Branko 
Sevčnikar: V zeleno prihodnost že, a po pameti

V sindikatu energetike pričakujejo, da bo energetika pri politiki dobila pomen in status, ki ji pripada.

pon, 17.07.2017, 10:00

Branko 
Sevčnikar

Kako pridete v službo v Ljubljano?

Že deset let se sem in tja vozim z avtom.

Je električen?

Družinski proračun investicije v električen avto žal ne prenese.

Je kdaj kakšna težava?

Včasih je treba spiti kakšen kozarček s kolegi.

Kaj pa takrat?

Razmišljam, da bi bilo treba z vlakom. Ko se bodo povezave in udobnost izboljšale, bo to vsekakor privlačna možnost.

S čim se ogrevate doma oziroma koliko elektrike porabite?

Strošek za električno energijo je manjši kot strošek za ženin mobitel. Hišo ogrevam kombinirano na trda goriva in kurilno olje, sanitarno vodo pa grejemo na sončne kolektorje in s toplotno črpalko.

Kako kurite odvečno energijo oziroma kaj počnete v prostem času?

Energijo, kolikor mi je po napornem delavniku ostane, porabim na sprehodih s psom.

Energetski koncept je ključen strateški dokument za energetiko in razvoj države v celoti, meni predsednik sindikata delavcev dejavnosti energetike. Zato bi bilo najmanj smotrno, da številke, ki so podlaga za njegov osnutek, preverijo še strokovnjaki za slovenski elektroenergetski sistem. Ne strinja se s tem, da v energetiki ni treba ničesar storiti, saj so bile težave na začetku leta dovolj jasno znamenje, da ni vse v najlepšem redu.

V sindikatu energetike pričakujejo, da bo energetika pri politiki dobila pomen in status, ki ji pripada. Skrbi jih napovedano odločno zniževanje emisij ogljikovega dioksida, povezana izguba delovnih mest in povišanje cen elektrike.

Na posvetu o energetskem konceptu, ki ste ga organizirali, vam je državni sekretar Klemen Potisek malce popihal na dušo, ko je zatrdil, da bodo spreminjali organiziranost elektrodistribucije in da bo Teš deloval do konca življenjske dobe. Ste bolj pomirjeni?

Pojavlja se kar precej dilem, zato smo tudi organizirali posvet. Verjeti obljubam posameznih državnih sekretarjev ali tudi ministrov, če hočete, preprosto ne gre. Izhajamo iz izkušenj, zato vemo, da vlada na tem področju kar velik kaos. To nas je vodilo, da smo sistematično pristopili k pripravi svojih predlogov in pripomb na osnutek energetskega koncepta, ki jih bomo dejavno predstavljali tudi skozi razpravo tako pripravljavcem osnutka kot kasneje, če bo koncept sploh prišel tako daleč, še državnemu zboru, ki naj bi dokument na koncu sprejel. Zavedamo se, da je to zelo pomemben strateški dokument, ki določa razvoj energetike in tudi države, kar je pomembno tako politično kot strokovno vprašanje. Sodelovali smo že pri nastajanju nacionalnega energetskega programa, ki na koncu ni bil sprejet. Že takrat pa smo videli, da je to poligon za različne interese in da je precej prostora za lobistične skupine, ki so en del energetike spremenile v izjemno dobičkonosno panogo.

Koga mislite s tem?

Zlasti podpornike nekaterih projektov z obnovljivimi viri energije. Tu je velika zmeda, ki nima nobene podlage v veljavni zakonodaji. Zlasti pri zadnjih aktivnostih pri gradnji solarnih modulov in uvedbi neto merjenja vidimo, da revni postajajo še bolj revni in plačujejo bogatim, da postanejo še bolj bogati. Tisti, ki si zdaj lahko privoščijo solarni modul na strehi, vse leto ne plačujejo prispevkov in davkov, prav tako omrežnine. Tu so nekateri zelo spretno izkoristili vlado, svoje ljudi na ministrstvih, da so pripravili ustrezne dokumente in uredbe. Ves sistem pa mora delovati in njegovo vzdrževanje plačujejo vsi drugi uporabniki. To je tudi ugotovitev zimskega paketa evropske energetske zakonodaje. Evropska politika je šla v napačno smer, saj je preveliko prednost dala proizvajalcem sončnih panelov in vetrnic, od katerih naj bi vsi kupovali. Slovenija ni in še ne zna voditi pravega posla. Upam, da bo šel koncept v to smer, da si bomo naredili kakšno korist, pa ne zgolj pri energiji, temveč za celotno slovensko gospodarstvo. Pri vseh stvareh manjkajo ključna dejstva, če se ne dotikam dolgoročnih energetskih bilanc, ki jih je delala neka grška družba in kjer so uporabili za lase privlečene cene kuponov za emisije ...

Tristo evrov in več na tono ogljikovega dioksida.

Za to niti sami pripravljavci niso prepričani, da drži, poleg tega ni niti medresorsko usklajeno. Na podlagi takšnih ocen veliko lažje upravičiš nekatere tehnologije, druge pa izločiš kot predrage. Želimo samo, da se prebivalcem nalije čistega vina, sindikat pa ni tisti, ki bi komu diktiral, kaj naj dela, koliko bo stala ta pot, koliko druga.

Sedem različic rešitev, predstavljenih v konceptu, je nekako ovrednotenih.

Zelo pomanjkljivo, podlaga so pač sporne dolgoročne bilance. Pametno bi bilo dati še mesec ali dva časa za preverbo teh številk tistim, ki poznajo slovensko elektrogospodarstvo. Energetski koncept, ki bo veljal do leta 2050, si zasluži še mesec ali dva za preverjanje številk. Tako pa smo dobili neke smernice.

To na ministrstvu razlagajo tako, da v energetiki do leta 2030 ne bo treba skoraj ničesar narediti.

To pravijo oni. Mi pa vemo, da smo januarja letos že dihali na škrge. Januarja ni bilo mogoče v Slovenijo uvoziti nobene dodatne elektrike. Mraz je pritiskal, obratovati so morale vse plinske elektrarne, tudi tista v Trbovljah, kjer cena proizvedene megavatne ure elektrike presega 200 evrov. Vemo tudi, da smo dobili opozorila iz tujine, da v takšnih razmerah ne bodo več pokrivali slovenskih potreb. Takrat smo bili tudi precej več kot 40-odstotno uvozno odvisni. Izpad večjega energetskega objekta bi takrat gotovo povzročil temo v Sloveniji.

Če bi se, denimo, takrat zgodilo to, kar je pred kratkim ustavilo Teš 6.

Ali pa da bi se ustavila jedrska elektrarna. Ali pa da bi plinske elektrarne nehale obratovati. Letos je v proizvodnji kar kritično; najprej je bil hud mraz, zdaj pritiska huda vročina, oboje ima podoben učinek na proizvodnjo energije in na sistem. Struge so suhe, večjih padavin ni pričakovati. Dravske elektrarne Maribor imajo suh bazen za sneg in so na 56 odstotkih letnega načrta proizvodnje. To pa se bo vleklo še dolgo v jesen, saj je pred nami dolgo in vroče poletje. Prepričan sem, da se utegne zgoditi še kaj neprijetnega.

Težava je tudi Teš, ki ste ga omenili. To je zgodba, ki je šla dolgo sistematično strmo navzdol. Nam je uspelo v tej fazi ohraniti več kot sto delovnih mest, ki so bila predvidena za zaprtje. Vse drugo pa je šlo po svoji poti naprej. Večji del stroke je odšel iz Teša, velike težave imajo, da bi ohranili tiste, ki so še ostali. Ti iščejo vsak, tudi najmanjši vzrok za odhod, ker so razmere očitno postale nevzdržne. Ves sistem vodenja in upravljanja družbe, odnos do ljudi, vse je šlo v napačno smer, tako kot so bile popolnoma zgrešene tudi poteze, ki so jih sprejemali odgovorni, do Slovenskega državnega holdinga, do nadzornikov in vodstva Holdinga Slovenske elektrarne in Teša. Tudi te napake, ki se in se še bodo dogajale v Tešu, so plod takšnega dela. Vidim, da želijo to pomesti pod preprogo, čeprav imajo nekateri že eksplicitno nalogo za kadrovsko okrepitev Teša, saj imajo že velike težave z rednim vzdrževanjem elektrarne. Za popravila je zdaj Alstom pripeljal poljske delavce. Včasih so delavci Teša vse sami popravljali. Teh delavcev zdaj ni dovolj, bolnišk je vse več, ljudje so nemotivirani. Tudi na to bi radi opozorili pripravljavce energetskega koncepta, da bi se zavedali, kam gre ta slovenska energetika, saj je elektrika menda edina vrsta energije, ki je imamo doma v dovolj veliki količini. Plin in jedrsko gorivo uvažamo.

Slovenija je vendarle del Evropske unije, ta pa gre v smer čiste energije. Ne nazadnje se je v to zavezala v Parizu.

Tega se popolnoma zavedamo, a v osnutku energetskega koncepta je tudi različica, po kateri bi se energetika razogljičila že do leta 2030. Če se odločimo za takšen prehod, moramo uporabnikom povedati, po kakšni ceni bodo kupovali elektriko. Moramo se zavedati, da je elektrika iz vetrnih in sončnih elektrarn sedemkrat višja kot pri klasičnih proizvajalcih, kjer dosega do 60 evrov na megavatno uro. Cena elektrike iz sončnih elektrarn je padla na tristo evrov, še pred nekaj leti je megavatna ura stala 450 evrov. Ljudem moramo torej jasno povedati, da bodo cene elektrike višje. Nemčija, ki je najmočnejša na tej poti, vsako leto proizvajalcem čiste energije nameni 24 milijard evrov subvencij.

Zato je potem cena elektrike na trgu tudi nič ali pa celo negativna.

Vso to subvencionirano energijo pošiljajo v vsa sosednja omrežja, kjer je prostor. Poljaki so že zaščitili svoj sistem s prečnimi transformatorji ob meji. Drugi še pridno sledijo tej logiki in imajo velike težave z zanesljivostjo obratovanja lastnih sistemov. Negotovo pa je tudi, kako dolgo bodo nemški porabniki pripravljeni vse to subvencionirati. Razvoj tehnologij vetrnic in sončnih elektrarn ne gre v smer, ko bi lahko hitro pričakovali velike izboljšave. To so Nemci že ugotovili in so umaknili del podpore za večje vetrne elektrarne. Te nimajo več zagotovljenega odjema. Vsi tisti, ki danes proizvajajo elektriko iz vetra ali sonca, imajo zagotovljen odjem in od tod izhaja anomalija v sistemih.

V osnutku energetskega koncepta ni niti poudarka, da bomo spodbujali razvoj domačih čistih tehnologij, za promet je predvidena le elektrifikacija, ni pa celostne vizije. Vi vidite kaj od tega v konceptu?

Ključnih vprašanj se ta koncept ne dotika. Če se hočemo leta 2030 vsi voziti z električnimi avtomobili, sem takoj za, če si bom lahko takšen avto privoščil in če bomo znali sistem okrepiti, da bomo lahko ob avtocesti avto hitro napolnili. Ključno pa je povedati, koliko bo to stalo, koliko moramo vlagati, da bomo prišli do cilja, kakšna bo cena elektrike. Vem, da je to težko predvideti, vendar se nekaj da napovedati. V osnutku sem videl, da naj bi v nove sisteme vsako leto vložili 600 milijonov evrov. Menim, da bo to kar velika težava. Človeštvo mora v to smer, ni dvoma, a se moramo s trezno glavo odločiti, kako. Mala Slovenija ne prispeva veliko emisij.

Imamo pa nacionalne cilje, kot vsaka druga država v EU.

Te bomo vsekakor morali izpolniti. A aktivnosti lahko prilagajamo razmeram. Negotovo je, ali bo razogljičenje res tako hitro. Nemci so lani proizvedli več energije iz premoga kot leta 2015. Ni jasno, kaj bodo naredili leta 2030. Ni si dobro že na prvo žogo omejiti vseh možnosti, smotrno si je pustiti čas za premislek.

Kaj pričakujete od napovedane reorganizacije elektrodistribucije?

Predlagamo, da koncesijo za upravljanje distribucijskih omrežij dobijo elektrodistribucijska podjetja, SODO (sistemski operater distribucijskega omrežja) pa bi lahko ostal kot nekakšen nosilec razvoja, skupnega naročanja in podobnega. Če bomo vse centralizirali, tako kot pri Telekomu, kjer čakaš tri dni, če je treba kaj popraviti na klasičnem telefonu, bo težko, stik upravljavcev omrežij s porabniki se izgubi.

Elektrodistribucije bi ustanovile tudi kakšno novo tržno hčerinsko družbo.

To ni smiselno. Že trgovske družbe, ki so bile njihove hčerke, se morajo zdaj povezovati s proizvajalci energije, sicer ne bodo preživele na trgu. Tudi v svetu prevladuje takšna vertikalna organizacija, ki je dobra tako za proizvajalce kot za trgovce. Videli smo, da je Gen Energija povezala Gen-I, temu pa dodala še Elektro energijo, ki je bila hčerka Elektra Ljubljana. Tudi HSE je napovedal, da gre v razvoj svoje maloprodajne službe.

To je razlagal še direktor Gorazd Skubin. Danes ni o tem ničesar slišati.

V času Skubina je bila ustanovljena delovna skupina, zdaj pa je videti, da na tem projektu ne delajo več. Kar je škoda, saj so razmere resne in že zamujajo.

Elektriko bo treba torej delati z vsem, kar imamo, saj se bo poraba povečala, tudi z elektromobilnostjo. Slišim pa, da vlak do Velenja skoraj ne vozi več.

Dopoldne še, popoldne pa že bolj redko. Načrti pa so, da bi z vlaki povezali Žalec, Velenje in Celje, kar bi zmanjšalo prometne konice. Z avtom od Velenja do Celja porabiš ogromno časa.

Kakšen je pa vaš odnos do drugega tira?

Zadnjič smo gledali, da ima Luka Koper le 200 milijonov evrov prometa na leto, menili smo, da mora biti tega vsaj za milijardo. To je naravni koridor za blago in potnike. Je pa tako, kot pri vseh stvareh pri nas: nimamo strategije za energetiko, nimamo je niti za promet ali živilsko industrijo, kjer smo še bolj odvisni od uvoza kot v energetiki. To so polja za različna tolmačenja in manipulacije. Če nekdo postavi koncept s soglasjem, so mogoče le izboljšave. Drugi tir zaradi tranzita skozi Slovenijo nujno potrebujemo. Se pa ne strinjam, da to delamo v solastništvu z Madžari. Osnovna infrastruktura mora ostati v državni lasti.

Povezane novice

Branko Sevčnikar: »Najbolj se bojim direktorjev, kot je Arman Koritnik«
12. september ob 10:00
Prvemu energetskemu sindikalistu v državi pripisujejo veliko moč.
Prijavi sovražni govor