Dr. Nolimal: Da je konoplja za medicinske namene prepovedana, so krivi politiki in birokrati

Doktor medicine Dušan Nolimal z Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja je eden naših največjih poznavalcev konoplje, ki si že leta prizadeva za zakonsko ureditev uporabe te prepovedane rastline.

pon, 08.09.2014, 06:00
dr. Dušan Nolimal

Kako razširjena je uporaba konoplje pri nas?

Psihoaktivna konoplja je pri nas najpogostejša prepovedana droga; vsaj enkrat v življenju jo je uporabilo 15,8 odstotka prebivalcev.

Ali povzroča fizično in psihično odvisnost?

Ljudje, ki eksperimentirajo s konopljo, po epidemioloških raziskavah v večini ne postanejo redni uporabniki. Konoplja tudi ni droga, ki bi na splošno povzročala fizično odvisnost po mednarodno razvitih sistemih klasifikacije. Obstaja pa verjetnost, da sámo delovanje konoplje lahko vodi do razvoja psihične odvisnosti.

Konoplja kot vstopna droga?

Resda je marsikateri zasvojenec s heroinom najprej uporabljal konopljo. Vendar velik del uporabnikov ne poseže po drugih prepovedanih substancah. Med uživanjem konoplje in uživanjem drugih prepovedanih drog tako ni vzročne povezave.

Intervju  Med letoma 1986 in 1991 se je doktor medicine Dušan Nolimal z Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (NIJZ) specializiral na področju prepovedanih drog v ZDA, najprej na univerzi v Koloradu, na centru za raziskovanje zdravljenja odvisnosti, nato pa še v Marylandu, na nacionalnem inštitutu za droge v Baltimorju. Leta 1991 je bil eden od pobudnikov reform pri pomoči uporabnikom drog, dejavno pa se je angažiral tudi ob zadnjem poskusu civilne družbe, da bi rastlino konopljo dovolili za medicinsko uporabo.

Skupaj z nevladnimi organizacijami ste se zavzeli za bolj pragmatične, z dokazi podprte in humane rešitve, ko ste poskušali prepričati vlado, naj dovoli uporabo rastline konoplje v zdravstvu. Ni vam (še) uspelo. Kaj se je spremenilo od začetkov aktivizma v devetdesetih?

Pred pol stoletja sta psihiatrinja Mary Nyswander in internist Vincent Dole prva začela z rabo narkotičnega agonista metadona za zdravljenje odvisnosti od heroina. S tem sta revolucionizirala medicino odvisnosti in omajala prohibicionistični model obravnave prepovedanih drog, saj je dolgo veljalo, da je zasvojenost s psihoaktivnimi snovmi predvsem neozdravljiv moralni defekt. Svetovna zdravstvena organizacija danes metadon uvršča na listo nujnih zdravil, za katera morajo države zagotoviti prednostni uvoz. Toda Nyswanderjevo in Dola so zaradi nove prakse dolgo zaničevali in diskreditirali tudi v strokovnih zdravniških krogih.

V Sloveniji smo s to politiko in prakso na področju opiatov in opioidov lahko začeli na pragu devetdesetih, vendar nam ni nikoli uspelo uveljaviti nadzorovanih prostorov za uporabo drog, zlasti pa razvoju nista sledili politika in praksa na področju konoplje, v kateri so z raziskavami po svetu vse bolj odkrivali številne snovi, ki imajo za človeka širok terapevtski potencial. Ker je rastlina konoplja pri nas še vedno na seznamu najbolj nevarnih drog brez terapevtskega potenciala, sta za dosego sprememb znova potrebna pogum in aktivizem. Toda ta ima tokrat veliko tršega nasprotnika, ki pobudo za nove reforme doživlja kot ogrožanje svojih prohibicionističnih pozicij in služb. Zato nas poskušajo zagovorniki prohibicije utišati in diskreditirati.

Prohibicionistična politika vojne proti drogam, ki so jo svetu vsilile ZDA, se očitno krha. Vse več držav prav v Ameriki in po svetu dovoljuje uporabo rastline konoplje v medicinske, pa tudi v rekreacijske namene. Je takšna politika torej dokončno presežena?

Američani so začetniki vojne proti drogam, še zlasti proti konoplji, ki je simbolno predstavljala pravico ljudi do odločanja o lastnem telesu in duši in s tem povezano pravico do samozdravljenja. Na drugi strani je bila država, ki je to pravico hotela nadzorovati. Tu je, kljub zastojem, v zadnjem času vendarle prišlo do napredka. Američani so se enostavno naveličali ogromnih stroškov za represijo, vojno proti drogam, ki ni dala nobenih učinkov. Potem ko so zapirali milijone, predvsem revne in nebelce, pri čemer je šlo tudi za rasizem, je prevladal bolj human, pragmatičen pristop, oblikovala se je dovolj velika kritična masa ljudi, ki je v posameznih zveznih državah, kot sta Kolorado in Washington, dosegla legalizacijo konoplje. Na zvezni ravni pa to še zdaleč ni rešeno.

To je tudi vprašanje prihodnjega razvoja demokracije. Ljudem se je za več desetletij po nepotrebnem odvzelo snov, ki ima zdravilne psihoterapevtske lastnosti. Dosegli smo zadosten nivo znanstvenega védenja o širokem razponu terapevtskih lastnosti konoplje, ki pričajo, da je to ena najbolj varnih psihoaktivnih snovi, z malo stranskih učinkov v primerjavi s sintetičnimi zdravili, zato imajo ljudje pravico do zdravljenja z njo.

Kakšna je geneza globalne prepovedi konoplje, v kateri so aktivno sodelovale farmacevtska, kemična, tobačna in industrija pijač, ker je konoplja ena najbolj uporabnih rastlin tako v medicini kot v industriji?

Prohibicija se je izvorno začela zaradi rasizma. Droga belega človeka v ZDA je bil alkohol, ko so v državo začeli prihajati delavski migranti iz Mehike s svojo marihuano, od koder izvira tudi njeno popularno ime. Belci zaradi netolerantnosti – ne pa zaradi dokazanih negativnih vplivov na zdravje – te rastline niso hoteli v svoji kulturi. Takšnemu odnosu so se pridružili politiki, ker so ugotovili, da bodo imeli s tem lahko pot do glasov volivcev in politične moči. Zato so se razvili sistemi nadzora, pozneje tudi v okviru Združenih narodov, in zato imamo danes razbohoten politično-birokratski sistem prohibicije, ki bo sebe seveda težko ukinil. V tem spopadu industrija, predvsem pijač in tobaka, niti ne igra odločilne vloge. Seveda budno spremlja dogajanje in bo prva, ki bo ob morebitni regulaciji uporabe konoplje to panogo poskušala prevzeti in kovati dobičke. Mi si ne želimo komercializacije konoplje, temveč da ta ostane pod nadzorom zdravstva.

Civilna družba je tudi pri nas pred kratkim poskusila z zakonodajno pobudo za legalizacijo rastline konoplje v medicinske namene, a jo je državni zbor v prejšnji sestavi zavrnil. Nato je vlada Bratuškove v predvolilnem obdobju omogočila le sintetično uporabo ene učinkovine THC. Kako si to razlagate?

Naši strokovnjaki na ministrstvu za zdravje so premalo pogumni in preveč politiki in birokrati. Po mojem je to premajhen korak naprej in je bolj izogibanje problematiki kot pa njeno reševanje. S tem nismo le nič rešili, temveč smo celo naredili škodo.

Zdravniki pri nas ne morejo napisati recepta za konopljo, lahko pa po junijski spremembi uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog napišejo recept za kanabinoide, ki se jih sploh ne dobi v slovenskih lekarnah. Poleg THC-ja, ki ga legalizira uredba, poznamo v konoplji še vsaj 67 kanabinoidov in 420 dodatnih snovi s terapevtskim potencialom. Šele medsebojno dopolnjevanje različnih izvlečkov zagotavlja optimalni terapevtski učinek. Preparat z eno samo spojino oziroma izvlečkom pa je kot dirkalnik brez zavor.

V konkretnem primeru je s to spremembo uredbe dovoljen psihoaktivni THC, ki pa mu manjka izravnalni učinek CBD, ki ga najdemo v rastlini. Dovoljeni THC, ki naj bi ga predpisovali slovenski zdravniki, ko bo tudi pri nas registriran, sodi med najbolj psihoaktivne kanabinoide, ki ima dokazano več neugodnih stranskih učinkov kot rastlina konoplja. Problematična je tudi farmacevtska oblika, zlasti za uporabo v onkologiji, saj slabost z bruhanjem bolnikom onemogoča natančno odmerjanje. Inhalacije z rastlinskimi izvlečki so tako veliko primernejše.

Zakaj torej zagovorniki prohibicije konoplje trdijo, da je to droga brez vsake terapevtske vrednosti?

Nasprotniki predlogov, da bi konoplja bila dovoljena kot zdravilo, so trdili, da so na trgu dosegljiva varnejša in bolj učinkovita sredstva, vključno s sintetičnim THC. Vendar so ljudje konopljo tisočletja po vsem svetu uporabljali za lajšanje simpomov različnih bolezni. Tudi novejše raziskave odkrivajo posamezne terapevtske učinkovine v njej in potrjujejo, da ima pozitivne učinke pri slabosti in bruhanju, blaženju mišičnih krčev, zmanjševanju očesnega pritiska in še posebej protibolečinsko delovanje. Marsikdo uporablja marihuano v ta namen, čeprav je prepovedana. Oboleli za rakom, ki imajo predpisano kemoterapijo, ugotavljajo, da je konoplja učinkovita proti slabosti, in to velikokrat bolj kot sintetični farmacevtski preparati. Ker marihuana spodbuja tek, omogoča obolelim za aidsom, da pridobijo težo in si s tem podaljšajo življenje.

Raziskave dokazujejo, da je konoplja ena najbolj varnih znanih rastlin za zdravljenje. V zdravstvu se ponekod uporablja pri bolnikih s kronično bolečino, migreno, epilepsijo, artritisom, chronovo boleznijo, multiplo sklerozo in motnjami postravmatskega stresa. Vzrok, da je rastlina konoplja za medicinske namene pri nas še vedno prepovedana, je politično-birokratski. Ministrstvo za zdravje ne podpira raziskav in drugih ukrepov, ki bi lahko potrdili njene terapevtske učinke in omogočili njeno registracijo in uporabo.

Ste se zato vi lotili razkrivanja mitov o konoplji?

Slovenija je bila na področju prepovedanih drog že v devetdesetih po več kriterijih dolgo uvrščena med države, kjer je politika zmanjševanja škode zmagala nad represivno politiko. Vendar takšne strategije nismo razvili na področju konoplje. Zato lahko zagovorniki prohibicije danes pretiravajo o njeni škodljivosti. Iz tujine smo povzeli različne trditve o škodljivosti in le redke opustili.

Tako danes v javnosti kroži veliko neverjetnih zgodbic, mitov, ki pa jih nekateri manipulativno obujajo, da bi ohranili sistem prohibicije, ki se v razvitem svetu že ruši. Celo med nekaterimi strokovnjaki, ki so nevedni ali pod vplivom politike, naletimo na trditve o hudi strupenosti konoplje, čeprav so znanstvene raziskave tovrstne trditve že ovrgle. Znanstveni izsledki o dejanskih tveganjih rabe konoplje prepočasi vplivajo na politiko. Pri pregledu literature in druge dokumentacije smo našli tudi raziskave, ki so govorile o večji strupenosti konoplje, vendar je bila metodologija večinoma pomanjkljiva in njihovi zaključki neprimerljivi z zaključki večine raziskovalcev.

Na NIJZ smo se zato lotili projekta povezovanja raziskav v javnem zdravju s politiko in prakso, katerega cilj je slovensko uradno politiko o konoplji premakniti z mrtve točke. Želimo prispevati k boljšemu poznavanju celotnega področja industrijske, rekreacijske in medicinske rabe konoplje ter povezovati različne sektorje, zlasti zdravstvo z oblikovalci politik, policijo, sodstvom in civilno družbo.

Katere pa so najbolj pogoste neresnice in polresnice?

Lahko začnem s tisto, da naj bi bilo področje prepovedanih drog v Sloveniji ustrezno in dokaj celovito urejeno, saj je prohibicija, na kateri temelji večji del zakonodaje, dokazano škodljiva. Poleg tega javnost potrebuje znanstvena dejstva o konoplji, da bomo lahko sprejemali informirane odločitve o njeni (ne)uporabi in o prihodnji politiki do vseh drog. Težava pa je prohibicionistično strahovladje. Kopičijo se dezinformacije, po katerih je uživanje konoplje veliko bolj škodljivo, kot je splošno znano in priznano. Oživljajo se stari predsodki. Na primer: opozarja se na vedno višje vsebnosti psihoaktivnih snovi, ki naj bi vplivale na škodljivost konoplje in povzročale odvisnost. Širijo se dezinformacije o zasvojenih otrocih, sindromu brezvoljnosti, rakavih boleznih, o poškodbi možganov, nastajanju shizofrenije, vstopanju v svet trdih drog, kar se prikazuje kot tipična posledica rabe konoplje. Vse to se nato kaže tudi v delu zdravstva, policije in v sodnih dvoranah.

Uradniki trdijo, da smo že s sedanjim zakonom o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami dekriminalizirali konopljo, kar je polresnica in hipokrizija, saj omogoča prekrškovni pregon že za najmanjšo posest konoplje. Ta pregon in kazni na žalost vsakodnevno doživlja tudi več uporabnikov konoplje, teh je v Sloveniji najmanj 200.000. Uradniki, ki so vladi priporočili zavrnitev predloga po ureditvi sedanje zakonodaje, zagotavljajo, da uporaba konoplje ni kazniva. Le kako lahko zaužiješ drogo, če je pred tem nisi imel v posesti? Takšna ureditev uporabnika pripelje v paradoksalno situacijo, postane žrtev protislovnih pravil, ki se jim ne more izogniti. To je lahko vir nepotrebnega zdravljenja ali pogosteje kriminalizacije uporabnikov konoplje, s posestjo za enkratno uporabo, ki niso preprodajalci.

Problem je nejasna razmejitev med prekrški in kaznivimi dejanji. Pri nas zakonodaja ne določa najmanjše ali največje količine konoplje v posesti, ki bi bila prosta pregona ali ki bi se štela za prekršek. Tako sploh ne more biti jasno, kdaj se bodo sodišča odločala za prekršek. Tudi analiza sodne prakse je pokazala, da za kaznivo dejanje pogosto obsodijo že osebe, pri katerih policija najde manjšo količino konoplje ali zanje ugotovi, da so gojile manjše število rastlin, in to ne glede na to, da so jih gojile za samozdravljenje ali zato, da bi se izognile kupovanju na črnemu trgu.

Borci za človekove pravice opozarjajo, da preiskovanje policije ponekod v svetu marsikdaj temelji na zelo spornih postopkih pridobivanja informacij, brez spoštovanja zakonskih standardov, ki jih v teh primerih tudi sodišča rada spregledajo, te podatke pa nato uporabijo kot razlog za vstop v stanovanje, avtomobil, osebno preiskavo. Kakšna je praksa slovenske policije?

Glede na poročila slovenskih aktivistov prav takšna. Še več, sodišča rada dovoljujejo takšne postopke in v nadaljevanju predpišejo tudi pripor, čeprav zanj ni ustrezne podlage. Priča smo zelo nizkim standardom, kaj je še dopustno ravnanje policije pri ugotavljanju posesti konoplje, saj je veliko teh postopkov opravljeno proti volji obravnavanega, z večjo stopnjo prisile: policisti brez kakršnihkoli oprijemljivih znakov ali informacij o tem, da ima nekdo konopljo, zahtevajo, da izprazni žepe, in če tega ne stori, pritiskajo nanj, da na koncu podleže prisili. To je seveda tudi nezakonit poseg v človekove pravice: pravico do zasebnosti, spoštovanja osebne integritete in dostojanstva.

K opisani slabi praksi verjetno prispeva tudi uredba, ki uvršča konopljo v prvo skupino nevarnih drog, torej v skupino s heroinom, kokainom, PCP, meskalinom, LSD. Tako je postavljena pravna podlaga za to, da v sodni praksi lahko enako strogo, številčno pa celo bolj, kaznujejo uporabnike konoplje kot uporabnike drugih, bolj nevarnih prepovedanih drog. Svoje prispeva še prepričanje, da je konoplja vstopna droga.

Mednarodne analize strokovnih podlag, ki so omogočile, da je bila konoplja sploh uvrščena med najbolj nevarne droge, so prav tako dvomljive. Posledica takšne ureditve je obsežen pregon, ki bi v demokratični ureditvi moral biti sporen že sam po sebi. V praksi pa pregon ni usmerjen le na velike preprodajalce ali proizvajalce, temveč predvsem na uporabnike. Ob 230.000 rekreativnih uporabnikih pri nas je takšen pristop seveda nerealen in potencialno kriminalizira velik del populacije.

Društvo prekmurske pobude ONEJ je zapisalo, da si pri nas nekatere policijske enote celo umetno zvišujejo uspešnost s tem, da policisti in kriminalisti kot kaznivo dejanje obravnavajo tudi primere, ki bi jih morali obravnavati kot prekrške.

Slika je naravnost grozljiva, saj nekateri policisti celo sami priznavajo, da ne ravnajo pravilno in si domnevno celo nezakonito umetno zvišujejo uspešnost. Samo na področju konoplje imamo približno 2000 kazenskih zadev na leto. Velik del je obsodilnih. Na področju korupcije imamo 70 kazenskih zadev na leto in le majhen del obsodilnih. Razmerje kaže na prioritete policije in sodstva. To je prevelika cena za neučinkovito preganjanje rekreativnih uporabnikov konoplje in zadnja leta tudi bolnikov. Domnevamo, da gre morda celo za zlorabo policije, da bi prikazali večjo uspešnost – seveda na škodo ljudi, pri katerih ugotovijo le manjše količine konoplje ali gojenje manjšega števila rastlin za osebno uporabo, pa jih preganjajo za kazniva dejanja, ne samo za prekrške. Še bolj skrb vzbujajoče je, da takšno ravnanje ponekod podpira in mu sledi državno tožilstvo, in kar je še huje, nekritično mu sledi celo sodišče. Navedeno pomeni, da je kaznovalna politika pri nas, ki jo odločilno oblikujejo prav sodišča, zelo različna po posameznih regijah, kar je nesprejemljivo in že samo po sebi kršitev ustavno zagotovljene pravice do enakega obravnavanja.

Kako nevarno, če sploh, je uživanje konoplje?

Zmerna dolgotrajna raba konoplje nima znatnega vpliva na telesno ali psihično in socialno zdravje. Razlikovati je treba med akutnimi in kroničnimi učinki ter učinki na mlade in odrasle. Znanstveni dokazi, da bi akutna omama s konopljo sprožala kronične organske psihoze, niso znani. Možni, a redki, so pojavi strahu in panike zaradi intenziviranja predhodnih čustev. Pojavljajo se izključno pri neizkušenih uporabnikih. Takšne osebe se večinoma umirijo s spodbudnim prigovarjanjem, tako da zdravniška oskrba niti ni potrebna. Akutno učinkovanje konoplje zmanjšuje agresivnost, vendar se zniža sposobnost za vožnjo, a veliko manj kot pri alkoholu. Rabo konoplje odsvetujemo ljudem s kardiovaskularnimi obolenji in udeležencem v prometu, kar pa ne velja samo za konopljo, temveč za vse dovoljene in nedovoljene droge. V vsej zgodovini rabe konoplje tudi niso znani smrtni odmerki konoplje.

Kar zadeva dolgotrajne učinke, so dokazane škodljive posledice za pljučni in bronhialni sistem pri kadilcih, ki so primerljive s posledicami kajenja tobaka. Dim zažgane konoplje je zelo podoben dimu tobaka, kar še posebej velja za koncentracijo ogljikovega monoksida, katrana in nitrozamina. Oporeka pa se delno razširjeni tezi, po kateri naj bi dim konoplje vseboval več katrana in drugih rakotvornih snovi kakor tobačni dim in bi bil zato bolj škodljiv. Kajenje rastlin – kakršnekoli vrste – je tvegano in lahko izzove poškodbe pljuč. Sam THC, kot najbolj psihoativna snov v konoplji, ni rakotvoren. Nove tehnike uporabe, na primer izparevanje z uparjevalniki, lahko zmanjšajo tvorjenje škodljivega katrana ali nastanek ogljikovega monoksida na minimum. Z oralno uporabo konoplje to tveganje zreduciramo na nič odstotkov. Drugih posledic, ki jih v strokovnih krogih še vedno navajajo v povezavi z dolgotrajnim in pretiranim uživanjem konoplje, kot so hude posledice za imunski sistem, hormone in možgane, pa raziskovalci do danes niso dokazali oziroma jih ne moremo pripisati rabi konoplje. Uporaba konoplje dokazano ne vodi k organskim okvaram možganov.

Kaj pa morebitne psihične posledice dolgotrajnega uživanja?

K obujanju mitov o škodljivosti konoplje in horor scenarijev nedvomno lahko štejemo tudi strašenje s pojavom psihoz. Vzročna zveza med rabo konoplje in pojavom shizofrenijo je neznatna in tveganje, da bi zboleli za to boleznijo, v večini primerov zanemarljivo. Dejstvo, da je temu tveganju izpostavljena le peščica uporabnikov, se žal prepogosto omenja zgolj kot opazka, in še to največkrat na koncu več strani dolgih razlag o obolevanju za shizofrenijo zaradi rabe konoplje.

Dolgoletno raziskovanje posledic rabe konoplje za splošno duševno zdravje ni postreglo z jasnimi dokazi, da je povezana s poslabšanjem duševnega zdravja. Večina najstnikov in odraslih, ki imajo psihične težave ali vedenjske motnje in težijo k pogosti rabi konoplje, kažejo znake tako duševnih kot čustvenih motenj in odstopanja v vedenju, še preden jo začnejo uporabljati. Pri družbeno integriranih mladostnikih in odraslih pa obstaja zelo majhna nevarnost, da se razvije problematična uporaba. Vendar moramo odrasli mladostnike omejevati in usmerjati v aktivnosti, ki spodbujajo celovit razvoj osebnosti. Konoplja naj bo namenjena obdavčenemu zadovoljevanju potreb odraslih oseb. Prednost naj ima medicinska konoplja na recept. Hkrati naj se odpravijo kazni za gojenje in posedovanje konoplje za osebno uporabo, z davki od konoplje pa naj se okrepi preventivna vloga raziskovanja, izobraževanja, zdravstva in promocije zdravja.

Prijavi sovražni govor