Bojana Žvan: »O Radanu kroži veliko pozitivnih zgodb«

Prof. dr. Bojana Žvan, primarijka in višja svetnica, je bila zaradi dogajanja, povezanega z zdravnikom Ivanom Radanom, ob stolček predstojnice kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo. Pravico išče na sodišču, saj ne namerava odgovarjati za spodrsljaje vodstva UKC.

Ministrstvo za zdravje je prejšnji teden upravni nadzor nad nevrološko kliniko razširilo na obdobje od leta 2009. Bi vas moralo kaj skrbeti?

Ne. Prav je, da se je nadzor razširil na obdobje, ko smo se preselili v novo kliniko. Tedaj tudi še nisem bila predstojnica.

Koliko se za dogajanje, povezano z Radanom, čutite odgovorno?

Objektivno odgovornost bi sprejela, če bi jo tudi drugi in če bi se pred tem ugotovila subjektivna odgovornost vpletenih v postopke obveščanja nadrejenih. To je bilo zelo nenavadno. Namerno so me izpuščali pri obveščanju, nato pa so se čudili, zakaj nisem bila obveščena. Strokovni direktor UKC Sergej Hojker danes noče ugotavljati odgovornosti, ker bi se najprej srečal sam s seboj in podrejenimi.

V sistemu UKCL obstajajo interni predpisi in pravilnik o odgovornostih in pristojnostih, ki so za vsakega posameznika natančno določene. Vsak zaposleni se je s podpisom pogodbe zavezal, da je z njimi seznanjen.

Torej je treba iskati subjektivno odgovorne?

To sem predlagala na sestanku z generalnim direktorjem UKC Simonom Vrhuncem in strokovnim direktorjem Hojkerjem. Bila sta pripravljena sprejeti rešitve. Ko sem omenila iskanje odgovornosti in analizo celotnega dogajanja, se nista odzvala in sem v petih minutah zapustila pisarno.

Ali ni za prevzem objektivne odgovornosti dovolj že dejstvo, da ste bili predstojnica oddelka, na katerem se je zgodilo nenavadno dejanje? Od vas, kot od mnogih drugih, bi namreč odstop pričakovali, da se kliniki olajša povrnitev ugleda.

Ponavljam: če bi bil postopek voden tako, da bi se najprej poiskala subjektivna odgovornost, če bi bil voden po pravilih o odklonih, če bi lahko pri njem sodelovala, ne pa, da so me izločili, bi sprejela objektivno odgovornost.

Bila sem vešča vodenja odklonov in Radanovega zagotovo ne bi vodila tako 'po domače'. Bistveno, kar je odpadlo, je prvi razgovor v timu, v katerem se največ pove in največ izve.

Ugotoviti bi bilo treba, ali je šlo za eksces ali za sistemsko napako. Seveda je šlo za nepredvidljiv eksces, ki pa je nepričakovano razkril sistemsko napako v kakovosti in varnosti. Razkril je varnostno razpoko. Analizirati bi morali, ali je bila povzročena namerno. Šele potem bi lahko obvestili policijo. Tako pa so najprej klicali policijo.

Proti UKC ste vložili tožbo na delovno in socialno sodišče. Kaj želite doseči?

Hojker je trdil, da je mojo razrešitev predlagal zaradi nesposobnosti, pri tem pa naj bi šlo za mojo subjektivno odgovornost samo zato, ker se je v moji enoti po naključju pojavil nekdo, ki se je odločil za svojevrsten in nepredvidljiv eksces. Danes, ko se stolčki majejo še drugim, pa trdijo, da ni še nič dokazano, da je z nadaljnjimi rezi v ustanovi treba počakati. Sama menim drugače. Eksces bi lahko preprečili, če bi moja lanska opozorila vzeli resno, in če jih niso, bi dogodek lahko vsaj ustrezno analizirali. Na sodišču se ne potegujem za stari položaj, vsekakor pa ne nameravam odgovarjati za spodrsljaje vodstva UKC in za njihovo nevednost in odgovornost, ker niso zagotovili takšnega zavedanja in znanja med zaposlenimi, da bi bila kakovost resnično uveljavljena. Borim se za moralno zadoščenje.

Na kliniki ste jim bili trn v peti že od leta 2006. Zakaj vas kolegi, ki so vztrajno nasprotovali vašemu imenovanju na vodstvene položaje, niso marali? Pisali so protestna pisma ...

Za mesto predstojnika oddelka sva se javila dva. Mojega tekmeca je izrazito favorizirala peščica njegovih kolegov, svet zavoda pa se je odločil zame. Očitno sem imela boljši program.

Veste, razlika med uresničenjem ali izgubo majhnih privilegijev je meja med hlinjeno ljubeznijo in iskrenim sovraštvom. Svoj poklic opravljam suvereno, do nobenega kolega ne čutim ne sovraštva ne ljubezni. Odnosi med nami morajo biti čim manj obremenjeni z osebnimi interesi in privilegiji. Med nami morajo veljati zgolj pravila stroke, poslovanja, etike in kakovosti, ki so izključno usmerjena v skrb za pacienta. To je vse.

S koliko zdravniki, ki so bili proti vam, ste kasneje zgladili odnose?

Nikoli nisem imela občutka, da bi morali kaj med seboj zgladiti, saj ni bilo nobenih sporov. Z večino imam normalne kolegialne odnose, med seboj si pomagamo, si svetujemo. Ko pride nova metla, je enako kot v politiki, enega podpirajo eni, drugega drugi. Res pa je, da lahko neuresničena pričakovanja za koga pomenijo problem, vendar to ne sme postati problem kolektiva.

Ste imeli občutek, da se vas osebje boji? To vas sprašujem, ker je bilo v Radanovem primeru očitno, da so se raje zaupali strokovnemu direktorju nevrologije Davidu Vodušku kot vam?

V letu 2013 je takratna vodja oddelka nevrološke intenzivne terapije (ONIT), na katerem se zdravijo najhuje prizadeti ljudje iz vse Slovenije, predlagala odcepitev oddelka, s pojasnilom, da se tam zaposleni zdravniki razlikujejo od drugih, da so zaradi težavnega dela posebnost v nevrološkem strokovnem prostoru. Za osamosvojitev naj bi bilo dovolj imenovanje predstojnika oddelka, njegovega pomočnika in tajnice.

Obravnava možganske kapi ne dopušča organizacijskih vmesnikov, vsaka izgubljena sekunda odloča med življenjem in smrtjo. Interno dopisovanje med vodji, zalivanje fikusov in delo tajnice takšen čas samo podaljšujejo. Kljub dejstvu, da so nesprejemljivi vsi organizacijski zaviralni elementi, ki v delovni postopek vnašajo počasnost in zakasnitve, je na njihovo stran stopil Vodušek. Odcepitve niso utemeljili po strokovni in ekonomski plati, želje za njeno izvedbo pa so tlele. In tako verjetno tudi občutek njihove samozadostnosti.

Z odnosi med zaposlenimi na tem oddelku je bil strokovni direktor bolj seznanjen kot jaz. Obiskovali so ga mimo mene, o teh sestankih me ni obveščal. V separatizmu jih je podpiral, iz takšnega obvoda vodenja pa so nastale posledice. Večkrat sem mu neuspešno očitala, da me ne obvešča, prosila sem ga, naj se ne vtika v moje pristojnosti. Toda hotel je imeti vse pod nadzorom. Ima ničkoliko funkcij. In to je problematično, saj karkoli hočeš, naletiš nanj. Morda sem se mu zamerila s svojo neposrednostjo. Težko je v celoti nadzirati oddelek, ko te podrejeni 'varajo' z nadrejenim. Dogajalo se je vzporedno vodenje, in vodenje na način, da imaš nekoga za hrbtom, ki te bo obtežil, in ne veš, s čim, je nemogoče. Sicer pa je ONIT delal strokovno dobro. Nikoli nisem dobila občutka, da bi se tam lahko dogajalo kakršnokoli prikrivanje ali brezbrižnost do pacientov, razen v enem primeru, o katerem sem obvestila nadrejene.

Bi vodstvo UKC moralo sprejeti Voduškov odstop, ki ga je zdaj ponudil že drugič?

Vsekakor. Postopek glede Radanovega odklona je bil voden popolnoma zgrešeno in mimo vseh pravil standarda DNV, zaradi česar nismo prišli do določenih zaključkov in tudi ne bomo. Voduškova zelo svojevrstna krivda je, da je izumitelj slovenske evtanazije, ki je v primeru Radan ni bilo, in dejstvo, da zadevi ni bil kos.

Danes govori o ekscesu, januarja letos pa je za isti eksces odredil izredni strokovni nadzor, ki naj bi ugotavljal smiselnost strokovne napake. Kje je logika? Vsak strokovni direktor v UKCL ve, da je vodenje odklona delo predstojnika, mene pa so obšli. Brez moje vednosti je Vodušek začel upravljati z odklonom, pri tem pa 'pozabil' na vse varnostne predpise, ki jih določajo standardi kakovosti. Priznal je, da ga je vodil hitro in po domače, in prav zato je v takšnem domačem okolju ostala tudi domača resnica o tem, kaj se je tisti trenutek dogajalo. Z Radanom se je pogovoril sam, na štiri oči, tako da ni jasno, kaj mu je res povedal. Vsak odgovoren človek, ki ponudi odstop, mora to tudi resno misliti. Enako velja za tistega, ki se ne čuti odgovornega. Vsekakor je treba odgovornost iskati najprej tam, kjer se kršijo predpisi. Če so kršitve, jih je treba analizirati. Saj zdravniki nismo pravniki, da bi poznali ves pravni red. Za pomoč in izobraževanje imamo v UKCL službe. Če te ne opravljajo kakovostno svojega dela, je pač to odgovornost vodstva UKCL. V tem primeru je bilo verjetno tako. Zato sta Hojker in Vrhunec raje našla grešnega kozla, kot da bi se pogledala v ogledalo in ugotovila, da sta moja opozorila o oddelku ignorirala. Menila sta, da morajo razrešiti mene, pa vodjo oddelka, pa kasneje še glavno sestro, ker nismo postavili sistema, ki bi prepoznal eksces.

Toda takega ekscesa se ne bi dalo predvideti niti, če bi bil sistem kakovosti popoln. Zadeve bi morale biti urejene tako, da bi, če bi se zgodil, vpleteni znali nemudoma ukrepati, ne pa šele po več dneh.

Tako je. Pri nedavni letalski nesreči v Franciji so v nekaj dneh opravili analizo in sprejeli ukrepe. V kliničnem centru pa glede na to, da ni bila narejena vzročno-posledična analiza (VPA), ne vemo, ali se tak eksces lahko ponovi.

V UKC trenutno ni ljudi, ki bi znali postaviti delujoč sistem kakovosti. Na papirju je vse, nihče pa ne ve, kaj pomeni kakovost. Celo generalni direktor ne ve natančno, koliko je zaposlenih ljudi za kakovost. V televizijskem nastopu je govoril o osmih, ampak sistem določa, da morajo biti na vsaki kliniki trije.

Koliko ste jih imeli pri vas?

Nismo imeli zdravnika za kakovost. Sestra za kakovost je bila zaposlena, zase pa je trdila, da je vodja neke komisije, ne sestra za kakovost. Toda po organigramu ta komisija sploh ne obstaja.

Služba za kakovost bi morala poleg ljudi, ki skrbijo za kakovost, širše ozaveščati zaposlene, da so pozorni na odklone, na zaznavanje nepravilnosti. Kdor bi prijavil nepravilnosti, ga ne bi smelo biti strah pred izgubo službe, tega, da bi ga nadrejeni šikanirali, da bi se komu zameril, temveč bi moral imeti pred očmi dejstvo, da se bo le tako največ naredilo za varnost pacientov. Sistem bi moral biti urejen na način, da bi se zaposleni počutili svobodne in neobremenjene, da bi vedeli, da ga s prijavami pomagajo izboljševati. Dokler pa bo v UKCL veljal kaznovalni vzgojni ukrep z razrešitvami in odpuščanjem, se bodo medicinski delavci prej odločali za svojo varnost kot za pacientovo.

Sestri Nadi Savić zaradi dogajanja v zvezi z Radanom niso podaljšali pogodbe o sodelovanju s kliniko. Velikokrat je prišla k meni. Klicala me je 'doktorka' in jaz njo prav tako, ker je toliko znala. Bila je izjemno usposobljena, pa mi niti enkrat ni rekla, niti nakazala, da bi se dogajalo kaj nenavadnega.

Pred kratkim se je odločila spregovoriti. Povedala je, da je tudi neka zdravnica neprimerno ravnala s hudo bolnim.

Verjetno zato, ker nima več česa izgubiti.

Vam je hudo, da je primer Radan tako eskaliral?

Absolutno, ker bi se to dalo preprečiti. O njem govorijo v tujini. In ne bi se zgodil, če bi bilo za kakovost ustrezno poskrbljeno, saj bi natančno vedel, kam se mora obrniti in komu povedati, kaj ga moti in teži. Ja, morda je bil bolj občutljiv.

Kako ste ga vi doživljali?

O njem kroži ogromno pozitivnih zgodb, naredil je veliko pozitivnih stvari. Še danes se sprašujem, zakaj v stiski ni prišel k meni. Kasneje sem izvedela, da zato, ker bi v timu veljal za izdajalca, ni si upal. Ena od njegovih kolegic se mi je prišla večkrat potožit in kadarkoli je prišla, sva sprožili ustrezne postopke, tudi do mediacij je prišlo. Vedno sem ukrepala.

Radan je prišel k nam pred dvema letoma z interno prerazporeditvijo. Preden je začel delati pri nas, sem se pozanimala o njem. Rekli so, da je odličen zdravnik, da dela v helikopterski službi, da rad pomaga. Kljub temu sem poklicala njegovega nekdanjega šefa Marka Noča. Povedal je, da je dober zdravnik, a da ima podatke, da je užival neke substance. Pisnih dokazov ni imel, zato smo se odločili, da Radana vzamemo za eno leto. Po tem obdobju smo ugotovili, da je dober. V dveh letih o njem niti enkrat nisem dobila nobene informacije ali namiga, da bi užival kakšne snovi. Nasprotno, ko so ga klicali kolegi z drugih oddelkov, je šel z veseljem delat ultrazvoke srca in internistično pregledat paciente, pa ne samo na 'našo malo kliniko', tudi na drugo. Nikoli mu ni bilo nič težko narediti. Če je vodstvo imelo podatke o njegovi domnevni odvisnosti, bi moralo ukrepati, ne pa da so še meni očitali, ko sem poizvedovala o njem, češ da spet zapletam in preverjam.

Se strinjate z ministrico za zdravje, da bi moralo vodstvo največje bolnišnice zapustiti položaje, ali je to nedopustno vmešavanje politike v stroko?

Sem na ministričini strani. Ves čas je spremljala zadevo, dobila je veliko informacij, uvedla je nadzor. Ni se odločila ad hoc, ampak je o tem očitno dolgo razmišljala in uvidela, da je treba nekaj ukreniti. Ta garnitura ne zagotavlja možnosti za uveljavitev kakovosti. Na poziv ministrice bi morali oditi takoj, če ne zaradi očitkov policije, pa zaradi afere, ki so jo sprožili po nepotrebnem, in škode, ki so jo povzročili vsem nam. Po tej sramoti se klinika še leta ne bo pobrala. Zdravnik Andrej Robida ogromno ve o kakovosti. Nihče ga ne posluša. Zakaj ga ne pokličejo na pomoč?

Omenil nam je, da ga nekateri gledajo, kot bi padel z lune. Najbrž ga iz tega razloga ne kličejo? No, v zadnjem času postaja vse bolj aktualen ...

Seveda je z lune, ker je verjetno edini ali eden redkih, ki se spoznajo na kakovost.

Koliko izobraževanj ste imeli vi in vaši podrejeni o izvajanju predpisov, njihovi simulaciji v praksi ...?

Leta nazaj smo imeli izobraževanje o letalskih nesrečah. Nekdo z Brnika nam je govoril o varnostnih ukrepih, kako tam delajo in da naj bi bilo pri nas podobno. Bilo je nekaj informacij, kako to poteka pred pridobitvijo akreditacije, ko smo se soočili s stotinami vrst dokumentov, za katere se ni natančno vedelo, čemu so namenjeni.

Ne spomnim se, da bi kdaj simulirali opozorilni nevarni dogodek ali izredni dogodek. Danes se nekaj vzpostavlja, a na papirju. Ko koga natančneje povprašaš o nalogah oseb za kakovost, pa so odgovori skrb vzbujajoči.

Prejšnji teden sem bila presenečena nad odzivom kolega, ki mi je rekel, da je poskušal prijaviti odklon z vnosom v računalniški sistem indox, pa ni deloval. Kot da bi bil potem odvezan vsega drugega in bi bil informacijski sistem za javljanje odklonov nekakšna elektronska spovednica. To kaže, da ni bil izobražen, ni imel nobenega zavedanja, da mora redek odklon prijaviti, kot zahtevajo pravila. Lahko bi vzel telefon, mi poslal SMS, a je šel k nekomu, ki sploh nima zveze z našo kliniko in upravljanjem z odkloni.

Izobraževanje o zavedanju delavcev o kakovosti je znanost in znanje, ki ga zaposleni ne pridobi na kratkem sestanku ali kratkem tečaju. Izobraževanje traja leta. Vodstvo UKCL ni omogočilo, da bi bilo izobraževanje o komuniciranju obveza. Organizirala sem tečaje, pa so se zdravniki izgovarjali na delo s pacienti in podobno. Vodstvo UKCL bi moralo na tem področju redno in sistematično izobraževati vse. Vsak zaposleni bi moral redno opravljati preizkuse znanja, rezultat pa bi moral neposredno vplivati na njegovo plačo. Obstajajo še drugi kontrolni mehanizmi: ne spomnim se, da bi v zadnjih desetih letih Vodušek opravil kakšen redni interni nadzor na nevrološki kliniki.

Očitajo vam slabo komunikacijo na oddelku in to, da niste imeli jutranjih in popoldanskih raportov.

To grdo neresnico je zapisala novinarka, ki je sodelovala s strokovnim direktorjem. Gre za nedopustno zavajanje javnosti. Novinarko sem po elektronski pošti natančno obvestila o urnikih vseh dnevnih in tedenskih raportov v klinični enoti. Od resne novinarke je pričakovati, da prejeto informacijo vsaj na enak način zapiše tudi v članku. Zakaj je zapisala neresnico, ve najbolje sama, in to, da je s tem izdala moje zaupanje.

Komunikacija med zaposlenimi je bila povsod sprejemljiva, je pa res, da so se zaradi opisanih dogodkov na ONIT precej zapirali. Klinično enoto sicer poleg tega oddelka sestavlja še več drugih. Komunikacija je bila dnevna, tudi poročanje. Naključne kontrole so bile stalnica. Nič bistveno drugače kot na drugih klinikah. Raporti so bili redni, v začetku sem uvedla celo papirne, bili so predajni. V naši intenzivni terapiji so opravljali dežurstvo tudi kolegi anesteziologi z drugih klinik. Zakaj pa oni niso opazili, kako naj bi bilo vse narobe?

Kolikšno pomanjkanje medicinskega osebja ste imeli?

Nadrejene sem leta obveščala o strašni kadrovski krizi. V intenzivi je bilo v turnusu 32 sester, pa bi jih moralo biti več kot 50. Zdravnikov bi za normalno delo tam potrebovali deset, imeli smo jih šest.

H kroničnemu pomanjkanju kadra je nekaj prispevalo še slabo uravnoteženje strokovnih interesov na kliniki, kar je bilo v domeni strokovnega direktorja. Imam nešteto pozivov na pomoč, pa ni bilo premikov. Lani sem izgubila dve nevrologiniji, odlični zdravnici, ki sta odšli v Celje. Za njuno nadomestitev je UKCL dobil soglasje ministrstva. Nato pa mi je poslovna direktorica sporočila, da z zaposlitvijo nadomestnih zdravnikov ne bo nič, ker je soglasij zmanjkalo! Kje v ustanovi so se izgubila izdana soglasja, bi moralo pojasniti vodstvo klinike in UKCL. O internem trgovanju s soglasji sem obvestila takratno predsednico sveta zavoda, pa zopet nobenega učinka. Kader, ki je odšel, bi morali nadomestiti, pa ga niso, ali pa so ga na drugih oddelkih, klinikah. Dobiti nisem mogla niti sobnih zdravnikov, specialistov še zdaj nimamo.

Danes nevrološko kliniko zasipajo s kadrom, s sestrami dela psiholog, ukvarjajo se s samopodobo in komunikacijo! Kje so bili ob mojih pozivih? Ali smo res morali s takšno nedostojno brezbrižnostjo pri kadrovanju čakati na eksces?

Zdaj bodo verjetno z evropskim razpisom iskali kader, ker specialistov za intenzivo ni. Ti morajo opraviti dve specializaciji: osnovno iz anestezije ali interne medicine, potem pa še dveletno za intenzivo. Gre za najtežje zdravniško delo. Na takem delovnem mestu težko zdržiš vse življenje. Stalno si razpet med smrtjo in življenjem, spremljaš krute človeške usode, tudi mladih. Ljudi, ki bi se grebli za tako delo, sploh po nedavnih dogodkih, ni.

Ste imeli z zaposlenimi kakšne večje spore, konflikte?

V zadnjem obdobju sem resda zaznala, da hočejo določeni ljudje pridobiti aparature za mikrodializo na reverz. To pomeni, da bi nam zastopnik aparate daroval, mi pa bi od njega kupovali drag material. Hojkerju sem osebno povedala, da nisem za to in da aparatur na naši kliniki ne bo, razen če bo on financiral material. Pri tem je ostalo.

Pred časom sem odobrila terciarni projekt za mikrodializo, ampak zgolj za tri paciente. Kolegica, ki jo je hotela izvajati na več osebah, je na vsak način hotela pridobiti aparat – gre za posebno napravo, ki spremlja elektrolitska razmerja v možganih. Na tej novi preiskovalni metodi je nameravala delati doktorat. Sredstev je bilo le za izvedbo manjšega projekta, ne pa za izvajanje rednega program, kot je bila njena končna želja. Za dosego financiranja rednega programa so predpisani drugi postopki, ne želje posameznikov. Bili smo v izgubi, zato nisem hotela ustvarjati dodatnih, nepotrebnih stroškov, in to še brez javnega razpisa.

Njeno prošnjo sem zavrnila. Užaljena je seznanjala Hojkerja, Vrhunca, Voduška, pisarila sindikalistu Popoviču, prijavila me je službi za odklone, od koder sem dobila poziv na mediacijo, v katero pa nisem privolila, saj ni šlo za spor, pač pa nekaj, kar se ne bi smelo delati. Kolegica je vztrajala pri svojih željah, zato sem vodstvo prosila, naj ji izreče opozorilo.

Če bi privolili v pridobitev aparata, bi brez javnega razpisa torej omogočili enemu od dobaviteljev večni posel s kliniko, saj bi morali od njega kupovati material?

Tako je. Poudarjam, da je zadeva potekala za mojim hrbtom. Potem je kar naenkrat potihnila. Nakupa materialov nisem hotela podpisati, spisala sem opozorilo, ga poslala generalnemu direktorju, ta ga je dal pravni službi, ki je odgovorila, da se je rok za izrek opozorila iztekel. S tem se sicer nisem popolnoma strinjala.

Nikoli nisem podpirala, da zdravniki sodelujejo pri izbiri in nakupu materiala. Za to niso usposobljeni. Njihovo delo je delo z bolniki, zlasti da so ob njih takrat, ko prihaja njihovo slovo. Z vso obzirnostjo morajo na to pripraviti svojce in čutiti elementarno dolžnost, da pacientu lajšajo bolečine, kakor vedo in znajo, zato da umirajoči lahko odidejo spokojno in človeka dostojno.

Je pa opisani sporni projekt vodila zdravnica, s katero naj bi imel kratke stike tudi Radan?

Resda gre za osebo bolj konfliktnega značaja. Že pred časom sem jo želela umakniti iz intenzivne enote in jo dati na čelo enote za paciente, ki ne potrebujejo tako visoke stopnje intenzive, vendar ta potem ni bila ustanovljena.

Tudi vas je v preteklosti obravnavala protikorupcijska komisija, proti vam je bila vložena ovadba na tožilstvo. Kako se je razpletlo?

Zgodba nikoli ni prišla do tožilstva, ker je policija prej odkrila, da je šlo za podtikanja, zato ni bilo razlogov za postopke. Vzeta mi je bila tudi možnost odgovora na podtikanja, kar je dokumentirano. Enako kot policija je ugotovila davčna inšpekcija, vse ovadbe pa so bile ovržene. Nikoli prej in pozneje me ni obravnavalo tožilstvo ali sodnik za prekrške. V svojem življenju sem pridelala le kakšno kazen za prometne prekrške.

Bili ste lečeča zdravnica nekdanjega ministra za zdravje Boruta Miklavčiča, torej človeka, ki je Vrhunca pripeljal do vodstvenega položaja v UKC. Ali pri Vrhuncu ni zastavil dobre besede za vas? Se je kakorkoli odzval na vašo razrešitev?

Bila sem lečeča zdravnica mnogih. Med njimi nisem delala izjem. Brezdomec Andrijan me v stiski brez zadrege vedno pokliče, in ne samo on. Sicer pa Miklavčiča prej nisem poznala, nisva bila osebna znanca. Ko ga je doletela usoda, so me klicali iz Šibenika in njegovo zdravstveno stanje je bilo res nezavidljivo. Zdaj je pravi medicinski fenomen in moj velik uspeh. Danes celo reče, da je naš maneken za možgansko kap. Tudi če je Vrhuncu kaj omenil, ga ta ni upošteval.

Imate občutek, da jim je odleglo, da ste bili prisiljeni oditi in je danes na kliniki vse drugače?

Zdaj vsi govorijo, kako je vse dobro in urejeno, po ovinkih pa je slišati tarnanje. Odleglo je le tistim, ki so hoteli moj položaj, in tistim, ki so me razrešili. Težko je gledati, v kakšnem krču se je znašla klinika zaradi situacije, ki je nastala z brezglavim vodenjem odklona in nespretnim ravnanjem vodstva UKCL.

Kakšen je odnos ljudi in sodelavcev do vas?

Velika večina jih dobro ve, za kaj gre. Nekaj težav imam po novem z mobingom nadrejenih, a jih bomo rešili: mladi novi kadri na položaju pač opravljajo naloge stare metle. Številni kolegi me podpirajo in ne morejo verjeti, da so me zamenjali na tak način: uvedla sem vaskularno nevrologijo, pripeljala prvo barvno doplersko preiskavo v nevrosonologiji v Slovenijo, imam največ objavljenih knjig s področja možganske kapi in glavobola ... Znani slovenski profesor nevrologije je dejal, da občuduje tistega, ki se bo upal usesti na moj stol. Moja naslednica, mlada kolegica je naredila doktorat na mojih ramenih in ramenih kolega Zaletela, ki sva uvedla raziskovalno metodologijo iz nevrosonologije, kasneje je iz tega naslova nastalo še veliko doktoratov, a je vse pozabljeno. Preveč sem opozarjala, delala po pravilih. Pri nas je težnja, da se vse pomete pod preprogo, toda to ni moj način. Rada imam red.

Zdaj ko se toliko govori o slabostih na nevrologiji, je treba povedati, da delajo tam odlični strokovnjaki, da so bili rezultati dela dobri, to pa se v hipu izniči, če vodstvo UKC ali klinike opušča izvajanje predpisov ali dolžno ravnanje.

Še vodite projekt Telekap?

Glede tega ni sprememb. Projekt Telekap je še vedno v fazi vzpostavitve in zato v domeni ministrstva za zdravje. UKCL je le ena od dvanajstih partnerskih bolnišnic. Res pa je, da je nekaj organizacijskih nerazumevanj, ki jih moramo razčistiti. Gre za enega najbolj zdravih projektov v slovenski medicini. Ravno včeraj sem reševala 35-letnika z anevrizmo iz Nove Gorice in nekoga iz Novega mesta, ker je pri operaciji kirurgu strdek ušel v možgane.