»Direktor nima avtoritete, da bi na nekoga pokazal s prstom«

Razpis agencije za raziskovalno dejavnost je sofinanciral zaposlitev 45 mladih. Resda gre le za slab odstotek njihovih sredstev, toda priprava in izbor razpisa kažeta na kopico pomanjkljivosti pri razdeljevanju denarja v znanosti. Kaj bo prihodnjič drugače? »Razpis je bil formalno korektno izveden, morda se je pri nekaterih zgodilo, kar ste omenili – da so se prilagodili razmeram,« ob tem pravi direktor agencije prof. dr. József Györkös in doda, da nimajo načina sankcioniranja teh posameznikov.

Kaj je bil namen razpisa za spodbujanje zaposlovanja mladih doktorjev znanosti?

Odgovorili smo na povečanje števila doktorjev znanosti na zavodu za zaposlovanje. Naš namen je bil spodbuditi prehod mladih v sfero, da ne izgubijo kapacitet, pridobljenih med študijem ali delom. Želeli smo tudi preizkusiti nov instrument. Hkrati agencija želi čim bolj učinkovito porabiti sredstva, zato smo lahko del teh po delovnem načrtu namenili za pilotne projekte. Okoli 1,1 milijona evrov je nominalno veliko sredstev, a premalo, da bi jih priključili programom ali povečali projekte, saj bodo na voljo samo za leto in pol.

Ste povečano število doktorjev znanosti zaznali iz podatkov zavoda ali iz informacij iz znanstvenih krogov?

Ko smo spomladi začeli razmišljati o možnih instrumentih – alternativni je bil sofinanciranje prihoda znanstvenikov iz tujine, ampak žal nismo našli primernega načina za izvedbo – je bilo na zavodu prijavljenih, navajam po spominu, 160 brezposelnih mladih doktorjev znanosti, tik pred objavo razpisa pa že nekaj deset več. Tudi danes se nam zdi, da to ni bil napačen instrument. Predvsem je šlo za plemenit namen.

Sama ideja je vredna pohvale, dvomljiva je izvedba. Izkazalo se je, da je bil to razpis tudi za tiste, ki so že bili zaposleni na visokošolskih zavodih, ne le za tiste, ki so bili res dalj časa na zavodu.

Vsi, ki so se prijavili na razpis, so bili vpisani v evidenco brezposelnih, to smo preverili. Ali so bili kje že prej zaposleni, ni bil kriterij. Ekonomska kriza in upadanje sredstev agencije za raziskovalno dejavnost po letu 2012 sta privedla do tega, da je vse več visokoizobraženih brezposelnih. Če smo dali priložnost nekaj deset ljudem, da začnejo novo karierno pot, se nam zdi ukrep pozitiven.

Pogoj za prijavo je bila brezposelnost vsaj na dan oddaje vloge za razpis. Drži, da vas je več ljudi opozorilo, da so zaradi tega mogoče zlorabe – da bi se mladi, ki že sodelujejo s fakultetami, za nekaj dni prijavili na zavod?

Več ljudi nas na to ni opozorilo. Na agenciji smo pri pripravi razpisa tehtali pomisleke o morebitnem ravnanju potencialnih prijaviteljev, vendar smo ocenili, da je zagotovitev delovnih mest primarni cilj.

Na Kvarkadabri so na to opozarjali, prav tako naše sogovornice, ki so nam pisale po objavi članka o razpisu.

Z vašimi anonimnimi sogovornicami ne morem polemizirati. Agencija ima strokovni organ, znanstveni svet, s katerim se posvetuje o strokovnih vprašanjih. Ta je še v prejšnji sestavi odločil, da mora biti posameznik, ki kandidira na razpisu, prijavljen na zavodu na dan prijave na razpis. Ponujeni sta bili dve varianti, odločili so se za tak sklep. Nočem se sklicevati na znanstveni svet, v javnosti je funkcija direktorja zelo personificirana, ampak na agenciji imamo organe, ki odločajo o razpisih in dejavnostih. Aktivnosti sledijo njihovim sklepom.

Tudi z nobene fakultete vas na to niso opozorili?

Mene ni opozoril nihče, smo pa, ko smo preigravali scenarije razpisa, upali, da se to, da bi kdo koga odpustil zgolj zaradi razpisa, ne bo zgodilo. In upam, da se ni. To, da se je komu iztekla pogodba, pa se je zgodilo, ker se je nekaj instrumentov poleti končalo. Toda tudi ti mladi znanstveniki so ostali brez službe. Mediji veliko pišete o prekarnosti. To je njen obraz v raziskovalni sferi.

Profesor Topič nam je napisal, da se evropski projekt, na katerem je sodeloval njegov mladi doktor znanosti, počasi izteka, torej se še ni iztekel. Enako profesor Kikelj. Profesor Humar je dodal, da so sprejeli igro, ki jo igra ARRS.

Na dan zaključka razpisa so imeli vsi mladi doktorji status brezposelne osebe. Agencija ni igrala nobene igre. Ponavljam, šlo je za plemenit namen.

Ker so se na pobudo institucij prijavili na zavod za zaposlovanje.

Tako trdite.

Vi menite, da zlorab ni bilo?

Beseda, ki jo uporabljate, je zelo težka beseda.

Se opravičujem, bom uporabila vaš izraz po objavi rezultatov, ko ste dejali, da boste, če bo razpis v prihodnjih letih ponovljen, »preučili tudi varovalke, kako nezaželene poteze prijaviteljev preprečiti«. Nezaželenih potez ni bilo?

Upam, da se ni zgodilo, da bi kdo zaradi tega prekinil pogodbo. Ponavljam, gre za pilotni projekt.

Pričakovala bi, da boste slabosti razpisa brez zadržkov navedli in ostro kritizirali »nezaželene poteze prijaviteljev«.

Razpis bomo analizirali, zbrali bomo vso statistiko in rekonstruirali dogodke. Pred morebitno ponovno objavo tega instrumenta bomo te ugotovitve uporabili. Prilagajanje sistemu je splošna značilnost, o kateri govori manifest iz Leidna. Problem vrednotenja znanosti je, da se sfera prilagodi. To je splošno znano dejstvo. In zato je treba igrati z odprtimi kartami. Odprte karte v tej zgodbi so, da smo na podlagi razpoložljivih sredstev omogočili, da se zaposli nekaj deset ljudi, ki so se jim iztekle pogodbe ali pa so bili že trajno na zavodu za zaposlovanje. Ne idealiziram nobenega instrumenta agencije, prav o vseh se zelo premišljeno pogovarjamo.

Še vedno menite, da je prva rešitev zahteva, da je kandidat na zavodu prijavljen prvi in ne zadnji dan razpisa, pri čemer objava ne bi bilo vnaprej napovedana?

To bi bila najpreprostejša rešitev, da se izognemo tej polemiki, ki teče zdaj že mesec dni. Da preprosto objavimo tak ad hoc razpis na neznan datum. In potem preprečimo to, kar vi imenujete zlorabe.

Res verjamete, da je v Sloveniji možno objaviti razpis, ne da bi ljudje vnaprej vedeli zanj?

Zdaj ste mi odgovorili na vprašanje, da nobena možnost ni dobra.

Strinjam se, da imate težko nalogo, toda zdi se, bom spet uporabila močno besedo, da je to, kar se zdaj dogaja, sprenevedanje. Zakaj fakultet ne vprašate, ali bi bili ti mladi doktorji danes na zavodu, če ne bi bilo vašega razpisa?

Nočem biti formalist, ampak zakaj bi jih mi to spraševali, če tega ni med pogoji v razpisu. To lahko ugotovimo med analizo.

Ker je neetično.

Neetično je, če so koga odpustili, da bi ga zaposlili prek razpisa, ampak to bomo ugotavljali v analizi. Indici, ki ste jih našteli, so pomembni in gredo v našo bazo za analizo. Jasno je, da bomo vse raziskovalce, ki ste jih navedli, kontaktirali, ko bomo delali analizo. Nobenega sprenevedanja ni.

Kdaj bo analiza narejena?

Analiza bo vmesna, medtem ko se izvaja razpis.

Do konca leta?

Ne, ko bomo celostno lahko zajeli vstopne pogoje in izvedbo.

In takrat boste verjetno napisali, da ste ugotovili kršitve. Kaj bo potem drugače?

Razpis je bil objavljen tak, kakršen je bil, ne smemo vplivati na njegov potek. Formalno je bil korektno izveden, morda se je pri nekaterih zgodilo, kar ste omenili – da so se prilagodili razmeram. Vendar še vedno trdim, da večina ni bila takšna. Nimamo pa načina sankcioniranja, discipliniranja teh posameznikov. In tu se vračam k vašemu vprašanju, ali je v Sloveniji mogoč način priprave razpisa, da ne bi kdo vedel vnaprej. Ne vem, zato je pomembno, da imamo zelo jasne pravilnike, da ARRS dela pregledno, da so vse javne razprave od začetka leta potekale prek usmerjevalne skupine. Javnost je sama priznala, da toliko dialoga v znanosti še nikoli ni bilo. Zdaj se spreminjajo pravilniki in procesi. Slika je zelo kompleksna. Za pravilnik upamo, da bo sprejet do konca leta ali vsaj do srede januarja.

Če bi bili profesor na fakulteti, bi svojega mladega doktorja znanosti pozvali, naj se prijavi v evidenco brezposelnih?

Vprašanje je preveč hipotetično, da bi vam lahko odgovoril. Noben odgovor ne pelje v pravo smer. Jasno, da se mi ne zdi primerno, da bi to naredil. Če pa razmišljam o karieri mladega človeka in o tem, kaj bo z njim čez dva meseca, ko bi se mu iztekla pogodba, je zgodba drugačna. Zelo hipotetično je ugibati, ali ustanove še imajo denar, da bi ga lahko z drugimi sredstvi zaposlili.

Iz baze Sicris je razvidno, da so nekateri mladi, ki so se prijavili na razpis ARRS, bili del projektov, katerih financiranje se še ni izteklo. Verjetno vam ni težko priti do podatka, koliko članov je imela programska skupina, ko ji je bilo odobreno financiranje, in koliko jih ima danes. Razvidno je tudi, koliko članov programske skupine ima 120-odstotno plačo. Zakon o visokem šolstvu 20-odstotno nadobremenitev dovoljuje, a izjemoma.

Da, nekateri so bili člani projektnih skupin, vendar naj poudarim, da gre pri zaposlitvah za notranje odločitve raziskovalnih organizacij. V to nimamo vpogleda in prav je tako. Zakon je zunaj pristojnosti agencije in ga je treba spoštovati.

Je bila prijava na zavodu za zaposlovanje kot pogoj v razpisu tudi zato, da se visokošolski zavodi izognejo kršitvi zakona o delovnih razmerah, ki prepoveduje veriženje pogodb za določen čas?

Sugeriranje navedenega je neprimerno. Smo javna institucija, zavezana spoštovanju zakonov.

Je bil cilj razpisa rešiti mlade doktorje znanosti z zavoda ali je treba razumeti ta sredstva kot finančni zagon za novo delovno mesto v dolgoročnem smislu?

Zelo iskreno, rešiti čim več mladih doktorjev znanosti z zavoda. To je bil edini namen tega razpisa.

Pogrešam dolgoročno vizijo, kaj početi z mladimi. Več sogovornikov tudi meni, da bi moral biti takšen razpis namenjen izključno sodelovanju z gospodarstvom.

Gospodarstvo morda pričakuje preveč od ARRS, Tehnološka agencija Slovenije je agencija, ki jo vsi pogrešajo. Mi moramo skrbeti za raziskovalno skupnost in njeno odličnost ter vključevanje raziskovalcev tudi v povezavi z gospodarstvom, ne moremo pa nadomestiti tehnološke agencije. Namen razpisa je bil, da se visokokvalificirani mladi ljudje vključijo v delovni proces, zato smo tudi zahtevali razmeroma močne zaveze – da visokošolske institucije prispevajo tretjino sredstev za zaposlitev mladega doktorja znanosti. Prav tako smo zahtevali program dela za mladega raziskovalca, ki smo ga nato pregledali. Na koncu nas bo zelo zanimalo, koliko institucij bo z mladimi po izteku razpisa sklenilo pogodbo o zaposlitvi.

Skrbi me, da ne bomo čez leto in pol, ko bo projekt končan, imeli nov razpis, ali agencije ali ministrstva, za spodbujanje zaposlovanja.

Šlo je za pilotni projekt, nobene tovrstne špekulacije, kot nakazujete, ni bilo pri tej zadevi. Prav zato tudi nismo želeli, da bi bil to redni instrument. Če bi sfera vedela, da bo čez neko obdobje spet razpis, bi se prilagajali, tega pa nismo hoteli.

Omenili ste program dela, ki so ga morali priložiti prijavitelji. Zakaj? Pri izboru so štele le točke.

Komisija ni sodila o kakovosti programa dela, za to bi morali pritegniti zunanje recenzente, česar pa pri manjših razpisih ne moremo, ker bi stroški za komisijo presegali 10 odstotkov vrednosti razpisa. Tako pravilo velja po svetu. Mi imamo šest ved, 72 področij znotraj teh ved, morali bi vse enakomerno pokriti, zato se pri nekaterih razpisih odločamo na podlagi kvantitativnih kriterijev, s katerim niso vedno vsi zadovoljni, včasih pa so.

Poudarjam, da agencija le dva odstotka finančnih sredstev razdeli po kvantitativnih kriterijih brez zunanjih ekspertnih skupin. In ta razpis sodi v to kategorijo.

Koliko mladih doktorjev znanosti poznate, ki imajo tisoč točk?

Ne vem, kako naj vam sploh odgovorim na to vprašanje.

Najuspešnejša kandidatka na razpisu je doktorirala letos, v zadnjih petih letih pa napisala 13 izvirnih znanstvenih člankov, objavila pet znanstvenih monografij in 19 drugih učnih gradiv.

Seznanjen sem s temi podatki in izjemno visoko število točk nekaterih raziskovalcev je za nas signal. Ne bi si upal soditi o njenem znanstvenem opusu, ker ni moje področje. In moram se zanesti na trenutno veljavna bibliografska merila in vrednotenje prek Sicrisa. Čeprav imam lahko o njih svoje mnenje. Naj povem, da je znanstveni svet glede novega pravilnika o točkovanju že četrtič razpravljal po osem, devet ur, ena od zadev je tudi točkovanje monografij. Smo se pa že odločili, da publikacij, ki še niso verificirane pri pristojnem Osicu, po novem ne bomo niti točkovali.

Med prvimi petimi izbranimi so štirje, ki so izdajali pri založbi Vega Press. Ta je obravnavana kot tuja, kar prinaša več točk, toda sodeč po podatkih je v lasti podjetja, katerega edini lastnik je fakulteta za uporabne družbene študije.

Osic razpravlja o teh založbah in pred kratkim je bila ena izločena. Verjetno bo obravnaval tudi to.

Ste te anomalije opazili?

Opazimo vse ekstreme, če so ti pozitivni, smo veseli, če so ocenjeni kot negativni, pa postanemo pozorni in poskušamo spremeniti sistem, tako da jih ne bo več. Ampak vse to počnemo prek strokovnih teles, direktor nima te avtoritete, da bi pokazal s prstom na nekoga. Lahko pa vidimo situacijo, o njej razpravljamo s strokovnimi telesi in kasneje na organih. Nagle odločitve bi bile zelo škodljive za sfero.

Katere ekstreme ste še opazili?

V razpravi usmerjevalne skupine je bilo večkrat problematizirano normiranje citatov. Od zdaj naprej, če bo pravilnik sprejet na vseh organih in potrjen na ministrstvu, bo ob normiranem številu točk A2 vedno napisano tudi število čistih citatov. S tem smo en ekstrem nevtralizirali. Kar precej besed o domnevnih nepravilnostih je bilo tudi pri točkah A3, gre za sredstva iz drugih virov. Po novem bomo zahtevali listino, ki dokazujejo ta sredstva. Pri bibliografijah zdaj teče polemika, ali je prav, da je pri vrednotenju tako velika razlika med humanistiko in družboslovjem. Člani znanstvenega sveta se s tem vprašanjem intenzivno ukvarjajo.

Osvežili ste listo izbranih na razpisu, na njej je ena več. Zakaj?

Šlo je za administrativno napako. Zato smo šli še enkrat na znanstveni svet in lahko se ji samo opravičimo, da je njena vloga izpadla.

Kako je potekal postopek izbora?

Strokovna komisija, sestavljena iz uradnikov, ker ni bilo kriterija, ki bi zahteval kvalitativno presojo, je pripravila gradivo za znanstveni svet agencije. Ta je pogledal rezultate in jih potrdil. Ko so rezultati potrjeni, pridejo k meni v podpis.

Vaš podpis je predvsem formalnost?

Do določene meje da, je pa znanstveni svet že vračal gradivo strokovnim komisijam. To ni nič nenavadnega.

Kaj bi danes naredili drugače, če bi razpis objavili še enkrat?

Prijavljene bi razvrstili po vedah, datum prijave na zavodu pa bi prestavili na prvi dan objave razpisa. V mojem mandatu se ta razpis verjetno ne bo ponavljal. Upam tudi, da ga ne bomo več potrebovali, ker ne bo več toliko mladih doktorjev znanosti na zavodu.

Sredstva za znanost se krčijo, financiranje raziskovalnih programov pa se je lani povečalo. Zakaj?

Ker so rezultati evalvacije pokazali, da je bilo toliko pozitivno ocenjenih programov. V letnem programu dela agencije je določeno, koliko bomo dali projektom in koliko programom. Imamo nekaj splošnih načel, ki se jih držimo, to je razmerje med programi in projekti. Prvim gresta dve tretjini, drugim tretjina. Razmerje, ki je primerljivo z Evropo, poskušamo ohraniti.

Računsko sodišče je že leta 2010 kritiziralo to razmerje, češ da gre prevelik delež sredstev za programe. Pa je bil ta delež takrat manjši, kot je danes.

Gre za določbo nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa, ki je veljal do leta 2010. Nasledila ga je resolucija o raziskovalni in inovacijski strategiji, veljavna do leta 2020, ki sicer prav tako zastavlja razmerje 60 : 40, vendar, kar je izredno pomembno, vključuje tudi inovacijska sredstva, ki naj bi jih pokrivala nekdanja TIA. Če bi vztrajali pri navedenem razmerju samo z vidika ARRS, bi pri razpoložljivih sredstvih ogrozili delež stabilnega financiranja raziskovalnega prostora. Primerjave v Evropi in svetu kažejo na razmerje, kot ga okvirno trenutno dosega tudi ARRS.

Konec preteklega leta ste podaljševali programe. Koliko programom financiranje ni bilo podaljšano?

Treba je razumeti, kaj raziskovalni programi so. So oblika stabilnega financiranja. Predstavljajo javno službo v raziskovalni dejavnosti, kot zaokroženo področje raziskovanja, za katero je pričakovati, da bo aktualno in uporabno v daljšem obdobju in je takega pomena za Slovenijo, da obstaja državni interes, opredeljen v nacionalnem raziskovalnem in razvojnem programu, za dolgoročno raziskovanje programske skupine na tem področju.

Mislim, da so bili vsi programi podaljšani. Odkar smo uvedli programsko financiranje, je le eden izgubil sredstva. So se pa sredstva za financiranje občutno zmanjšala. Za 5 ali 10 odstotkov manj denarja je velik problem za skupino.

Preletela sem programe, ki jih financirate od leta 1999. Med njimi je na primer, omenjam le enega, program Raziskave slovenske glasbene preteklosti. Lani ste mu podaljšali financiranje do leta 2020. Ali je res vse tisto, kar smo začeli raziskovati pred petnajstimi leti, treba raziskovati še danes?

Hočete reči, da bi posegali v avtonomijo stroke in institucije, ki predlaga, kaj bo raziskovala?

ARRS kot ključna institucija, ki podeljuje sredstva za znanost, verjetno mora presoditi, kateri programi so dovolj kakovostni za financiranje?

Obstaja natančen evalvacijski postopek. Najprej evalvacijo opravijo mednarodni evalvatorji, potem se pregledajo kvantitativni parametri, nato se odloči, ali se sredstva nekomu poveča ali zmanjša. Raziskovalna organizacija pa sama odloči, ali bo še naprej raziskovala neko vsebino ali bo ta denar preusmerila drugam. To je njen avtonomija.

Problem je, da je sfera preveč razdrobljena, imamo 72 področij, medtem ko je evropski prostor standardiziran na 42. Imamo šest ved, kar je v redu, čeprav gre Evropski raziskovalni svet še ožje. Mi bi radi zmanjšali število teh področij, ampak ne, prihajajo želje po novih. Zato bom to idejo predstavil na svetu za znanost in tehnologijo. Morali bi dobiti konsenz na ravni sveta, ta je posvetovalno telo ministrstva, ki bi dalo usmeritev za zmanjšanje števila področij potem na ARRS. Prav tako potrebujemo konsenz raziskovalne sfere. Moramo sicer raziskovati na vseh področjih, biti pa tudi pripravljeni na druge raziskovalne izzive. Če in ko bomo dodatna sredstva dobili, jih bo treba natančno usmeriti na podlagi strategije.

Odlični morajo dobiti več denarja in izboljšati se jim morajo pogoji za delo. Hkrati pa ne smemo zatreti tistih, ki izvajajo solidno raziskovalno delo in mogoče trenutno njihova dejavnost ni toliko atraktivna. Imamo torej dve nalogi: odlične povzdigniti in ohranjati stabilnost financiranja. ARRS vidi slabosti v nekaterih instrumentih, ampak sistema se zaradi kompleksnosti ne da spreminjati z danes na jutri. Te spremembe, ki jih zdaj vpeljujemo pri pravilniku, postopoma vodijo v bolj prožen raziskovalni prostor.

Prej ste rekli, da samo enemu programu od leta 1999 financiranja niste podaljšali. Torej so vsi odlični?

Financiranje podaljšamo glede na rezultate evalvacij, glede na višino prejete ocene, in nekaterim so se sredstva znižala.

Tudi pri raziskovalnih projektih ne gredo vsi skozi isto sito. Zakaj ne?

Tisti, ki prijavijo le en projekt več, kot se jim jih izteče, se izognejo prvemu krogu. Iščemo način, kako omejiti število prijav. Predvsem pa je to način spodbujanja k sodelovanju. Govoril sem o razdrobljenosti – tukaj gre za mehanizem, ki spodbuja defragmentacijo.

Kaj ima ta kriterij s kakovostjo?

Nihče prijaviteljev ne sili, da ga izkoristijo, s tem kriterijem se uvrstijo neposredno v drugi krog, kjer se povsem enakovredno priključijo izbrani v prvi fazi. S konsolidacijo projektnih idej v manjšem številu prijav ene raziskovalne skupine verjamemo, da so te bolj kakovostno opredeljene. Težko je verjeti, da ena raziskovalna skupina predlaga 16 kakovostnih, odličnih projektnih idej. Tudi takšne primere smo že imeli.

Kakšno je v drugi fazi razmerje med avtomatično uvrščenimi in tistimi, ki so šli skozi prvo sito?

Po mnenju znanstvenega sveta moramo to razmerje povečati. V drugi fazi je 33 odstotkov tistih, ki so šli skozi prvo. Se pa delež po vedah razlikuje, odvisno je od same raziskovalne organizacije, kajti na ta način tvega. Zame kot direktorja agencije je najpomembnejša naloga določiti, kako zahtevnost procesov prilagoditi izvedljivosti. Kot pravijo kolegi, v drugi fazi ne moremo obdelati več kot petsto vlog – vsako prijavo namreč ocenijo trije mednarodni recenzenti. Ne moremo tvegati, da proces ne bi uspel zato, ker bi bilo preveč vlog.

Vedno več razpisov, tudi za mlade raziskovalce, se veže na programske skupine. Mar to slovenskega znanstvenega prostora ne zapira še bolj?

Programska skupina je način institucionalnega financiranja. Glede evalvacij je bilo odločeno, da ostanemo v okviru programskih skupin.

Ali ne bi bilo nujno slovensko znanost malo prevetriti?

Prevetritev – to se tako dobro sliši. V praksi je idealizem izmuzljiv pojem.

Se pa strinjate, da je sistem preveč zaprt?

Nikoli nisem trdil, da so razmere idealne. Zato sem vam razložil o problemu področij, predstavil svoje razmišljanje o ocenjevanju programov in vzajemnem delovanju instrumentov. Vsak sistem z visokimi kriteriji sčasoma postane svet zase. Izobraževanje in napredovanje v znanstveni karieri je zahtevno in dolgotrajno. Temu primerne so karierne poti. Ob okoliščinah, kot sta finančna kriza in število prebivalcev v državi, je prišlo do zasičenja, ki daje občutek zaprtosti. Rešitve, kot so prožnost dela, kroženje možganov in podobno, so lahko dolgoročni politični cilji, agencija pa je tukaj zato, da sproti zagotavlja stabilnost in obravnava aktualne probleme. K odpiranju sistema zanesljivo prispevajo obvezni deleži mladih, ki jih že zagotavljamo pri posameznih razpisih.

Mineva eno leto vašega mandata. Kaj je vaš največji dosežek?

Sem preveč na začetku mandata, da bi lahko razmišljal o dosežkih – zagotavljanje stabilnosti sistema in hkrati vzpostavitev dialoga z raziskovalno skupnostjo ter ukrepanje, ki se pozna v predlaganih spremembah, to šteje.