Bosna nam je bliže, kot si mislimo

Bosna in Hercegovina, ena najrevnejših držav v Evropi, s Slovenijo, zgledno članico Evropske unije, razen več epizod skupne zgodovine danes nima veliko skupnega. Vsaj na videz, a videz lahko tudi vara. Pogled na to, kako se v BiH zapletajo z gradnjo hidroelektrarne Vranduk, namreč ponuja več kot dovolj izhodišč za primerjave s slovensko (ne)učinkovitostjo pri izvajanju državnih infrastrukturnih projektov.

Ko beremo sago o gradnji največjega zelenega energetskega projekta v BiH, bi se ta lahko dogajala tudi v Sloveniji. Neskončno odločanje, neskončno zaletavanje v birokratske mline, zapleti pri javnih razpisih ... Zgodba o hidroelektrarni Vranduk na reki Bosni pri Zenici, ki se vleče že od 80. let prejšnjega stoletja, vsaj nekoliko spominja na drugi tir pri nas.

Kot so nedavno poročali nekateri bosansko-hercegovski mediji, je zdaj odločeno, da bo projekt namesto konzorcija Strabag-Končar vodil le hrvaški tekmec slovenskega Litostroja Power. Državni energetik Elektroprivreda BiH se je z avstrijskim Strabagom sprl okoli cene za dodatna dela in vodenje največje energetske naložbe v sodobni zgodovini te države je padlo na pleča Končarja.

Projekt je po razpisni dokumentaciji vreden 73 milijonov evrov. Projektirana inštalirana moč je 19,63 megavata, hidroelektrarna pa bi po načrtih morala proizvesti 102 gigavata električne energije na leto.

Denar iz tujine

Kar zadeva financiranje projekta, bo Elektroprivreda BiH prispevala 11 milijonov evrov, preostalih več kot 62 milijonov evrov pa bosta pokrili Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) in Evropska investicijska banka (EIB). Ker gre za mednarodno financirani projekt, je največja naložba v bosansko-hercegovski energetiki zanimiva tudi za javnost zunaj ene od najrevnejših držav v Evropi.

Elektrarno, ki jo snujejo od osemdesetih let, so lani slovesno začeli graditi že tretjič. Prvič so dela zagnali že davnega leta 2010. Konzorcij Strabag-Končar, ki je na mednarodnem razpisu premagal slovenski konzorcij Riko-Litostroj Power, pa je pripravljalna dela lani začel kar brez gradbenega dovoljenja in brez ustrezne projektne dokumentacije. Dobrega pol leta pozneje, aprila letos, so dela na gradbišču brez jasnih pojasnil obstala.

Zakaj zapleti?

Domači mediji razloge za zaplet vidijo v dejstvu, da izvajalci vztrajno zavračajo naročnikovo zahtevo, naj projekt pripravijo na novo in ga prilagodijo stanju na terenu. Strabag je bil brez doplačila pripravljen zgolj na manjše spremembe projektnih rešitev, kar pa za naročnika ni bilo dovolj. Elektroprivreda zahteve po zvišanju cene, s čimer bi pokrili predvidene stroške, ni uslišala. Konkretno, projekt je obstal zaradi zahtevanih dodatnih 6,6 milijona evrov, ki bi ceno projekta dvignili nad 63 milijonov.

Ko so v Strabagu ugotovili, da s povišanjem cene ne bo nič, so od posla odstopili, Elektroprivreda BiH pa je dokončanje del ponudila Končarju. Tako se skuša državni energetik ogniti vnovičnemu objavljanju javnega razpisa in posledično zavlačevanju del.

Neuradno je slišati, da je Končar sprejel naročnikovo zahtevo, da nadaljuje dela pod nespremenjenimi pogoji. Posel mora potrditi še nadzorni svet Elektroprivrede, vendar poznavalci pri tem ne pričakujejo težav. Predvidoma bo Končar podizvajalce poiskal kar v BiH.

Kratki roki so postali še težje dosegljivi

»Roki so kratki, novembra 2019 moramo namreč hidroelektrarno predati v upravljanje, vendar so kljub temu realni,« je septembra lani izjavil Dragan Pavelić iz družbe Strabag AG. Sodeč po stanju na gradbišču, kjer velikih sprememb niti po zadnjem začetku del ni bilo videti, se že tako napet časovni načrt ob mirujočem delovišču še bolj napenja.

O tveganju, da bodo prekoračili postavljene roke, in drugih zapletih je Strabag po naših informacijah pisno obvestil federalnega ministra za energetiko Nermina Džindića, v pismu so prosili tudi za pogovor o spremembah pogodbenih pogojev.

O svojih uradnih stališčih Strabag molči, iz Elektroprivrede BiH pa sporočajo, da je nadzorni svet družbe po razpravi o statusu projekta pokazal polno podporo projektu in izrazil pričakovanje, da bo izpeljan v celoti skladno z zavezami, zapisanimi v pogodbi.

Turbine stojijo, birokratski mlini se vrtijo

Za portal Seebiz.eu je Senad Salkić, izvršni direktor za naložbe pri Elektroprivredi BiH, priznal, da ni zadovoljen z dinamiko in potekom del pri »velikih infrastrukturnih projektih, vključno s hidroelektrarno Vranduk«. Tudi Bakir Izetbegović, član predsedstva BiH, je jasno povedal, da je kljub sklenjeni pogodbi in zagotovljenim finančnim sredstvom gradnja HE Vranduk ustavljena. »Finančna konstrukcija projekta je zaprta in brez potrebe se takšne stvari ustavljajo na ministrstvih, v parlamentu ali pri direktorjih nekaterih javnih podjetij, kar je zares utrujajoče,« je bil oster Izetbegović.

Se tu skriva priložnost za slovenska podjetja?

V Elektroprivredi na novinarska vprašanja o zapletih na Vranduku ne odgovarjajo, neuradno pa je slišati, da izstop Strabaga iz konzorcija, ki je izvajalec projekta, še ni na mizi uprave. O tem, da bi Končar prevzel vodilno vlogo, sicer tudi pri naročniku resno razmišljajo že od začetka spora s Strabagom. Končar namreč vse pogoje in podrobnosti projekta dobro pozna, v projektu je od začetka, njegovi ljudje pa so sodelovali tudi v pripravljalni fazi del na Vranduku.

Ena od možnosti, ki glede na to, da veliko večino projekta financira denar tujih posojilodajalcev, sploh ni izključena, je, da Elektroprivreda BiH preprosto konča razpravo s Strabagom in po hitrem postopku objavi nov razpis. To bi sicer dela spet odložilo, a bi se projekt znebil sence dvoma o preglednosti, ki bi morala biti ključna sestavina takšnih poslov.

Takšna odločitev pa bi lahko pomenila priložnost, da se slovenski konzorcij Riko-Litostroj Power vrne v tekmo na reki Bosni. Prvi mož Rika Janez Škrabec sicer pravi, da se je ob mučnem rojevanju hidroelektrarne Vranduk že nekoliko sprijaznil s tem, da je slovenski dvojec iz projekta izločen. »Nikjer več pri tem projektu nismo v igri. Ne vem, kakšna so pravila EBRD in drugih mednarodnih financerjev, ko se zaplete na razpisih. Torej, če je Končar dobil ta projekt, smo s tem sprijaznjeni in gremo naprej. Če bo od posla odstopil, pa smo pripravljeni nadaljevati tekmo,« pravi Škrabec.

V čem so nam Bosanci podobni

Celotno gospodarstvo BiH je lani ustvarilo okoli 35 milijard evrov prihodkov, od tega več kot 13 milijard evrov podjetja iz skupine stotih največjih, kaže zadnja raziskava publikacije Poslovne novine v BiH. Med največjimi podjetji v tej državi močno izstopajo predvsem tista v energetiki in rudarstvu, tako po prihodkih kot po dobičku, približajo se jim lahko le še telekomunikacijski operaterji.

Ker so ta podjetja polna denarja, so seveda privlačna tudi za politične strukture. Te so v administrativni zmešnjavi, kakršna vlada v BiH, razpredene do absurda in zelo lačne denarja. Zato je ob vsakem velikem infrastrukturnem projektu v BiH, prav veliko jih sicer ni, pričakovati oster boj za dostop do javnega denarja. Primer HE Vranduk z neskončnim zapletanjem, ki traja že več kot trideset let, na pogled precej spominja na zapletanje Slovenije z gradnjo drugega tira.

Toda Anton Papež, direktor družbe Interenergo, opozarja, da se vse začne in konča pri denarju. »Če bodo v Bosni in Hercegovini hoteli nove energetske projekte, bodo najprej morali kaj narediti z izredno nizko končno ceno elektrike. Ta dosega komaj tretjino tiste v Nemčiji. Ko bo cena višja, pa bo pred njimi še vedno strukturni problem nizke bonitete države, ki dviguje obrestno mero in s tem dodatno draži tovrstne projekte,« je jasen Papež.