Prehod na bolonjski študij: Po 12 letih še brez pravil

Ne vemo, ministrstvo in univerze, ki so v zadnjih mesecih znali povedati tudi kaj o neodgovornosti študentov, namreč – dvanajst let kasneje – še iščejo rešitev.

Nekdanja študentka, recimo ji Maja, se je na fakulteto vpisala pred več kot desetimi leti. Dva letnika je naredila v roku, enega je ponavljala, izkoristila je absolventski staž. Potem je študijske klopi zamenjala za delo, najprej ga je opravljala prek študentske napotnice, kasneje se je zaposlila. Letos je opravila še zadnji izpit, prav tako je v roku oddala vse potrebne prošnje in vloge. Že je pisala diplomsko nalogo, nato pa sredi avgusta ugotovila, da ji je ne bo uspelo končati do prvega septembra, ko se je na fakulteti za družbene vede iztekel rok za oddajo končne verzije. Zato je začela poizvedovati, kaj to pomeni za pridobitev izobrazbe. Odgovora še vedno nima. Razumljivo, saj ga nimajo niti pristojni.

Z vsemi opravljenimi izpiti in drugimi obveznostmi je Maja na starem programu novinarstva, ki prinaša sedmo stopnjo izobrazbe, pridobila 244 kreditnih točk. Za končanje prve stopnje bolonjskega študija novinarstva, kar pomeni pridobitev le šeste stopnje, je potrebnih 240 točk. Ta smer tudi ne predvideva diplomskega dela. »Po moji laični logiki bi prehod na bolonjski študij torej zame pomenil, da imam opravljeno prvo bolonjsko stopnjo, na podlagi tega pa se lahko odločim, ali mi je to dovolj ali bi rada študirala še naprej in se v tem primeru vpišem na drugo bolonjsko stopnjo. Seveda prihodnje leto, ker bom letos roke za vpis zamudila. Ne vem pa, kako v resnici na to gledata fakulteta in univerza s svojimi pravilniki in birokratskim aparatom, ki mora izpeljati vse procese in izdati ustrezne papirje,« pravi Maja.

Logika fakultete, ki trenutno še temelji na starih pravilih, je, kot kaže, drugačna. Maji so namreč odgovorili, da se lahko poskusi vpisati na bolonjski študij, prijavo za vpis po merilih za prehode pa mora oddati do 16. septembra. S tem bi se začel postopek priznavanja opravljenih obveznosti, na podlagi katerega bi na fakulteti odločili, v kateri letnik bi se lahko vpisala. Je pa letos po merilih za prehode razpisanih le deset mest in še to le na rednem študiju, so še zapisali na fakulteti in pri tem priznali, da se, če ne bo končala študija po starem programu, vse skupaj precej zaplete. Informacije, ali se, ker je enkrat že ponavljala, sploh lahko vpiše na redni študij, ni dobila.

»Intenzivno dogovarjanje«

Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, ki ga vodi Maja Makovec Brenčič, so denimo maja, ko smo jih vprašali, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki jim ne bo uspelo dokončati študija do konca septembra, zapisali, da bodo ti »morali v razpisih za vpis v prihodnjih študijskih letih preveriti, ali izpolnjujejo možnosti, da pridobijo visokošolsko izobrazbo v novih študijski programih. Koliko in katere od opravljenih obveznosti iz prejšnjega študijskega programa bodo posamezniku priznane v okviru novega študija, je v pristojnosti visokošolskih zavodov in njihovih pravil o priznavanju predhodno pridobljenega znanja«. Bralo se je zelo enostavno, a kot kaže zdaj, je daleč od tega.

Predvsem pa ne bo dovolj samo pogled v razpis in pravila fakultet, preveriti bo treba tudi nacionalni predpis – zakon o visokem šolstvu, tega pa bo moralo ministrstvo prej celo spremeniti. Kot so ugotovili tudi na mariborski univerzi, bodo namreč v težavah kandidati, ki so že izkoristili vse možnosti rednega študija, izredni študij njihovega programa pa se ne bo izvajal. Med takšne primere očitno sodi tudi Maja.

Zato je mariborska univerza dala pobudo za spremembo zakona o visokem šolstvu. Predlagali so, da bi se študenti, ki so že izkoristili možnost brezplačnega študija, lahko v drugem ali tretjem prijavnem roku vpisali na prosta mesta za redni študij. Če bi bili sprejeti, bi za študij plačali šolnino, kakršno visokošolski zavod določi za izredni študij. V primerih, kjer bi bila za vpis na študijski program omejitev vpisa, bi imeli prednost pri izbiri kandidati, ki izpolnjujejo pogoje za brezplačen študij, še predlagajo na univerzi. Pobudo, da naj ministrstvo najde način, kako bodo stari študenti lahko nadaljevali na bolonjskih programih, je dala, sicer šele julija, tudi rektorska konferenca. O tem, kakšen naj bo ta način, v njihovi izjavi ni niti besede.

Rešitve niti danes – slabih dvajset dni pred rokom za zaključek starih študijskih programov – na ministrstvu še vedno nimajo. Se pa »intenzivno dogovarjajo« z visokošolskimi zavodi. Proučujejo namreč možnost, da bi zakon spremenili tako, da se posameznikom, ki so že izkoristili pravico do ponavljanja letnika ali spremembe študijskega programa oziroma smeri, omogoči vpis na redni ali izredni študij. Pod kakšnimi pogoji, s šolnino ali brez, niso zapisali, tako kot tudi ne, kdaj bodo torej natančna pravila igre sploh določena. Kot kaže, pa ne bodo do prihodnjega petka, ko je zadnji prijavni rok za vpis po merilih za prehode v študijske programe prve stopnje, na katerega se še lahko prijavijo nekdanji študenti. Maja tako ne ve, ali je smiselno, da se na ta razpis sploh prijavi. Po zdaj veljavnih predpisih se namreč na redni študij, le ta je na njenem programu razpisan, ne more vpisati, medtem ko bo to pravico po spremembi zakona najverjetneje imela.

Vsak s svojimi pravili

Kaj se bo zgodilo, če bo prošnjo za prehod na bolonjski študij oddalo več nekdanjih študentov starih programov, kot bo prostih vpisnih mest? Razpis za študijsko leto, ki se bo začelo čez tri tedne, so visokošolski zavodi pripravili že lani jeseni, ministrstvo pa ga je objavilo februarja, v pojasnilo navajajo na ministrstvu. Ne pozabimo, da se je že takrat vedelo, da bo rok za dokončanje starih programov konec septembra. Bodo pa fakultete, so prepričani na ministrstvu, pri razpisu za študijsko leto 2017/2018 upoštevale »aktualno stanje potencialnih kandidatov in zagotavljanja možnosti dokončanja študija«.

Poleg nujnosti pravočasne spremembe zakona in razmisleka pri pripravi razpisa za vpis se pojavlja tudi vprašanje, kakšna so pravila visokošolskih zavodov o priznavanju predhodno pridobljenega znanja, ki jih je v majskem odgovoru omenjalo ministrstvo. To vprašanje smo naslovili na vse tri javne univerze. Na mariborski so spomnili, da prehodi in menjave študijskih programov s prepisom iz starih v bolonjske s priznavanjem opravljenih obveznosti že potekajo, in sicer vse od uvedbe bolonjskega študija. Fakultete pri priznavanju obveznosti, opravljenih v starih programih, upoštevajo statut univerze, ki določa, da se pri prehodu iz enega programa v drugega študentu lahko priznajo opravljene obveznosti, »upoštevajoč vsebino, obseg in zahtevnost znanja, ki se zahtevajo po novem študijskem programu«. O tem odloči fakultetna komisija za študijske zadeve.

Prav tako o tem odloča komisija na članicah primorske in ljubljanske univerze. Enotnih pravil, po katerih bodo te presojale, pa ni ne na nacionalni ravni, ne na ravni univerz, ne na posameznih članicah. Razlog za to je po mnenju prorektorja ljubljanske univerze Gorana Turka »v številčno preveč različnih programih znotraj posamezne fakultete, med fakultetami, med univerzami, tudi tujimi. Vsak primer se zato obravnava individualno«. Komaj čakamo denimo na podatke o številu tistih, ki se bodo s starih programov tujih univerz želeli prepisati na nove v Sloveniji ... Specifik je sicer verjetno res veliko, a veliko je tudi splošnih vprašanj, na katera bi se dalo odgovoriti z vnaprej določenimi pravili. Ali bo Majam, ki so se na primer vpisale pred desetimi leti in opravile vse izpite, avtomatično priznana prva bolonjska stopnja? Ali bodo morale Maje, pri katerih bo komisija ugotovila, da morajo opraviti še dva dodatna izpita, plačati celotno šolnino? Ker ni pravil, fakultete lažje ravnajo samovoljno, to pa pomeni, da bodo nekdanji študenti lahko prepuščeni na milost in nemilost komisijam in interesom fakultet po pridobivanju dodatnih sredstev.

Kdo preverja? Nihče

Prav to se je izkazalo tudi pri zaračunavanju zagovorov zaključnih del. Na ljubljanski univerzi namreč zagovor diplomske naloge stane dobrih 620 evrov, na primorski 410, medtem ko je na mariborski za nekdanje redne študente brezplačen, stroške imajo samo s prijavo teme, a le 78 evrov. Da se cene na treh javnih univerzah v državi, ki, kot večkrat slišimo, ima brezplačen študij, tako razlikujejo, se ministrstvu ne zdi sporno. Na to vprašanje so nam namreč že maja odgovorili, da cenik sprejema univerza sama. Ministrica je sicer, kot je povedala v intervjuju za Večer, univerze pozvala, naj presodijo, katera plačila so ob zaključevanju študija resnično potrebna. Toda po naših informacijah ni šlo za uradni poziv, zato odgovora od univerz na ministrstvu niti ne pričakujejo.

Prav tako ne gre pričakovati, da bi ministrstvo preverjalo, ali je zaračunavanje zagovorov sploh zakonito. Čeprav univerze po pravilniku o šolninah in drugih prispevkih v visokem šolstvu pri izračunu stroškov ne smejo upoštevati tistih, za katere se sredstva zagotavljajo iz javnih ali drugih namenskih virov, je po njihovem mnenju to dovoljeno, ker gre za osebe, ki nimajo več statusa študenta.

Toda katera institucija v državi je sploh dolžna o tem presojati, tako kot je bil inšpektorat za javni sektor v primeru dodatka za stalno pripravljenost? Je to morda katera od institucij, ki sodijo v pristojnost ministrstva za javno upravo ali finančnega ministrstva kot varuha javnih financ? S prvega nam niso niti odgovorili, na drugem pa so zapisali, da je vsak resor odgovoren za gospodarno ravnanje z javnimi sredstvi. Proračunska inšpekcija načelnih mnenj ne daje, prijave v zvezi z morebitnim dvojnim financiranjem študija – fakultete so za zagovor prvič dobile iz proračuna, drugič od študentov samih – ni prejela, prav tako tega področja nima v letošnjem načrtu inšpekcijskega nadzora.