»Delo nadzornikov Save Re spremljamo«

Direktor agencije za zavarovalni nadzor je nedavno potrdil, da so ga nekateri pri odločanju o soglasju hrvaškemu Adrisu za povečanje deleža v Savi Re videli tudi kot branilca interesov države. Zagotovil je, da agencija pritiskom ni podlegla. Pravi, da je vprašanje, kako močan je pritisk, subjektivno, sicer pa pojasni, da je prejel en tovrsten klic. »Ki pa sem ga vzel kot dobronameren nasvet. Vsekakor ga nisem upošteval.«

Skoraj pol leta je minilo, odkar je agencija za zavarovalni nadzor zavrnila zahtevo Adrisa in Croatie Osiguranje za povečanje deleža v Savi Re. Hrvati izpodbijajo vašo odločitev na upravnem sodišču. Kako daleč je postopek?

Postopek na sodišču še teče. Izmenjali smo pripravljalne vloge, kaj drugega pa težko komentiram.

Ob zavrnitvi soglasja so se pojavila ugibanja, da bi lahko Adris sam vložil zahtevo, saj naj bi bila za vas kot regulatorja sporna predvsem domnevno tvegana naložbena politika Croatie Osiguranje.

Do zdaj nismo prejeli nobene nove vloge, ne Adrisa ne katere druge družbe iz te skupine.

Neposredni vstop na slovenski trg so napovedali tudi v Croatii Osiguranje.

Nas s tovrstno namero zgolj seznanijo in seznanitev smo prejeli.

Drugih aktivnosti od takrat ni bilo?

Mi jih nismo opazili.

Ena večjih bojazni naj bi bila, da bi novi igralci prevzeli zavarovalne posle družb, katerih novi lastniki so tudi iz Hrvaške.

Česa takega sistematično ne spremljamo, verjamem pa, da se vse gospodarske družbe, ne glede na to, od kod prihajajo, obnašajo racionalno in da sklepajo zavarovalne pogodbe tako, da je to zanje gospodarsko najbolj smiselno. Temu se reče konkurenca, ki pa je za potrošnike samo dobra.

Bi vstop Croatie Osiguranje pomenil takšno dobrodošlo konkurenco?

To je predvsem poslovno vprašanje za Croatio Osiguranje, kakšen je njihov poslovni načrt oziroma ambicije na tem trgu. Mi opažamo, da je trg razmeroma zrel, da že vlada hud konkurenčni boj in da je vstop nanj z vidika katerekoli zavarovalnice razmeroma težak.

Nekdanji predsednik uprave Save Re Zvonko Ivanušič toži družbo zaradi razrešitve. Lani so se pojavile informacije, da naj bi agencija za zavarovalni nadzor razveljavila sklepe nadzornega sveta o razrešitvi. So bili kakšni predlogi, pritiski?

Ne, lahko pa povem, da četudi bi bili, bi bili brezpredmetni, saj agencija nima pooblastil, da bi razveljavila sklepe nadzornega sveta.

Ste pa podrobno pregledali takratno sejo nadzornikov – kako je bila sklicana, kdo je odločal?

Da, pregledali smo celoten postopek.

In niste ugotovili nobenih nepravilnosti?

Tega pa ne morem komentirati.

Kaj to pomeni?

Poglejte, nadzor zavarovalnice, tudi dela nadzornega sveta, je kontinuiran proces. Ker gre za občutljivo področje, delo nadzornega sveta Save Re spremljamo. Lahko pa potrdim, da do zdaj nismo izrekli nobenega ukrepa nadzora.

Ali to pomeni, da presoja Ivanušičeve razrešitve še ni končana?

Gre za naše interne postopke. Več ne morem povedati.

Marko Jazbec še vedno čaka na soglasje agencije za prevzem vodenja Save Re. Med drugim ste čakali na mnenje Banke Slovenije, kjer pa po naših informacijah pomislekov nimajo. Jih imate na agenciji?

Postopek teče, zato ga ne morem komentirati.

Jazbec je iz bančnega sektorja, ki jo je v krizi slabo odnesel. Za zavarovalnice se je izteklo bolje. Kako so končale minulo leto?

Vse so leto končale pozitivno in vse so kapitalsko ustrezne. Lani so prvič delovale v okviru pravil Solventnost II, kjer se je presežek kapitala na celotnem trgu za nekaj odstotkov celo povečal v primerjavi s prejšnjim režimom. Sem zelo vesel in ponosen, da je zavarovalni sektor zdrav in da bo sektor, ki nikoli ni potreboval niti evra državne pomoči, vse od začetka samostojnosti države naprej, ostal zdrav tudi v prihodnje.

Kakšne posledice pričakujete od odprave dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja?

To je zelo kompleksno in politično občutljivo vprašanje. Menim, da je sama odločitev o načinu financiranja zdravstvenega sistema fundamentalno politična in je v rokah suverenega zakonodajalca. Do tega, ali je boljši način financiranja tak, kot je bil doslej, ali ta, ki je predlagan, se kot direktor agencije za zavarovalni nadzor ne bi izrekal, imam pa glede na predlog, ki je bil predstavljen v javnosti, nekaj resnih izvedbenih in morda delno tudi vsebinskih pomislekov.

Kakšnih pomislekov?

Prvi sklop se nanaša na samo izvedbo. Zakon predvideva ukinitev doplačil na 30. junij. Kaj se bo zgodilo z vsemi pogodbami, ki bodo v veljavi in so bile premije zanje že plačane? Ali se bodo premije zavarovancem vračale? Kaj se bo zgodilo z osebami, za katere se je že zgodil zavarovalni primer, ki so se torej poškodovale ali so zbolele? Bo do tistega trenutka bolnišnično zdravljenje plačano iz dopolnilnega zavarovanja, naprej pa iz nove sheme? Glede na to, da je tako rekoč vsa populacija dopolnilno zdravstveno zavarovana, problemi niso majhni. To so težave, ki jih vidim pri izvedbi in lahko finančno in tudi tehnično na strani izvajalcev ohromijo zdravstveni sistem, če ta vprašanja ne bodo ustrezno urejena z nekimi prehodnimi določbami oziroma če ne bo vsaj razjasnjeno, kaj se bo zgodilo.

Razlog za opustitev dopolnilnega zavarovanja je očitek zavarovalnicam, ki ga ponujajo, da ustvarjajo dobičke, medtem ko sistemu primanjkuje denarja.

Poudariti je treba, da govorimo o stroških poslovanja zavarovalnic. Pri čemer bi morali upoštevati, da so te skozi davke, druge dajatve in skozi sistem zdravstvene kartice tudi precej vplačale v državni proračun ter v neki meri financirale zavod za zdravstveno zavarovanje, ZZZS, oziroma zdravstveni sistem. Poleg tega nihče ne pove, koliko bo stalo administriranje novega sistema. Celotni populaciji bo treba poslati položnice, pomembni bodo tudi stroški izterjave. Nenazadnje pa so tukaj še stroški zapiranja zavarovalnic. Imamo dve zavarovalnici, ki opravljata pretežno zgolj dopolnilno zdravstveno zavarovanje, in če se bodo napovedi uresničile, bosta najverjetneje prenehali obstajati. Ti stroški bodo na koncu zagotovo bremenili celotno slovensko družbo oziroma potrošnike. Naj še enkrat poudarim, da to ni zagovarjanje enega ali drugega sistema, ni pa tako preprosto, da bi lahko rekli, da bodo zneski, ki predstavljajo stroške poslovanja zavarovalnic, zdaj v enakem znesku pozitivno prispevali k sistemu.

Ampak sistem dodatnega zdravstvenega zavarovanja bo verjetno potreben tudi v prihodnje?

Na izvajanje prostovoljnih zavarovanj v prihodnje, kot dopolnilo temu obveznemu zavarovanju, se nanaša tretji sklop mojih pomislekov. Predlog zakona sicer govori o tem, da ureja sistem prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj, a jih nato dejansko sploh ne omenja. Edina stvar, ki je omenjena in je hkrati ključna, je, da naj bi dodatno zdravstveno zavarovanje zavarovalo storitve oziroma pripomočke nad standardom. Kaj je standard, pa naj bi določil ZZZS. Prvi, zelo resen pomislek tukaj je, da ima zavod verjetno precejšnje nasprotje interesov. Ta bo namreč tisti, ki bo plačeval standard.

In če mu zmanjka denarja, lahko standard preprosto zniža.

Natanko tako. Lastno poslovanje bi lahko uravnaval z zniževanjem standarda. Dodaten pomislek imam s stališča potrošnikov. Nihanje standarda, ki bo povsem v pristojnosti ZZZS, bo za zavarovalnico pomenilo tveganje in to bo morala vračunati v premijo. Tveganje tega nihanja bodo na koncu tako plačevali potrošniki. Če bi se zaradi gospodarskih ali kakšnih drugih okoliščin standard tako znižal, da bi se večina za ohranitev pravic, kakršne veljajo danes, morala zavarovati za nadstandard, pa je precejšnja verjetnost, da bodo ljudje, stari recimo 45 let, kot sem sam, veljali za tako tvegane, da bo premija zanje tako rekoč nedosegljiva. Posledično bi lahko arbitrarno določanje standarda vodilo v še večjo neenakost pri dostopnosti do razumne ravni zdravstvenih storitev.

In kdo bi po vašem mnenju moral določati standard?

V sistemu, kot je predviden, torej v državnem sistemu, nosilci politične oblasti. Kdor bo določal standard, bi moral po mojem mnenju namreč nositi tudi politično odgovornost za sam standard in njegovo financiranje.

Zavarovalnice, ki ponujajo dopolnilna zdravstvena zavarovanja, že zdaj nimajo vpliva na določanje cen storitev, ki jih plačujejo. Ali bi se ta problem torej zgolj prenesel?

Da, problem bi bil isti, vendar večji.

So vas na ministrstvu za zdravje vključili v pripravo predloga zakona?

Kategorično ne.

So zavarovalnice tiste, ki pritiskajo na vas, da urgirajte?

Niti ne. Mogoče celo mi bolj pritiskamo nanje s tem, ko jih opozarjamo, da morajo pri svojem splošnem poslovanju upoštevati tveganja, ki izvirajo iz zdravstvene reforme.

Kako velika so ta tveganja predvsem za Vzajemno in zdravstveno zavarovalnico Triglav, ki temeljita na dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju?

S stališča obstoja zavarovalnic so tveganja za ti dve zavarovalnici ogromna.

Nedavno ste dejali, da se več Slovencev spozna na to, kdo bi bil primeren lastnik zavarovalnic, kot na svojo zavarovalno polico. Veliko očitkov leti tudi na zavarovalne agente.

V slabih prodajnih praksah predvsem zunanjih agentov oziroma zunanjih agencij vidimo eno največjih tveganj sistema, predvsem pri življenjskih zavarovanjih. Obstajajo tveganja v odnosu do samega zavarovanca, ki lahko kupi nekaj, česar ne potrebuje, si ne more privoščiti in ne razume, kaj je sploh kupil. Ker je veliko slabih polic in odpovedi teh polic, to za zavarovalnico lahko pomeni finančne težave, nenazadnje pa so tveganja tudi na sistemski ravni, saj lahko trg tako izgubi zaupanje v celotno zavarovalno dejavnost.

Kako se lotevate presoje teh spornih praks?

Prvič s poostrenim nadzorom nad zavarovalnimi agencijami oziroma agenti, drugič pa tako, da skušamo s predvidenimi zakonskimi spremembami in izvajanjem veljavnega zakona opozoriti na odgovornost poslovodstva zavarovalnic za slabe prodajne prakse. Kot tretje se osredotočamo na finančno opismenjevanje. Zavarovalni produkt je namreč po definiciji kompliciran produkt, ker gre za prodajo obljube, pri življenjskem zavarovanju še toliko bolj.

Dejali ste, da boste odgovornost za tovrstno prakso poskušali prenesti na vodstva zavarovalnic. Ta se pogosto, ko sporna praksa pride na dan, sklicujejo na zunanje izvajalce, nimajo pa pripomb, ko dotekajo premije.

Ravno v tem je poanta. Uprave zavarovalnic in v nekaterih primerih tudi nadzorni sveti so odgovorni za njihov prodajni model in za sistem notranjih kontrol, kako bo zavarovalnica nadzirala svoje prodajne poti, vključno z zunanjimi agenti.