Tiskane izdaje
Pred ponedeljkom se dolgo niste pogovarjali s premierom Mirom Cerarjem, drži?
Drži. Pogovarjala sva se, ko sem izstopil iz stranke (septembra op. p.), in še pred tem, ko sem mu predstavil svoja stališča in tisto, kar se mi je zdelo narobe.
Kaj se vam je zdelo narobe? Zanima me tudi ključni dogodek, pri katerem se je pojavila zamera. Bili ste namreč ustanovni član stranke.
Pred volitvami smo se dogovarjali, kako bomo sestavljali vlado, kadrovali in upravljali državo. Dogovorili smo se, da bomo na ključne pozicije postavili ljudi z referencami, preglednimi karierami, ki do takrat niso bili politično angažirani in imajo vizijo, da bodo delali v dobro države. Po zmagi na volitvah je Cerar dejal, da je on zmagal volitve, da bo on postavil vlado in on odločil o teh zadevah. Opozoril sem ga na predvolilni dogovor o timskem delu. Nato je predstavil ekipo, s katero se nisem strinjal. Če je mislil imeti takšno ekipo, bi moral iti z njo na volitve in bi videl, koliko ljudi bi jo volilo. Obljubljali smo drugačno politiko. Meni je namenil funkcijo v parlamentu, kjer naj bi discipliniral poslance, da bi dvigovali roke tako, kot si želi izvršna veja oblasti. Toda prav proti temu sem se vso kariero boril. To so bila prva, glavna razhajanja.
V stranki se je Cerar hitro znebil Petra Jamnikarja. Napačna poteza?
Jamnikar je bil od začetka del ožje skupine stranke. Prvi dan je povedal, da je sodeloval tudi z Janezom Drnovškom in da se z nekaterimi osebami, ki so bile v njegovi vladi, ni strinjal. Vprašal je, ali ima kdo s tem, da je deloval v LDS, probleme. Vsi so rekli, da ne. Dan po zmagi na volitvah pa so ga odstavili s funkcije, čeprav je on vse organizacijsko izpeljal. Na mesto sekretarja stranke, za katero je bil predviden Jamnikar, je prišel Erik Kopač. Primarno je zaposlen na fakulteti, funkcijo v stranki pa opravlja zgolj kot dopolnilno. Po mojem je funkcija sekretarja tako velike stranke zelo pomembna, delo pa zahteva človeka štiriindvajset ur na dan. Vse to se je pokazalo v zelo slabem rezultatu na lokalnih volitvah, za kar so odgovorni tisti, ki so takrat prevzeli vse funkcije v stranki.
V izvršilnem odboru stranke imajo poleg Cerarja in Kopača ključna mesta še Simona Kustec Lipicer, Milan Brglez, Dragan Matić in Aleksandar Kešeljević.
Vsakdo lahko pogleda njihovo dosedanje delo v sicrisu, saj so bili vsi do takrat zaposleni na univerzi. Kopač in Kešeljević niti ne verjameta v ta projekt. Če verjameš vanj, vstopiš v projekt v celoti. Imel sem kariero na fakulteti, predaval in sodeloval sem na univerzah v tujini, a sem to opustil, ker sem verjel, da je treba nekaj narediti za Slovenijo.
Vzroka za izstop iz stranke in poslanske skupine sta bila enaka: kadrovanje in neuresničevanje projektov? Kdo kadruje? Kdo so strici iz ozadja?
Vedno so to najbolj vplivne skupine v Sloveniji. Tudi kolega Brglez je omenil, da obstaja pet skupin. Sam sem opozoril, da se interesne skupine približujejo stranki, kmalu zatem sem izstopil. Kako so zadeve potekale naprej, ne vem, ker nimam več vpogleda vanje.
Pa ostanimo v času, ko ste še bili v stranki in ste opozarjali na interesne skupine. O katerih skupinah ste govorili?
O interesnih skupinah nekdanjih političnih strank in o treh skupinah, ki so tudi po raziskavah najmočnejše v Sloveniji – finančniki, močni odvetniški skupini in gejevski lobi.
Nekdanje stranke LDS?
Verjetno je imel Brglez v mislih tudi te, če so se rešili Jamnikarja.
Stranke Zares?
Bi morali vprašati Brgleza.
Tudi vi ste omenili interesne skupine nekdanjih političnih strank.
Po sistemu rotirajočih vrat se skušajo zriniti v politiko vedno iste osebe.
Kdo vodi finančno omrežje?
Več skupin je in se spreminjajo glede na finančne interese.
Katera je ključna? Zanimajo me imena.
O imenih lahko pogledate v knjigo Alija Žerdina.
Zadnji podatki so za leto 2009, ko so imeli največji vpliv naslednji direktorji: Tomaž Kuntarič, Aleksander Svetelšek, Franci Strajnar, Tomaž Berločnik, Aleksander Mervar ...
Te skupine se samo pomlajujejo z novimi kadri in so fluidne.
Kdo je na vrhu odvetniškega lobija?
Pri odvetnikih je nekaj močnih skupin, ki služijo s svetovalnimi pogodbami in onemogočajo konkurenco manjših. Imajo tudi velik vpliv na zakonodajo. Po zakonu o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma so izvzeti iz poročanja.
Kje je viden gejevski lobi?
Ta lobi po raziskavah presega delitve levo – desno. Gre za skupne finančne interese. Zato sem se vedno zavzemal, da z zakonodajo uredimo možnost sledenja finančnim tokovom. Ti tokovi morajo biti transparentni, odkrivati jih morajo predvsem institucije ministrstva za finance in bančni sektor. Treba je razkrivati finančne interese in premoženje najbolj vplivnih ljudi v Sloveniji.
Imamo zakon, ki postavlja pravila lobiranja, a v praksi to ne deluje. Zakaj?
Zakonodaja je korak v pravo smer, a pri nas šepa implementacija. Manjkajo nadzorni mehanizmi, ki bi odkrivali tiste, ki se niso registrirali. Pri nas se veliko lobiranja skriva za svetovalnimi pogodbami. Oseba, ki zavzame dobro plačano funkcijo in je bila za to funkcijo izbrana kot najboljša, za opravljanje dela ne more potrebovati vrste svetovalcev in svetovalnih firm. To je napačno kadrovanje. V Sloveniji imamo ogromno ljudi, ki so sposobni prevzeti vodenje institucij ali projektov, vendar ne pridejo na ta mesta. Se javijo, a niso izbrani. Veliko Slovencev gre v tujino, kjer so uspešni, ravno zato, ker pri nas niso bili izbrani.
V parlamentu sem se zavzemal, da bi se ob nastajanju zakona točno videlo, kdo je sodeloval, kje je nastajal in kakšne vsote so bile izplačane. V državni upravi imamo vrsto ljudi, ki so sposobni napisati dobre zakone, pa jih ne zgolj zato, da bo nekdo zaslužil.
Če se vrneva k SMC. Kdo je Horst Hafner?
Horst Hafner je dober družinski prijatelj Mira Cerarja. Bil je vključen v nastanek stranke. Predstavljen je bil kot dober podjetnik in človek z veliko izkušnjami.
Je tudi človek z velikim vplivom?
Seveda ima velik vpliv, če je pa družinski prijatelj Mira Cerarja. Jaz sem ga bolj videl kot botra, zaščitnika mladega Mira Cerarja.
Kdo so še drugi vplivni 'zaščitniki'?
Tisti, ki so bili na začetku v izvršnem odboru in so še. Ne vem pa, kdo stoji za njimi.
Ne veste ali nočete povedati?
Nimam dokazov, na katere bi se lahko trdno oprl. Kot profesor sem teoretično obdelal probleme, ugotovil sem, da lahko z opozarjanjem na napake do neke mere uspeš. Glede na to, da so bile razmere v Sloveniji pred volitvami res slabe, so me ljudje prepričali, naj poskusim premakniti stvari še v politiki. Zato sem se odločil vstopiti v politiko. Res sem verjel, da je to priložnost, da naredimo nekaj dobrega za Slovenijo.
Še vedno mislim, da smo imeli enkratno priložnost v zgodovini Slovenije, da presežemo delitve in postavimo nove temelje, na katerih lahko država gradi. To so voda, les, turizem, informacijska tehnologija in vse, kar je povezano s tem. Slovenija je tudi kmetijska država, zato imamo možnosti tudi na področju zadružništva.
Smo imeli priložnost, ste dejali.
Drugi razlog za vaš odstop so bili neuresničeni projekti. Nekaj ste jih že omenili. Ste kakšnega ključnega izpustili?
Projekt prestrukturiranja javne uprave. V javni upravi so nekatere institucije nadobremenjene in nekaj institucij, v katerih delajo manj. Sam sem se vedno zavzemal za premeščanje in ocenjevanje ljudi. Da se ustrezno nagradi tiste, ki delajo dobro. Delo ministrstev bi morali centralizirati in urediti področje nepremičnin. Francozi imajo ministrstva skupaj. Pri nas pa smo preveč razpršeni, plačujemo preveč najemnin. Vprašanje je zopet, katerim interesnim skupinam plačujemo te najemnine.
Mi se prav tako osredotočamo na sivo ekonomijo, kjer se ukvarjamo s popoldanskim delom, z ljudmi, ki si skušajo dvigniti premoženjski status, ne pa s črno ekonomijo, drogami ali drugimi dejavnostmi, ki niso dovoljene. Prav tako se ne ukvarjamo s tako imenovano belo ekonomijo, ko podjetniki selijo industrijo v nerazvite dele, s čimer se izognejo plačevanju davka in zaposlovanju naših ljudi. Filiale podjetij odpirajo v davčnih oazah, kjer se s transfernimi cenami izognejo plačilu davka. Gre za zelo veliko denarja, ki bi ga lahko drugače uporabljali. O tem ne govorimo.
Ne moremo niti mimo izgubljenih štiristo milijonov za drugi tir in neizvedene reforme zdravstvenega zavarovanja.
Je problem neznanje, pomanjkanje delovne vneme ali to, da nekaterim ustreza status quo?
Ne vem, kaj se je dogajalo po volitvah, da se projekti, ki smo jih začrtali, niso začeli izvajati. Je pa izvršna veja oblasti tista, ki lahko zastavi projekt in ga začne izvajati.
Kdo je najšibkejši člen te vlade?
Rekel bi, da ne delujejo kot ekipa, saj vsi prej niso bili člani stranke. Glavni problem je, da vedno govorimo le o odnosu med gospodarstvom in javno upravo – da je javna uprava prevelika in da je gospodarstvo ne more preživeti. Sam pravim, da imamo tri entitete: gospodarstvo, finančno entiteto in javno upravo. Gospodarstvo mora preživeti javno upravo in finančni sektor, ki se bohoti. Gospodarstvo kolapsira zaradi prevelikega finančnega sektorja. Kriza, iz katere še nismo izšli, ni kriza, ta pojem so vpeljali finančniki, ki so nas pripeljali vanjo. Gre za pojave finančne kriminalitete, ki so jo povzročili finančniki z novimi finančnimi produkti, ki so do neke mere lahko kazniva dejanja. Finančniki so dosegli deregulacijo in spremembo zakonodaje, da to, kar so delali, ni kaznivo.
Vse to velja tudi za Slovenijo?
Seveda, smo del Evrope, ki pa vedno bolj sprejema strategije iz Amerike.
Pri tem ni opravila svoje naloge Banka Slovenije?
Banka Slovenije je regulator, ki pokriva direktive evropske banke. Oni bi morali oceniti, kaj se dogaja v bankah, kakšni so krediti. Vem, da so, prepozno sicer, tovrstna ravnanja razvrstili v osemnajst vzorcev obnašanja. Upam, da takšnega ravnanja od takrat, ko so ga prepoznali, ni več. Jasnega odgovora na to, ali je takšen kredit še mogoče dobiti, nisem dobil. Mislim, da takšne transakcije še vedno potekajo.
Kaj je trenutno ključna naloga vlade?
Sprejetje finančnega okvira. Vidim, da se največ dogaja na ministrstvu za finance.
Tudi privatizacija?
Interes velikih igralcev, tako v Evropi kot v svetu, je oplemenititi in pridobiti čim več premoženja. Država ima premoženje in jasno je, da je pritisk, da tisto, kar je dobro in nosi denar, nekdo privatizira. Zavzemal sem se, da določimo, katere so strateške dejavnosti in kaj je kritična infrastruktura, kar naj, tako kot v skandinavskih državah, ostane v državni lasti ob strogem nadzoru. Ob pravilnem kadrovanju in nadzoru lahko ta podjetja upravljamo sami, še več, moramo jih. Ne gre samo za dobiček, ampak tudi za socialni element.
Sem za privatizacijo podjetij, ki jih mi ne znamo ali ne zmoremo upravljati, naj nam tujci pokažejo, kako se to dela. Ampak podjetij, ki so prinašala izgubo, nobena tuja firma noče kupiti. Še bolj kot za privatizacijo se zavzemam za to, da omogočimo razmere, zaradi katerih bodo tujci prišli k nam in odprli podjetje.
Vlada je oblikovala seznam podjetij za prodajo ter jih razvrstila na strateške, pomembne in portfeljske naložbe. Kako ga ocenjujete?
To je dober osnutek, na katerem bi se dalo še delati. Ni razdelana analiza, kje smo in kaj hočemo. Kriteriji razdelitve niso bili dovolj transparentno dodelani. Bilo je preveč svobodne interpretacije.
Pri katerem podjetju največ?
Najbolj vidno je bilo pri zavarovalnici Triglav. Vedno sem tudi opozarjal na Telekom kot na kritično infrastrukturo. V Avstriji poteka razprava, da so tudi banke kritična infrastruktura, kajti omogočajo pretok denarja. Problem je, ker smo ves čas nekaj korakov zadaj. Mi bi si želeli prodati železnico, medtem ko jo Britanci že kupujejo nazaj. Nič se ne naučimo ali pa nočemo naučiti iz primerov.
Kdo so centri vplivanja pri privatizaciji?
Tisti, ki imajo interes to kupiti. V tujino je šlo veliko denarja, od kreditov in raznih prodaj. Ta denar se lahko skrije v finančnih skladih, prek katerih se lahko skrivoma vrne. Ne vemo, kdo stoji za posameznim finančnim skladom in od kod je ta denar. Lahko je to naš denar, ki smo ga spravili v tujino.
Tukaj se uporablja tako imenovana beloovratniška kriminaliteta. Finančni strokovnjaki, ki so zaposleni v finančnih institucijah, poleg svojega dela za nagrado, ki ni nujno v obliki denarja, opravijo finančne storitve tako, da zabrišejo vse sledi, ki bi kazale na kaznivo dejanje. Uvedel sem termin white wash, saj ne gre le za pranje denarja, pri katerem sodelujejo finančni ter tudi pravni in drugi strokovnjaki, ki pomagajo pravno zakriti takšne mahinacije. Če že bodo odkrili ta dejanja, zanja ne boste odgovarjali, saj ste naredili tako, kot veleva zakon.
Ne izključujete možnosti, da se bo nekoč pokazalo, da je za prodajo NKBM in Telekoma, če ga bo kupil Cinven, tudi slovenski denar?
Mogoče bodo zadevo razkrili preiskovalni novinarji. Finančne institucije imajo interes zaščititi svoje kliente in uradne institucije so neuspešne pri pridobivanju tovrstnih podatkov.
Omenili ste Telekom. Za koga dela Marko Golob?
Ne bi vedel. Je pa res, da Telekom potrebuje kadrovsko prečiščenje, ker je politika, ena in druga, v preteklih letih zaposlovala svoje ljudi.
Kako je opravil svoje delo prvi nadzornik Borut Jamnik?
V medijih je bil večkrat izpostavljen kot tisti, ki deluje za številne interesne skupine.
Kako ocenjujete prodajo nekaterih drugih podjetij: Aerodroma Ljubljana, Radenske, Pivovarne Laško?
Vprašanje je, ali je podjetje kupil strateški partner. Aerodrom je. Letališče je sicer po moje kritična infrastruktura, zato sem bil proti prodaji. Pri Laškem in Radenski bi se morali, preden smo šli v prodajo, zavedati, da se ti dve podjetji ukvarjata z vodo, strateško surovino prihodnosti.
Katero podjetje bo še doživelo bitke različnih interesov?
Trenutno so največje bitke pri bankah in zavarovalnicah. In pri podjetjih, ki so povezana z lesom, turizmom in vodo. Saj dosti velikih podjetij več nimamo.
V zadnjem času se zelo propagira javno-zasebno partnerstvo. Kolegi s Švedske povedo, da je tudi pri njih, pa so tako razvita država z velikim nadzorom, pri takšnih partnerstvih problem, da so pogosto sinonim za korupcijo v širšem smislu. Da gre največkrat za javni denar in zasebni zaslužek. Do neke mere gre za podelitev monopola nad določeno dejavnostjo. Zato sem skeptičen do takšnih projektov ob pomanjkljivem nadzoru, ki ga trenutno imamo.
Kako ocenjujete imena predlaganih nadzornikov Slovenskega državnega holdinga?
Preiskovalni novinarji morajo zdaj pogledati preteklost teh ljudi. Obstajajo ugibanja, da nekateri sploh ne izpolnjujejo pogojev za kandidiranje. Treba je pogledati, kdaj in kje so bili zaposleni in kaj se je takrat dogajalo s temi podjetji. Da vidimo, kako so bili uspešni, ali obstajajo sumi ali indici, da je šlo v tistem času kaj narobe. Mogoče bi bilo zanimivo, če bi se novinarji pogovorili z ljudmi, ki so delali z njimi. Da bi si ustvarili mnenje o njih.
Popolnoma se strinjam z vami, ampak glas o vseh zadevah, o katerih se pogovarjamo danes, pričakujemo tudi od neodvisnih strokovnjakov, še toliko bolj, ker imate zdaj lastne izkušnje s politiko. Veste, kako se sklepa kupčije. In spremembe bodo možne le, če bomo govorili o stvareh zelo konkretno, z imeni in priimki. Kritiziranje na načelni ravni nikoli ne prinese resničnih sprememb.
Se strinjam. Izpostavljam se, zato sem deležen stalnih pritiskov. Potrebujemo več ljudi, ki se bodo pripravljeni izpostavljati. Ko bomo dosegli to kritično maso, bo boljše. Poleg tega se pri nas vedno ukvarjamo s tem, kdo je povedal, od kod mu informacija, ter ne, kaj je povedal in kako ga zaščititi. Zaščita tako imenovanih ljudi, ki piskajo na piščalko in opozarjajo na probleme, je premajhna. Največkrat se zgodi, da takšen človek izgubi službo, zato je ljudi strah.
Vas je strah?
Na začetku sem se ukvarjal z organiziranim kriminalom in bil deležen strašnih pritiskov. Ampak kriminalci so zelo pošteni, oni točno vejo, s kakšno dejavnostjo se ukvarjajo in da bo, če se jim to dokaže, sledila kazen – zapor. Hujše se je ukvarjati z neformalnimi mrežami, ki imajo zelo velik vpliv in uporabljajo drugačne pritiske. Ti so hujši.
Kakšne pritiske uporabljajo?
Na primer v obliki izgube posla, nezmožnosti dobiti projekt.
Kdo je razpisal projekt? Agencija za raziskovalno in razvojno dejavnost?
Različne javne institucije. Vedno je odvisno, kdo je v teh institucijah zaposlen. Običajno ne tisti, ki imajo reference, ampak tisti, ki imajo poznanstva. V vseh raziskavah o korupciji se je kot ključni problem pokazalo napačno kadrovanje. Zato sem opravil večino raziskav s kolegi iz tujine. Tudi knjige izdajam v tujini, kjer je večji interes, pri nas ga ni.
Dogajanje, povezano z evropsko komisarko, je po vašem še ena politična igrica v Sloveniji. Zakaj?
Obljubljena nam je bila zelo dobra pozicija v Bruslju, s katere bi lahko zastopali interese države. Mi smo zaradi političnih igric to pozicijo zapravili in dobili zelo slabo mesto. Zato imamo zdaj manj vpliva. Čeprav ima ravno Evropska unija še edini denar, ki bi ga lahko počrpali.
Je to, da premierka Alenka Bratušek glasuje o Alenki Bratušek kot kandidatki za evropsko komisarko, konflikt interesov?
V obeh primerih je to bil sum konflikta interesov.
Tudi pri Violeti Bulc?
Gre za osebno povezavo z Mirom Cerarjem. Oba sta bila v izvršnem odboru stranke. Vpogleda v dokumentacijo nimam, generalno pa oba primera vzbujata vtis pristranskosti.
In nimamo zagotovila, da bo prihodnjič drugače. (Ne)pravila ostajajo enaka.
Že takoj sem rekel, da moramo sprejeti transparentna merila, da bomo v prihodnje ravnali drugače.
In tudi vas ni nihče slišal?
Ne.
Je pa vlada odločila, da ne bo več objavljala magnetogramov sej vlade. Bi ti morali biti javni, tako kot so bili ves čas?
Morali bi biti javni. Ta glasovanja so se mi zdela sporna, celoten postopek bi moral potekati bolj transparentno. Potem bi bilo jasno, kaj in kako se je odločalo in zakaj smo se odločili tako, kot smo se.
Tudi konflikt interesov je z zakonodajo zelo blago določen.
Korupcijo v ožjem smislu, ki jo opredeljuje kazenska zakonodaja, je zelo težko dokazati. Na drugi strani imamo korupcijo v širšem smislu, kamor sodijo konflikt interesov, rotirajoča vrata, lobiji, neformalne mreže. To niso kazniva dejanja. Lahko pa ta dejanja obsodimo in ljudem, ki so vpleteni, ne zaupamo več, jim ne dodelimo novih funkcij in s tem omejimo njihov vpliv. Pri večini korupcije ne gre za finančne vložke, ampak za dobrobit v drugih oblikah, na primer službi, preferiranju pri sklepanju poslov, kar je zelo težko dokazati.
Ravno zato smo ustanovili komisijo za preprečevanje korupcije, katere preobrazba je po mojem šla preveč v represivno smer. Sam sem jo videl bolj kot svet modrecev, ki oceni takšno ravnanje za koruptivno, kar ne pomeni, da mora človek v zapor oziroma da mu bomo vzeli denar, temveč je s tem ta oseba kompromitirana v družbi. Vprašanje pa je, ali je družba že zrela za to. Razmere se zelo počasi spreminjajo.
Kateri dogodek v zadnjem letu še sodi med tiste, ko smo zaradi političnih iger izgubili dobre priložnosti?
Vlada ni oblikovala razvojne politike Slovenije. Na podlagi tega bi morala izvesti hitre organizacijske spremembe pri SDH, SID in drugih subjektih gospodarjenja z državnimi deleži.
Je načrtni umor policista, ki se je zgodil, nekaj, česar se ne da preprečiti?
Slovenija je med najbolj varnimi državami v svetu. Te varnosti se ne zavedamo, zavedajo se je tisti, ki pridejo k nam iz tujine. Čeprav vedno manj vlagamo v varnost, se zaradi srečnih dogodkov do zdaj ni zgodilo nič. Imamo vedno več družinskih problemov, ki bolj ali manj izhajajo iz finančnih stisk. Zaradi socialnega statusa, ki se poslabšuje, bo vedno več varnostnega ogrožanja. Zato ne samo da moramo vlagati v policijo, ampak tudi v družbo, da bo bolj varna.
Najslabše je, da se zdaj pogovarjamo o privatizaciji varnosti. Policistov je vedno manj, vedno večji pa je privatni sektor, ki s konkurenco cen dobiva vedno slabši kader. V teh varnostnih službah so zaposleni tudi nekdanji kriminalci.
Tudi vi ste se po novem znašli v supervizorju, v zadnjih desetih letih ste dobili okoli 160 tisoč evrov po avtorskih in podjemnih pogodbah, večino od mariborske univerze, kjer ste zaposleni.
V to nas je prisilila družba. Kot majhna fakulteta smo dobili premalo denarja za financiranje osnovne dejavnosti, zato smo morali dobiti denar na trgu, odločili smo se za izredni študij in raziskovalno delo. Imeli smo dve možnosti: da to izvajamo prek fakultete in gre denar fakulteti in univerzi, za raziskovalce, opremo in del profesorjem, ki so sodelovali pri teh projektih. Druga možnost, ki so jo izkoristile nekatere fakultete, predvsem ljubljanske univerze, je bila, da ustanovimo samostojna podjetja, katerim gredo vsa sredstva. Menim, da je bolj napačna druga pot, s katero niso čisto nič vrnili družbi.
Zato bi od vas, ki ste se odločili za prvo pot, zaradi česar ste se znašli v supervizorju, pričakovala krik, da je treba urediti sistem. Ne slišim ga.
Takih izplačil ni več, ker v zadnjem času ni več izrednega študija. Zdaj bo problem, ker bodo fakultete naenkrat imele premalo denarja, saj se ga ne da več zaslužiti na trgu. Pri zadnji raziskavi, pri kateri smo sodelovali z Italijani, smo dobili le sredstva, s katerimi smo lahko zaposlili mladega raziskovalca in si pokrili poti v Italijo na posvet. Tega denarja je vedno manj, zato pričakujem, da bodo fakultete počasi kolapsirale.
To se sliši, kot da naj se ta problem z neurejenim sistemom pomete pod preprogo, češ da izrednega študija ni več.
Vse skupaj je posledica ideje, naj se javni sektor obnaša po načelih gospodarstva, tisti, ki so delali največ in izvedli največ projektov, so tudi zaslužili največ. Treba je pogledati tudi v sicris in videti, kdo ima največ referenc. Vsi so tiho pritrjevali sistemu, da so fakultete dale mir. Zavzemal sem se za ureditev plač profesorjev, ki predstavljajo plačilo za celotno dejavnost. Tak sistem poznajo v Nemčiji, kjer sem bil raziskovalec.
Se res da poleg rednega dela opraviti še za tri ali štiri tisoč evrov dodatnega dela?
Odvisno od projektov. Pri sodelovanju s tujci, ki si zaradi referenc želijo prav določenega raziskovalca, so zneski lahko visoki.
Vsak mesec deset let?
Odvisno, koliko je oseba prinesla denarja v institucijo, narobe je, če je šel denar le tej osebi. Dokler je vse transparentno in se da prikazati, kdo, kaj in kdaj, in če ima celotna družba od tega korist, da se poberejo davki, da pri tem pridobi sama institucija, je to element, ki smo ga dopustili, da tudi v javnem sektorju kaj zaslužimo na trgu.
Ampak supervizor ravno dokazuje, da transparentnosti tu ni.
Mislim, da je šlo čisto v narobno smer, spodbuja se netransparentne oblike dela prek zasebnih institucij.
Boste kandidirali na prihodnjih volitvah?
Pustil sem si odprto pot, še vedno se lahko vrnem v akademsko sfero, odvisno od volje ljudi.
Želeli pa bi si ostati v politiki?
Bom videl, kaj se bo dogajalo. Če bodo premiki možni. Obstaja težnja po novi obliki samostojnih poslancev, kot je to na lokalnem nivoju. Tudi predlogi zakonodaje so že šli v to smer. Mogoče me bo to zanimalo.
Potem na volilnem listu med strankami ne bo SBD – Stranke Bojana Dobovška?
O tem ne razmišljam. Projekte, ki jih imam, bom nadaljeval. Čas bo pa pokazal, v katero smer bom šel, vsekakor pa nasprotujem imenovanju strank po eni osebi.
