Dober posel za opremljevalce

Dobro obveščeni vedo povedati, da si dobavitelji, ki bolnišnici posodijo opremo, pridobijo odličen posel. Brez javnega razpisa in z dobrimi prepričevalnimi tehnikami pridejo do odločujočih ljudi, jih navdušijo za določeno vrsto naprav, potem pa jim jih dajo, morda tudi prek projektov, v poskusno obratovanje oziroma na reverz, medtem ko sami služijo s potrošnim materialom in servisom, kar je na dolgi rok praviloma precej dražje od samih naprav. Gre res lahko vse tako po domače? Po besedah enega od sogovornikov z UKC je bilo včasih v navadi, da so servisiranje in potrošni material vezali na podarjeno ali posojeno opremo, s čimer so se povečali stroški, vendar naj bi to prakso večinoma opustili, razen če si kdo po posameznih oddelkih še vedno ne privošči delovanja mimo pravil: »Sicer pa ima UKC Ljubljana pravilnik, s katerim se podrobno ocenijo stroški, ki bi z uporabo posamezne opreme nastali.«

Pomanjkljiv seznam

Klinični center smo 15. aprila zaprosili za seznam opreme, ki jo imajo na reverzu. Preteklo sredo smo prejeli precej nepopolne podatke, ki se nanašajo na ginekološko, interno, kirurško, stomatološko, ortopedsko in nevrološko kliniko ter inštitut za klinično kemijo in biokemijo. Podatkov o tem, kako je z 'reverzi' na preostalih klinikah, nismo dobili, zgolj pojasnilo: »Natančnega seznama opreme na reverz nimamo, ker gre za aparate, ki so na testiranju, in se njihov seznam dnevno spreminja.« Na seznamu, ki so nam ga dali, naj bi bila torej po njihovem zadnjem pojasnilu našteta tuja osnovna sredstva, ki jih imajo bodisi v najemu bodisi so bila dana na reverz. Natančnega pregleda nad tem, koliko tuje opreme pravzaprav uporabljajo, v UKC potemtakem nimajo.

V pridobljeni evidenci se najbolj popolni podatki nanašajo na stomatološko in kirurško kliniko, kjer imajo sicer navedeno, kdo je lastnik opreme in od kdaj do kdaj jo bodo imeli na reverzu, medtem ko ni jasno razvidno, katero opremo najemajo. Uporabljajo največ opreme podjetij Ram 2, Medicoengineering, Mark Medical, Pharmamed Mado, Bormia, Interpart in Pulmodata.

Vse z razpisi

Igor Zabret iz družbe Medicoengineering je na vprašanje, od kdaj z UKC Ljubljana sodelujejo tako, da jim posojajo opremo, povedal, da je tak način zahteval javni razpis za najem anestezijskih aparatov, objavljen 30. junija lani. »Prijavili smo se na tri od petih sklopov, bili najcenejši za dva sklopa in izbrani za enega.« Naprave, ki jih zdaj posojajo kliničnemu centru, so kupili s posojilom: »Najemnino bolnišnici zaračunavamo skladno z razpisnimi pogoji, in sicer mesečno. Aparati nimajo specifičnega potrošnega materiala, tako se uporablja potrošni material, ki ga naročnik kupuje po drugih postopkih javnega naročanje, in to ne od našega podjetja. Da je naprava kompatibilna s potrošnim materialom drugih proizvajalcev, je bila zahteva naročnika v razpisni dokumentaciji. Naše podjetje se ne ukvarja s trženjem in prodajo potrošnega materiala in farmacevtskih produktov.« Zabreta smo vprašali še, s koliko njihove opreme razpolaga UKC. Povedal je, da z enajstimi anestezijskimi aparati – na seznamu UKC smo jih našteli deset in dvanajst monitorjev.

Tudi v družbi Ram 2 so nam zagotovili, da z UKC pri dobavljanju opreme sodelujejo na podlagi javnega naročila: »Način sodelovanja je najem medicinske opreme, vezan na javno naročilo. Predmet naročila vsebuje tudi preventivno vzdrževanje in servisiranje opreme, ki je v lasti našega podjetja, in ni vezano na nakup potrošnega materiala.« Na vprašanje, koliko njihove opreme imajo v UKC, so odvrnili, da gre za podrobnosti medsebojnega sodelovanja, in nas za pojasnila preusmerili na UKC. V podjetju Pharmamed Mado pa so povedali, da naša vprašanja zahtevajo odgovore, ki jih mora odobriti poslovodski kolektiv, vendar je odsoten. Obljubili so, da bodo odgovore poslali v zakonitem roku, in dodali, da je njihova družba zasebna družba, ki v poslovnih odnosih z drugimi poslovnimi subjekti, kar je tudi primer, za katerega smo spraševali, uveljavlja klavzulo poslovne skrivnosti.

Medicoengineering je letos od ljubljanskega UKC prejel 186 tisočakov, Ram 2, ki je bil prav tako izbran na razpisu za najem anestezijskih naprav, je z UKC ustvaril 132 tisoč evrov prometa, Pharmamed Mado 50 tisoč evrov, Interpart 436 tisočakov ...

Vprašanja brez odgovorov

Tujo opremo torej v UKC najemajo ali pa si jo izposojajo. Na to, zakaj ne kupijo lastne, je možen tudi v uvodu podani odgovor – sploh kar zadeva opremo na reverz. Želeli smo pojasnila. Predstojnike posameznih klinik, poslovne in strokovne direktorje smo vprašali, zakaj uporabljajo tujo opremo, a se niso odzvali. Pisali smo tudi Bojanu Uranu, pomočniku direktorja za komercialne zadeve v UKC, vendar nas je napotil na službo za odnose z javnostmi, od koder pa odgovorov na vprašanja, ki smo jih naslovili na posameznike, nismo prejeli.

Odzvali sta se zgolj Martina Drevenšek, strokovna direktorica stomatološke klinike, ki je povedala, da opreme, katere lastnik bi bil nekdo drug oziroma druga podjetja, na njihovi kliniki nimajo (za izvajanje pouka študentov dentalne medicine je lastnica nekatere opreme zgolj medicinska fakulteta), in Bojana Žvan, nekdanja predstojnica kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo. Ta je v nedavnem intervjuju za Delo opozorila na opisano problematiko: »V zadnjem obdobju sem resda zaznala, da hočejo določeni ljudje pridobiti aparature za mikrodializo na reverz. To pomeni, da bi nam zastopnik aparate daroval, mi pa bi od njega kupovali drag material.«

S seznama tujih osnovnih sredstev v UKC razberemo, da imajo na oddelku za intenzivno terapijo na nevrološki kliniki 32 tujih aparatov (lastništvo ni razvidno, večina pa naj bi pripadala podjetju Pharmamed Mado). Žvanova je to opazila pred dvema letoma: »Ob kontroli poslovanja tega oddelka sem naletela na opremo, ki je bila prejeta z reverznimi pogodbami, kar se mi je zdelo nenavadno. Ni strokovnega dvoma, da je šlo za prepotrebno opremo za poslovanje oddelka intenzivne terapije, vendar mora biti vsak obstoj aparatur v UKCL tudi formalno urejen. Ne samo z vidika javnega naročanja, ampak tudi zaradi predpisanega potrdila o atestu oziroma varnosti izdelka za paciente in zaposlene, kar je v medicini zelo strogo regulirano. Upoštevajoč moje ugotovitve in navodilo revizorke, ki je v nekem poročilu opozorila, da predstojniki niti drugi zaposleni ne smejo sklepati pravnih poslov, sem zadevo predala v reševanje nadrejenim.«

Reverzi brez podpisov

V številnih dokumentih, ki jih ima in govorijo o reverzih, so navedeni dobavitelj, tip opreme, količina in datum. Podpisnikov na dokumentih večinoma ni. »Na proizvajalca medicinske opreme je bil pogosto vezan tudi njegov potrošni material, vendar ne nujno. Z mojim podpisom in podpisom poslovne direktorice pa je glavna medicinska sestra izvedla nabavo potrošnega materiala za vso opremo. Pri tem ni bila vidna razlika med materialom za lastno in izposojeno opremo. V primeru kompatibilnosti materiala je težko voditi evidenco o tem, na kateri opremi je bil dejansko porabljen. Kot mi je znano, je nakup potrošnega materiala v UKCL potekal prek internih identov, identifikacijskih številk nabave. V UKCL so predpisani postopki za pridobitev številke za naročanje materiala. Sama se ne zavedam, da bi kadarkoli podpisala eno samo reverzno dobavnico s finančnimi posledicami,« je pojasnila Žvanova.

V UKC javnost mirijo, da se material vedno kupuje na podlagi zakona o javnih naročilih z javnimi razpisi (tudi če gre za enostaven postopek): »V vsakem primeru se mora material, ki ga UKC Ljubljana uradno nabavlja, uvrstiti v uradni nabor materialov, ki ga določi ustrezna strokovna komisija. Izjema je material, ki se nabavlja za raziskovalne projekte, kjer ga potrdita nosilec projekta in njegov nadrejeni. Seveda pa za materiale, izbrane z javnim razpisom, ni treba dati predloga na komisijo. Taki materiali avtomatično dobijo avtorizacijo za nabavo.«

V dneh, odkar smo dobili seznam opreme, nam marsikaterih poizvedb ni uspelo opraviti. Bi jih pa morale pristojne institucije. Pod drobnogled bi bilo treba vzeti tujo opremo in preveriti, kako je prišla v UKC, pregledati razpise, ali niso bili nemara kje prilagojeni. Vprašati bi se morali, ali je oprema na reverzu ustrezna, koliko potrošnega materiala zanjo je bilo kupljenega, ali je bil plačan davek, ali pri večletnem reverzu nemara ne gre za najemno razmerje itd. Sicer pa je zdaj slišati, da se v UKC orisujejo načrti, kako bodo po novem opremo od posameznih dobaviteljev kupovali kar na lizing.

Če zaokrožimo zgodbo, o njej veliko pove Janez Lavre, direktor slovenjgraške bolnišnice, ki pravi, da pri njih takšnega načina delovanja, da bi uporabljali podarjeno ali posojeno opremo, ne poznajo, »ker je potrošni material predrag«. Takšne primere so v preteklosti imeli, pred petimi ali šestimi leti pa so naredili red, pravi Lavre. Če želi zdravnik v Slovenj Gradcu novo opremo, najprej opravijo študijo in preverijo stroške, komisija jo pregleda, in če jo potrdi, bolnišnica izvede razpis za nakup, postopek opiše direktor.