Tiskane izdaje
Tanka je meja med prehranskim dodatkom, zdravilom, terapevtsko in izboljševalno učinkovino. Kako se lotiti problema pametnih drog in komu bomo uporabo dovolili? Kdo naj jo nadzoruje? Uporabo kognicije, spodbujevalcev pozornosti, spomina, učenja, sklepanja, reševanja problemov in sprejemanja odločitev, moramo obravnavati kot specifičen nov problem in jih ne avtomatično uvrstiti v kategorijo prepovedanih snovi.
Pred pol leta je bila v eni najbolj priznanih znanstvenih revij European Neuropsychopharmacology objavljena študija univerze Oxford, opravljena v sodelovanju z univerzo Harvard, ki je ugotovila, da je modafinil, zdravilo za narkolepsijo, najverjetneje prva varna pametna droga. Za spodbujanje delovanja človeških možganov – boljšega pomnjenja, osredotočenosti, koncentracije in podaljševanja budnosti – se poleg vsem dobro znanega kofeina, ki ima v visokih koncentracijah podobne učinke kot laboratorijsko ustvarjene pametne droge, že leta pod različnimi tržnimi imeni uporabljajo še mnoge druge tako umetne kot naravne učinkovine, kot so noopept, različne vrste racetamov in amfetaminov, huperzine A, bacopa, ginko biloba, katerih učinkovitost in varnost v nasprotju z modafinilom še nista bili izdatno znanstveno potrjeni.
Zdaj ko smo izboljšali že vse proizvode in storitve, bomo izboljšali še ljudi?
Ne bi rekel, da smo že vse izboljšali, res pa je, da smo jih že precej. Z razvojem sodobne znanosti smo sposobni vedno bolj natančno razumeti, kako deluje človeško telo, in ga tudi preoblikovati. Ampak to ni nič novega. Že celotno zgodovino človek izumlja in uporablja orodja, tako materialna kot mentalna, ki nas preoblikujejo.
Zelo zgodaj v zgodovini najdemo rabo različnih substanc, ki spreminjajo ali izboljšujejo človekove zmožnosti. Na starogrških olimpijskih igrah so tekmovalci uživali testise živali z namenom povečanja testosterona. Tu so razni napitki iz rastlin, ki naj bi prinesle dolgoživost, raba efedre, ki povečuje hitrost in storilnost. Navsezadnje tudi raba kave in čaja priča o tem, da si želimo biti bolj učinkoviti.
Toda to so naravne učinkovine, zdaj pa se uporabljajo umetne, človeku tuje snovi.
Težko je argumentirati, kaj je v svojem bistvu naravno. Tudi čaj in kava sta selektivno vzgajana že zelo dolgo in tako precej daleč od prvotnih izvorov, ko sta rasla divja v naravi. Koliko danes koruza še spominja na travo, kar je primarno bila? Kofein lahko danes sintetiziramo v laboratoriju in je identičen tistemu v naravi. Po mojem mnenju je kvalitativna razlika samo v koncentraciji. V stvareh rastlinskega izvora so običajno manjši odmerki, ki povzročijo manjše povečanje zmožnosti. Človek pa je od kemične revolucije naprej sposoben te koncentracije in s tem učinek enormno povečati.
Koliko gre pri samopreseganju naravnih zmožnosti za pritisk družbe, ki visoko na lestvico vrednot postavlja produktivnost, in koliko za posameznikove težnje?
Po eni strani imamo v nekaterih sektorjih velik pritisk po vedno boljših rezultatih, po drugi pa precej narašča tehnološko samoeksperimentiranje. To je povezano tudi s trendom biohekerstva. Biohekerstvo povezuje ljudi, ki poskušajo na sebi preizkusiti nove tehnologije in substance zgolj iz znanstvene ali raziskovalne radovednosti. Da vidijo, kaj se s temi stvarmi dogaja, kaj lahko z njihovo pomočjo naredijo, koliko več zmožnosti jim dajo.
Če mi znova dovolite pogled v zgodovino: včasih so bili znanstveniki veliko bolj pripravljeni eksperimentirati na sebi. Tudi tisti, ki so delali z elektriko, so izvajali poskuse na sebi. Sčasoma je to postalo nesprejemljivo, zato so uvedli formalizirane študije. Danes pa je s širjenjem interneta in možnostjo izmenjave izkušenj na forumih v velikih skupinah to spet bolj popularno. Trend je povezan tudi s samim gibanjem transhumanizma.
Kakšno idejo predstavlja transhumanizem?
Gre za filozofsko prepričanje, ki zagovarja možnost in nujnost uporabe naprednih tehnologij pri obravnavanju velikih družbenih in človeških problemov. Znotraj tega zagovarjajo tudi preoblikovanje človeške narave z namenom podaljšanja zdravega življenjskega obdobja, povečanja kognitivnih zmožnosti, večje sreče, večje humanosti in večje moralnosti. Zagovarjajo potenciranje vsega, kar je v posamezniku človeško pozitivnega. To pa naj bi lahko dosegli le s tehnološkimi sredstvi.
Zagovorniki uporabe spodbujevalcev kognitivnih sposobnosti uporabo utemeljujejo s tem, da je sodoben svet postal prekompleksen, da bi si ga naši možgani lahko razlagali, razvoj pa gre naprej tako hitro, da se nimajo časa evolucijsko prilagoditi spremembam. Kaj menite o tem?
Za družbo, posameznike, navsezadnje tudi raziskovalce so svet in njegovi problemi postali prekompleksni. Ljudje smo se razvili za življenje v majhnih skupinah, kjer so problemi zelo lokalni, ne pa abstraktni, kot je globalno segrevanje, vojne, v katerih umirajo milijoni, pa si tega nihče ne more realno predstavljati. Pomislite, saj še delovanja nekih nadnacionalnih institucij ne razumemo dobro, kaj šele svetovnih problemov.
Sčasoma bomo morali, če bomo še naprej želeli živeti v tako kompleksni družbi, razviti tudi svojo inteligenco. Če pa bomo hoteli bolj preprosto družbo, je to tudi ena od možnosti. Čeprav ne vem, kako bi sploh lahko šli nazaj.
Kakšna bo torej v prihodnosti, recimo čez trideset ali petdeset let, po vašem mnenju vloga nevrotropičnih snovi?
Raba farmacevtskih sredstev za krepitev kognicije se bo gotovo še povečevala. Glede na to, da je ogromno skrbi in zatorej tudi finančnih sredstev usmerjenih v blaženje in zdravljenje prihajajoče epidemije alzheimerjeve bolezni in demence, je zelo verjetno, da bodo farmacevtska podjetja razvila še bolj učinkovita sredstva od danes znanih. Čez petdeset let pa bo ta metoda po mojem mnenju vsaj zastarela, če se bo sploh še uporabljala. Že danes je namreč v razvojni in testni fazi veliko tehnologij, ki bolj učinkovito kot farmacevtiki izboljšujejo kognicijo.
Katere so te tehnologije?
Naj omenim translobanjsko magnetno stimulacijo in translobanjsko stimulacijo z električnim tokom. Torej neinvazivne naprave, ki spodbujajo možgane. Prvotno so jih razvili za eksperimente v kognitivni in nevroznanosti in za zdravljenje nekaterih bolezni in motenj, izkazalo pa se je, da pri zdravih ljudeh izboljšujejo zbranost, spomin in druge kognitivne zmožnosti.
Kako te naprave delujejo?
Translobanjska magnetna stimulacija z ustvarjanjem magnetnega polja vpliva na nevronske mreže in zavre ali spodbudi točno določene možganske segmente. Stimulacija z električnim tokom je podobna čeladi z dvema elektrodama na vsaki strani. Elektrodi se namestita na določene dele lobanje, odvisno od tega, na katero sposobnost želimo vplivati, in skoznju se spusti šibek električni tok.
V srednje oddaljeni prihodnosti se bo poleg tehnološke stimulacije možganov pospešil še razvoj vmesnikov med možgani in računalniki, s katerimi se invazivno vzpostavi povezava med nevroni oziroma možganskimi predeli in računalnikom. Tako se bo stroje lahko bolj natančno upravljalo z mislimi, hitreje prenašalo informacije in tudi spodbujalo kognicijo.
Največja ovira pri razvoju te tehnologije je varnostno tveganje. Za poskuse je treba narediti luknjo v glavi in računalnik povezati z možgani. Pri zdravih posameznikih to seveda ni izvedljivo. Zato je ta metoda trenutno primerna le za terapevtske aplikacije, prek katerih lahko paralizirani nadzorujejo na primer tipkovnico ali voziček.
Torej boljše delovanje možganov lahko spodbudimo s kemičnimi snovmi ali elektriko oziroma magnetnim poljem?
Z električnim tokom ali magnetno stimulacijo naj bi bilo to mogoče storiti bolj učinkovito. Na spletu je že nekaj podjetij, ki omenjene tehnologije komercialno tržijo. Dostopne so tako v ZDA kot Evropi. Naprava za električno stimulacijo je na voljo že za petdeset evrov. Translobanjska magnetna stimulacija pa je veliko dražja in zato trenutno v uporabi le v laboratorijih in kliničnih institucijah, uporabljajo jo tudi že nekateri psihoterapevti.
Vendar za zdaj ni obsežnih študij, ki bi potrjevale, da dejansko lahko izboljšujejo človeške sposobnosti, čeprav podobno velja za cel razpon prehranskih dopolnil, ki se vseeno zelo dobro prodajajo.
Toda te tehnologije se lahko uporabijo tudi za potenciranje vsega slabega v človeku.
Tega naj ne bi delali.
Marsičesa slabega naj človek ne bi delal, pa vseeno dela. Ubija v vojnah ...
Res je, da vojska že zdaj financira precej teh aplikacij. Ampak ne bi rekel, da gre v tem primeru za potenciranje slabega. Gre zgolj za vprašanje, za kakšne namene se tehnologija uporabi. Zagovarjam stališče, da ima tako rekoč vsaka možnost dvojne rabe. Lahko se uporabi za civilne, konstruktivne, pozitivne namene, lahko pa za uničevalne. Recimo, posameznik lahko z nekim zdravilom lažje predela tragične dogodke v svojem življenju ali pa vojak ublaži psihične posledice zaradi udeležbe v vojni. Nobena inovacija nima le pozitivnih učinkov.
Kakšne cilje ima vojska z omenjenimi tehnologijami?
Povečanje hitrosti, moči in vzdržljivosti vojakov. Toda sredstvo, ki to omogoča, se lahko uporabi v vojni ali pa za rekreativne športe, ekstremno plezanje in podobno, kar se že dogaja. V kakšno smer gremo s tem, pa je drugo vprašanje.
Bo uporaba nevrofarmacevtskih sredstev za spodbujanje kognicije pri zdravih ljudeh v prihodnosti del našega vsakdanjika, bomo prostovoljno jemali modafinil, kot danes jemo vitamin C in magnezij?
Naj si sposodim primer iz knjige Murrayja Carpenterja Kofeinizirani. Povsem normalno se nam zdi, da gresta sodelavca skupaj na kavo. Kako pa bi pogledali, če bi iz predala vzela škatlico kofeina, na tehtnici odmerila natančno količino praška in ga zaužila? Dejanji sta pravzaprav enaki, v obeh primerih zaužijeta kofein, toda prvo je družbeno sprejemljivo, drugo pa daje vtis nečesa prepovedanega oziroma drogiranja.
Seveda, vse je odvisno od zornega kota, ampak v kolikšnem času se utegne to spremeniti?
Premika v miselnosti, da so farmacevtski spodbujevalci uma superživila, v bližnji in srednjeročni prihodnosti po mojem še ne bo. Za nekatere skupine pa bodo morda farmacevtiki vsaj priporočeni, če že ne zahtevani. Mislim na tvegane poklice, ki zahtevajo veliko pozornosti in pri katerih je ta povezana z zagotavljanjem varnosti drugih človeških življenj. To so kirurgi, zdravniki, piloti in vojaki. Ameriška vojska ima že formaliziran protokol uživanja modafinila za pilote na zelo dolgih bojnih misijah. Že dlje časa pa je neuradno znana uporaba amfetaminov, betablokatorjev in drugih vrst poživilnih farmacevtikov.
Sam menim, da bo šel na splošno razvoj v smeri personalizirane oziroma individualizirane medicine. Ko bomo enkrat ceneje in bolj natančno lahko ugotovili genotip in fenotip, nevrofiziološke posebnosti posameznika, bomo bolje vedeli, kakšna specifična učinkovina najbolje učinkuje nanj. S tem se bo bistveno bolj razvila tudi personalizirana medicina.
Zanimiv je racetam, ki je v ZDA v uporabi kot prehransko dopolnilo, v Evropi pa kot zdravilo na recept. Kako tanka je meja med prehranskim dopolnilom in zdravilom, s tem pa tudi meja med etičnim in neetičnim oziroma družbeno sprejemljivim in nesprejemljivim spodbujanjem kognicije?
Meja med prehranskim dopolnilom in zdravilom je odvisna le od regulacije, torej politike. V preteklosti je bilo veliko snovi registriranih med zdravili, danes pa so na seznamu prepovedanih drog. Pritiski po regulaciji so po eni strani povezani z denarnimi in drugimi interesi, po drugi so odvisni tudi od intenzitete stranskih učinkov in tega, koliko potenciala za razvoj odvisnosti imajo farmacevtske učinkovine.
Racetam je učinkovina, ki je zelo popularna v skupini nevrotropičnih eksperimentatorjev na spletu. Večina se dobi kot prehransko dopolnilo v ZDA, nekatere oblike pa so v Evropi registrirane kot zdravilo in se jih dobi zgolj na recept. Amerika je glede tega bolj odprta, bolj naklonjena podjetništvu in tudi posamezniku, ki naj se sam odloča, ali potrebuje dnevno skodelico kave ali pa doziranje iz kilogramske vreče kofeina v prahu. Posamezniku tako prepuščajo več odločanja o sprejemanju morebitnih tveganj in stranskih učinkov.
Dogaja se, da je neka snov na trgu dovoljena, kasneje pa se pokaže, da ima več stranskih kot pozitivnih učinkov. Tudi zato je strah pred pametnimi drogami upravičen. Kaže krivdo iskati pri agencijah za varnost zdravil?
Ne. Tega ni mogoče vnaprej predvideti. Težava pri farmacevtskih sredstvih, ki imajo »le« izboljševalni učinek, terapevtskega pa ne, je ravno to, da nihče ni pripravljen financirati velikih dolgoročnih kroničnih študij z zdravimi ljudmi. Šele v praksi se bo pokazalo, ali imajo spodbujevalci kognicije stranske učinke tudi na dolgi rok. Na kratki jih, kot vidimo pri modafinilu, skoraj nimajo. Po mojem laičnem mnenju je večina pametnih drog v enkratnih, občasnih odmerkih varna za večino zdravih ljudi, na ravni posameznika pa je lahko upravičena v primerih občasne, taktične uporabe, ko mora človek na primer zaključiti velik projekt, kjer je veliko na kocki. Vsakodnevna raba pa ni upravičena.
V svojih člankih pravite, da o povečani rabi nevrotropičnih snovi lahko sklepamo tudi po vse več predpisanih receptih. Imate natančne številke?
Številk za vse uporabljene farmacevtike ni. Zgovoren pa je primer velikega pomanjkanja adderala v ZDA iz leta 2011. Adderal kot amfetamin je kontrolirana snov, nad njeno proizvodnjo bedi ameriška agencija za nadzor nad prepovedanimi drogami. Vsako leto določijo kvoto materialov, ki jih dobijo farmacevtska podjetja in iz katerih lahko proizvedejo zdravilo.
Leta 2011 je glede na prejšnje leto število receptov, izdanih za to zdravilo, naraslo za 13 odstotkov. Proizvajalci so zahtevali višje kvote snovi za proizvodnjo, a je agencija prošnjo zavrnila, ker se zaveda pravega razloga za večje povpraševanje: ljudje niso bolni, ampak hlinijo simptome, da dobijo farmacevtske spodbujevalce kognicije.
To pa upravičujejo s tem, da zdravniki širijo diagnostične kategorije, tako kot pri antidepresivih?
Da. Če zdravorazumsko pogledate na populacijsko naraščanje motnje pozornosti, je težko verjeti, da je obolelost tako narasla. To pomeni, da so ljudje, ki smo jih imeli za normalne, morda bolj živahne, kar naenkrat obravnavani kot bolni. Enako velja pri kategorijah za antidepresive in holesterol. S takim načinom lahko pridemo do točke, ko bo tudi za naju veljalo, da sva predebela, imava motnjo pozornosti in potrebujeva zdravilo. Na koncu pa je rezultat enak. Ali damo učinkovine na prosti trg ali pa diagnostično razširimo kategorijo, v obeh primerih se število ljudi, ki jih uživajo, povečuje.
Zapisali ste tudi: ne naredimo napake, kakršno smo v vojni proti prepovedanim drogam, opiatom, kokainu, konoplji. Kaj torej storiti?
Če vse pametne droge strogo prepovemo in kazensko preganjamo, se bo pojavil črni trg. Tam nihče ne nadzoruje vsebnosti in kakovosti snovi, tudi cena je višja. Vojna proti drogam ni imela rezultatov, kakršne bi morala imeti. Kolateralna škoda, ki jo je prinesla, je precej večja od tega, kar je dosegla. Na uporabo farmacevtikov je treba gledati kot na nov, specifičen problem, ne na nekaj, kar avtomatično sodi v sklop prepovedanih drog in substanc.
Zagovarjam stališče, da je treba ljudi obveščati. Morda bi bilo dobro, da bi imeli strokovnjake, ki bi ljudem svetovali o rabi pametnih drog, posebno tistim, ki delujejo v določenih strokah. Recimo, da bi obstajal svetovalec, ki bi presodil, ali je kandidat za uporabo pametne droge do nje upravičen ali ne. Svetovalec, ta bi moral imeti tudi znanja iz psihološke vede, bi moral znati upoštevati in svetovati o zdravstvenih tveganjih kombinacije zdravil. Na primer ženske, ki jemljejo kontracepcijske tabletke, bi moral opozoriti, da modafinil zmanjšuje učinkovitost kontracepcije.
Nisem pa zagovornik stališča, da bi bile te snovi dostopne v prosti prodaji brez strokovne podpore, saj so vsaj za nekatere ljudi, v določenih situacijah, morda primernejše druge, manj tvegane alternative.
Kakšne stranske posledice lahko ima občasna raba sredstev za kognicijo?
Povečanje koncentracije gre ponavadi na račun počitka. Dolgoročno pomanjkanje spanca in počitka pa ima zelo hude zdravstvene posledice. V spanju se dogajajo razni kognitivni procesi na nezavedni ravni, zaradi katerih lažje rešujemo probleme. Naša podzavest predela cel kup informacij, oblikujejo se spomini, in ko vse to prekinemo, delamo ravno nasprotno, kot bi radi. Ne spodbujamo kognitivnih zmožnosti, ampak jih spodkopavamo. Prav tako prekinjamo procese regeneracije, rasti, vzdrževanja. Dolgoročno to vodi tudi v večje tveganje za razvoj starostnih možganskih bolezni, demenco ... Zato sta potrebni velika previdnost in zmernost. Tudi pri kofeinu. Poznamo primer, ko je neki tuji študent zaužil tri žlice čistega kofeina, veliko več, kot je priporočena še varna količina, okrog 1000 miligramov na dan, in umrl.
Številk o uporabnikih spodbujevalcev kognicije v državah EU ni?
O razširjenosti rabe med zaposlenimi ni v Sloveniji nobenih številk, enako velja za večino drugih držav. To bi bilo pametno vedeti, saj se lahko na podlagi tega kot družba odločimo, koliko sredstev nameniti za obravnavo problema. Pri nas obstaja samo moja raziskava na nekaj sto slovenskih študentih, ki ni reprezentativna, saj je šlo le za študente štirih fakultet. Vsekakor pa je potrebna širša javna razprava.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je pri vas naročilo tri strokovne članke o zlorabi farmakoloških sredstev. To pomeni, da se v Sloveniji problema že zavedamo?
V celoti gledano mislim, da ne. So pa nekateri, ki se zavedajo tematike in spodbujajo njeno raziskovanje tudi pri nas. Sekretarka Vladka Komel z direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela na primer sodeluje z evropsko agencijo za varnost in zdravje pri delu, kjer so izzivi novih tehnologij na tem področju eden od tematskih sklopov. Zaradi članka, ki sem ga skupaj s Francijem Malijem objavil v tuji znanstveni reviji Neuroethics, me je povabila k pripravi teh člankov.
Kateri argumenti ostanejo nasprotnikom, če bodo razvita sredstva z zanemarljivimi stranskimi učinki?
Vidim samo še argument iz filozofskega, verskega ali osebnega prepričanja. Tako kot imamo danes še amiše, ki uporabljajo samo nekatere vrste tehnologije, ker jim to narekuje njihovo osebno prepričanje, tako to vidim kot edini argument za nasprotovanje sredstvom za krepitev kognicije.
Kot ste lahko opazili, sem bolj na strani liberalnega pristopa, zato sem manj naklonjen kategoričnim prepovedim.
Glede na tržno zanimanje ljudi za ohranitev lepega in zdravega telesa lahko pričakujemo zanimanje za ohranitev delovanja možganov?
Poglejmo samo starostno pešanje spomina, ki se začne med 40. in 50. letom. Še pred nedavnim smo ga obravnavali kot normalen del staranja, ne pa kot problem kakor danes. Priporočila za vadbe, jogo, zdravo prehrano, ki naj bi uravnovešala dolgoročno dobro počutje, so usmerjena v ohranjanje in izboljševanje tega, kot bi rekli nekateri, naravnega biološkega optimuma. Pričakujemo namreč, da bomo tudi v starosti še dejavni ter mentalno in fizično sposobni. Ne vem pa, ali je v preteklosti kdo užival v tem, da je bil pri petdesetih že upehan in nezmožen vsakodnevnih opravil.
Že v najstarejših epih najdemo stremljenje po nesmrtnosti, telesni neranljivosti, neskončnem znanju. Resda pa je v nas tudi težnja po tem, da smo konservativni, da poskušamo stvari ohraniti enake, kot so bile včasih, in se nam zdijo nove stvari čudne, odbijajoče in nenaravne. Oboje je človeku lastno, pri nekaterih je več prvega, pri drugih več drugega. Že Platon je pisal, da je generacija, ki prihaja za njim, najslabša, brez moralnih vrednot, vse dela po lažji poti in ne ceni učenja in modrosti. Očitno smo od takrat še zelo nazadovali.
Splošna razširjenost pametnih drog bo lahko vodila tudi v slabše delovne razmere.
Zagotovo bo. Če imamo na voljo sredstva brez negativnih učinkov na zdravje ljudi, je negativen izid to, da bomo imeli delavce, ki bodo sposobni delati po dvajset ur, spati eno uro, prostega časa pa bodo imeli le malo. Zato vedno pogojujem pozitivne lastnosti tehnološkega napredka s tem, da jih morajo spremljati ustrezna družbena regulacija in javne politike, ki zagotovijo, da se pozitivni vidiki inovacij uresničijo, negativni pa preprečijo oziroma vsaj omilijo. Koliko je to zadnje mogoče, pa je odvisno od javne debate, razprave v družbi in aktivne politike.
Bo nastala populacija, ki se bo upirala vsej tej novi tehnologiji?
Ta obstaja že danes. V vsakem zgodovinskem obdobju obstaja populacija starejših, ki se upira razvoju.
Ne samo starejši, tudi med mladimi je trenutno v trendu vračanje k naravi.
Današnji čas zaznamujejo velik tehnološki napredek, pospeševanje, samopreseganje ter trend vračanja k naravi in preprostejšim oblikam življenja. Tako je seveda mogoče, da bomo imeli sočasno različne družbene skupine in družbene tokove. Ampak ali je to res tako zelo novo? Saj že poznamo primere hipijevskih komun in drugih gibanj, ki so se umaknila iz družbe in živela drugače.
Ne morem pomagati, ampak podoba iz Krasnega novega sveta, ko današnji človek živi le še v rezervatu, se mi ves čas podi po glavi.
Samo zaradi razširjenosti nevrotropikov tega ne bo. Če pogledamo transhumanistično potencialno prihodnost, pa je zelo verjetno. Bržkone bo težko ostati, reciva mu, primitivec med tehnološkimi postljudmi. Bodo ti ljudje zmožni tolerirati take ljudi? Kako danes toleriramo aboridžine?
Menite, da je torej Aldous Huxley pravilno opisal prihodnost naše družbe?
Dolgoročen trend gre gotovo v to smer, v tehnološko preoblikovanje človeka. Upam sicer, da v smeri večje tehnološko omogočene avtonomije in razširjenih sposobnosti posameznika, ne pa v smeri nevrofiziološko pogojenega kastnega konformizma, kot ga v omenjeni distopiji slika Huxley. Težko bi rekel, v kakšnem časovnem razponu se bo to zgodilo, ampak dolgoročno se zanesljivo bo. To potrjuje že pogled v zgodovino oziroma na razvoj človeške civilizacije. Človek se tehnološko preoblikuje in samopresega že od nekdaj. Danes smo z raznimi tehnološkimi sredstvi sposobni doseči to, kar je bilo včasih samo v domeni bogov. Težko si je predstavljati, da pred borimi sto leti še nismo mogli leteti. Tako bo tudi, če bodo prišli vmesniki med možgani in računalniki, to postalo normalno. Sprašujem se le, kaj bo takrat transčloveško.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
