovini Bosni in Hercegovini: »Tam so poleg zakonsko določenih državnih praznikov in pri delodajalcu dodeljenega letnega dopusta vsakemu zaposlenemu dodali še štiri dni dopusta, ki jih lahko svobodno izkoristi za uresničevanje svoje veroizpovedi ali drugega ateističnega prepričanja.« Skratka, v Bosni in Hercegovini, kjer, drugače kot v Sloveniji, ni jasno prevladujoče večinske religije, država ni določila za dela prost dan verskega praznika nobene od veroizpovedi, ampak je njihovo praznovanje ali nepraznovanje prepustila svobodni volji vsakega posameznika, ki mu je za ta namen dodelila štiri dni dodatnega dopusta. Talić predlaga, da bi pri nas ravnali enako: odpravili bi zgoraj naštete dela proste dneve, od velike noči do božiča, namesto njih pa vsakemu zaposlenemu dali »dodatnih pet dni letnega dopusta, ki jih lahko svobodno izkoristi za uresničevanje svojega verskega ali drugega ateističnega prepričanja«.

O Talićevi pobudi sta se že izrekli vlada in zakonodajnopravna služba parlamenta. Obe menita, da diskriminacija pripadnikov manjšinskih verskih skupnosti ni podana in da zakonodajne spremembe niso potrebne. Zlasti parlamentarna služba je poudarila, da »za določitev teh praznikov kot dela prostih dni ni bila ključna zgolj njihova verska vsebina«, ampak je »zakonodajalec ocenil, da imajo pomembno tradicionalno, družinsko, zgodovinsko in kulturno razsežnost«.

Drži. Na moment zgodovine, tradicije, kulture, ko gre za verske praznike, opozarja tudi sociolog religije Marko Kerševan. Ta razsežnost po njegovem še zlasti velja za »dan reformacije, ki ni bil vzpostavljen, niti kasneje praznovan zgolj kot versko-simbolni praznik vseh krščanskih ver, ki so izšle iz reformacije, ampak se zaradi posebne vloge, ki jo je imela reformacija pri oblikovanju slovenske identitete, prek slovenskega knjižnega jezika vključuje v sklop državnih praznikov v strožjem pomenu besede, s katerimi se slavi, komemorira neko za državo, nacijo konstitutivno dejanje ali spominja na kaj, da bi se s tem to pomagalo ohranjati tudi v sodobnosti. Podobno kot je Prešernov dan, dan kulture in umetnosti ter njene vloge za slovenstvo, umetnostno-kulturni praznik, je dan reformacije versko-kulturni praznik.«

Nekdanja Jugoslavija verskih praznikov ni priznavala. Drugače kot Češka, Poljska, Madžarska ali Vzhodna Nemčija, kjer so tudi v času socializma praznovali božič, Jugoslavija, ki je bila multikonfesionalna, ni zaznamovala nobenega od verskih praznikov, ampak je, nasprotno, v imenu verske enakopravnosti vsem veram odrekla vse. A zlasti v Sloveniji, se spominja Kerševan, nepraznovanje božiča »ni bilo dobro sprejeto, kajti božič že dolgo ni bil več samo krščanski praznik. Izhajal je iz predkrščanskih tradicij, vezanih na zimski solsticij, kasneje ga je za svojega sprejela Cerkev, vanj umestila spomin na Kristusovo rojstvo, nazadnje pa so ga sprejele bolj ali manj vse države v tem prostoru, ker predstavlja konstitutivno tradicijo življenja na tem območju, česar za muslimanske, judovske ali praznike drugih ver ni mogoče reči.«

Eden od možnih odgovorov na dilemo, ki jo je s svojo pobudo sprožil Talić, bi torej lahko bil ta, da bi ponovno preverili, ali je vseh šest z zakonom določenih dela prostih dni dandanes še dovolj kulturno, tradicijsko utemeljenih, da lahko to ostanejo še naprej, ali pa je med njimi kateri, katerega vsebina postaja čedalje bolj samo še verska. Medtem ko o siceršnji (neverski) utemeljenosti božiča ali velike noči najbrž ne more biti dvoma, pa to ne velja tudi za, denimo, velikonočni ponedeljek ali Marijino vnebovzetje. Bi bila lahko kompromisna rešitev, da bi omenjena verska praznika odpravili kot dela prosta dneva, namesto njiju pa bi vsak zaposleni dobil na voljo dva dni dopusta, ki bi ju izkoristil po svoji presoji oziroma za obhajanje praznikov svoje vere?

Kerševan ne samo da ni naklonjen ukinjanju praznikov, ampak opozarja, da so prazniki trdoživi in da se je proti njim težko boriti. O tem zgovorno priča ne le božič, pred praznovanjem katerega je nazadnje klonila socialistična oblast, temveč tudi 1. maj, katerega korenine so sicer poganske, v novejši zgodovini pa se je uveljavil mimo Rimskokatoliške cerkve in mimo države – obe sta ga bili nazadnje prisiljeni sprejeti.

Drugačno mnenje A. Guliča

Nasprotno od sedanje vlade, ki, kot rečeno, v veljavni ureditvi dela prostih dni ne vidi nobenih pomanjkljivosti, je bil urad za verske skupnosti pred štirimi leti, v času, ko ga je vodil Aleš Gulič, drugačnega mnenja. Kot se spominja Gulič, je bilo že takrat »veliko želja različnih verskih skupnosti in njihovih pripadnikov, da bi bili v času njihovih verskih praznikov dela prosti«. Izražene želje so urad spodbudile, da je v novelo zakona o verski svobodi (tako imenovano Guličevo novelo) iz junija 2011 vključil tudi člen o verskih praznikih. Ta je vsem verskim skupnostim, katerih verski prazniki niso bili že z zakonom določeni kot dela prosti dnevi (poenostavljeno rečeno: vsem, razen katoličanom in evangeličanom), omogočal, da pristojnemu uradu sporočijo datume treh verskih praznikov, pripadnikom teh verskih skupnosti pa, da na te dneve vzamejo dopust ali odsotnost nadomestijo z delom ob drugih dnevih. Zaposleni bi moral načrtovano odsotnost delodajalcu javiti šest mesecev vnaprej, ta pa bi mu jo moral bodisi odobriti bodisi z utemeljitvijo zavrniti najkasneje v mesecu dni. Če zaposlenemu ne bi odgovoril v predvidenem roku, je novela za delodajalca predvidela 420 evrov globe. Kot je znano, Guličeva novela kljub zadostni parlamentarni podpori ni bila sprejeta, ker je vlada − katere predsednik Borut Pahor je noveli, mimogrede, nasprotoval − prej padla. Tako opisani predlog nikoli ni zaživel.

Posredna diskriminacija

Po mnenju Boštjana Vernika Šetinca, zagovornika načela enakosti, veljavna ureditev poraja »sum posredne diskriminacije: po eni strani v zvezi z zakonsko pravico do dopusta po delovnem pravu, po drugi pa v zvezi z ustavno pravico do spoštovanja verskih prepričanj«. Ne moremo se sprenevedati, da je ureditev z zakonom določenih dela prostih dni versko nevtralna, dodaja. Temeljni problem veljavne ureditve je »premalo skrbno varovana pravica dobiti dopust za pomembne verske praznike, ki niso katoliški oziroma protestantski. V tem smislu pravni red ni nevtralen, saj bistveno bolj varuje pravice katoličanov in protestantov; ker so dela prosti dnevi tudi nedelje in sobote, pa posebej varuje vsaj večino potreb ljudi iz drugih krščanskih verskih skupnosti, npr. adventistov, ne nazadnje tudi pripadnikov judovske skupnosti.«

Kako predrugačiti sedanjo ureditev? Možnosti je več, odgovarja Vernik Šetinc. Predvsem bi bilo treba bolje zavarovati pravico do praznovanja verskih praznikov. »Zaposleni bi morali dobiti vsaj trdnejše jamstvo, da bodo za ključne verske praznike, muslimani na primer za bajram, pravoslavni kristjani za njihov božič, lahko dela prosti, ne pa da so prepuščeni diskrecijski volji delodajalca.« Pri tem opozarja, da zakon o delovnih razmerjih določa primere, ko mora delodajalec zaposlenemu dati izredni plačan dopust: ob smrti zakonca, poroki itn. Sam je že leta 2013 ob sprejemanju veljavnega zakona predlagal, da bi tem dodali tudi verske praznike, tako da »bi bil delodajalec dolžan odobriti tak dopust pripadniku konkretne veroizpovedi«. Seveda bi bilo treba to pravico ustrezno omejiti, na primer na le nekaj dni na leto, dodaja Boštjan Vernik Šetinc.

Šibka plat Guličeve novele bi lahko bila ta, da je ohranjala diskrecijsko pravico delodajalca, da delavcu za njegov verski praznik dopust odobri ali ne. S tem je vernika, ki ni pripadnik večinske veroizpovedi, izročila na milost in nemilost delodajalcu. »Drži,« odgovarja Aleš Gulič, »a drugače skorajda nismo mogli ravnati, kajti ni šlo za zapovedane državne praznike ali dela proste dneve, ki jih določa država, temveč za organizacijo dela znotraj podjetja, o kateri odloča delodajalec.« Poleg tega, dodaja Gulič, se diskrecijska pravica delodajalca ne uveljavlja samo ob verskih praznikih, temveč ob vseh dela prostih dnevih, tudi ob državnih praznikih. »Nedelje so načeloma res dela prosti dnevi, v resnici pa delodajalec odloča, kateri zaposleni bo prost na katero nedeljo. Tudi o delu na državne praznike odloča delodajalec: strokovni vodja bolnišnice ali zdravstvenega doma določi, kdo bo delal na kateri praznik. Niso sicer vsi poklici in dela takšni, kar veliko jih pa je,« poudarja Gulič.

Kakorkoli. Slovenska država je leta 1991 najpomembnejše katoliške in protestantske praznike uzakonila kot dela proste dni; kot rečeno, tega ni storila zgolj zato, ker so verski prazniki, ampak tudi zato. Četrt stoletja kasneje je čas, da veljavno ureditev spremeni ali dopolni tako, da bo zaposlenim, ki niso pripadniki nobene od pravkar navedenih dveh verskih skupnosti, omogočila, da bodo tudi oni vsaj za svoje največje verske praznike lahko dela prosti.