Tiskane izdaje
Zmaga nad nacizmom je najpomembnejši dogodek 20. stoletja, ki je hkrati nerazdružljivo povezan z antifašizmom. Antifašizem se je kot opredelitev vzpostavil v okviru obrambe etičnih vrednot, ki so jih različne oblike fašizma kratile ali ogrožale.
V praksi je stvar malce bolj zapletena; izraz antifašizem je večpomenski, tako kot so bile različne tudi diktature, totalitarni sistemi ali stranke in politična gibanja, ki jih imenujemo fašizem. Antifašizem obsega vse, od javnega delovanja posameznika, ki se upira zatiranju svoboščin, uvedbi diktature, preganjanju političnih nesomišljenikov ali etničnih skupin, prek borcev na republikanski strani v španski državljanski vojni, demokratičnih držav, ki so se vojaško postavile po robu Hitlerju in Mussoliniju, jugoslovanskih partizanov in pripadnikov drugih odporniških gibanj v drugi svetovni vojni, pa do Rdeče armade in Stalinovega režima v ZSSR, ki je imel tudi sam številne značilnosti fašizma, a je ob strahotnih žrtvah zlomil hrbtenico vojaški moči najbolj okrutne oblike fašizma – nacistične Nemčije.
Nacionalizem + umor
V času vzpona fašizma so imeli številni levičarji o njem mnenje, ki bi ga lahko strnili v stavku ameriškega pisatelja in socialista Uptona Sinclaira: »Fašizem je kapitalizem plus umor.« Dejstvo pa je, da sta bila tako fašizem kot nacizem na samem začetku delavski gibanji, ki sta imeli v svojih programih številne napredne socialne ukrepe, toda delavske pravice sta zastopali vzporedno z radikalnim nacionalizmom, absolutno prevlado naroda nad individualnimi pravicami in fetišiziranjem države kot izraza kolektivne volje. Po izkušnji druge svetovne vojne bi se lahko natančnejša kratka opredelitev glasila: »Fašizem je nacionalizem plus umor.«
Vsesplošna zaskrbljenost
O bistvenih značilnostih fašizma, ki same po sebi opozarjajo na nevarnost, je danes na Hrvaškem precej zmede in neznanja. Tako kot so bile vse do konca osemdesetih zamolčane manj slavne strani, povezane z NOB, množična maščevanja nad ujetniki, med katerimi so bile tudi nedolžne žrtve, tako se po letu 1990 sistematično briše iz spomina antifašizem NOB in njegove nosilce, čeprav je morda to najsvetlejši del hrvaške zgodovine. Kajti tisti, ki so se dvignili in organizirali vstajo proti fašizmu, ko je ta v svoji okrutnosti dosegel absolutno zlo, ko je bil videti nepremagljiv, možnosti v boju z njim pa nikakršne, si zaslužijo najgloblje spoštovanje. Posledica zgodovinskega revizionizma, kjer se zgodovina podaja kot mit in orwellovsko na novo kroji v skladu z ideološkimi potrebami trenutne politike, je, da so celotne generacije prikrajšane za dragocene izkušnje prejšnjih generacij. Kar običajno pomeni, da se ne morejo iz teh izkušenj ničesar naučiti, ampak jih morajo ponoviti na lastni koži.
Ideje in praksa, ki so jih v prvi polovici 20. stoletja poimenovali s skupno besedo fašizem, niso nekaj, kar se je končalo pred sedemdesetimi leti. Te ideje in njihova diabolična privlačnost za del ljudi v vsaki državi se kažejo celo prepogosto, in to z najrazličnejšimi imeni in opravičili, pri čemer nazorno sporočajo, da niso zgolj relikt preteklosti, temveč tudi sodoben pojav, ki bi moral vzbujati vsesplošno zaskrbljenost.
