Emil Tedeschi: »Zaradi težav Agrokorja me ne boli glava«

Napoveduje nov prevzem družbe v zahodni Evropi. Skrbno spremlja dogajanje okoli zadolženega Agrokorja. Prepričan je, da bi danes v Portorožu, kjer je pred leti javnosti predstavil podrobnosti nakupa Droge Kolinske, doživel aplavz tudi na slovenski strani. Takrat so mu namreč ploskali predvsem udeleženci, ki jih je pripeljal s seboj iz Hrvaške.

Ste spremljali rokometno tekmo med Slovenijo in Hrvaško v polfinalu svetovnega prvenstva?

Ne, nisem, sem pa slišal, da so se Slovenci frenetično borili, pokazali izjemno vztrajnost in se niso predali ter da je bila njihova zmaga zaslužena. Tisti večer sem bil na koncertu svojega benda Pips Chips & Videoclips.

Na mizi imate zgoščenko nekdanje beograjske skupine Idoli, ste jugonostalgik?

Nikakor. Zgoščenka je ostala na mizi po tem, ko smo v teh prostorih posneli nekaj kadrov dokumentarno-igranega filma o frontmanu te skupine, mojem prijatelju Vladi Divljanu. V filmu vsi igramo sami sebe, režiser Mladen Matičević je želel, da jo imam med snemanjem v rokah.

Ko smo vas čakali, smo prelistali enega od hrvaških časnikov. Te dni se mediji ukvarjajo z domnevnim plagiatorstvom Pava Barišića, ministra za izobraževanje.

Do plagiatorstva imam ničelno toleranco, zato sem tudi eden od podpisnikov deklaracije Stop plagiatorstvu na Hrvaškem, kar zadeva konkretni primer, pa naj o tem presojajo pristojne ustanove. Plagiatorstvo je zame nedopustno, nečastno in neetično, nezakonitosti morajo biti sankcionirane, pa naj gre za ministra ali koga drugega.

Prebrali smo tudi, da ima vaša predsednica Kolinda Grabar Kitarović po polovici mandata 60-odstotno podporo volivcev, se vam zdi to veliko?

Za predsednika načeloma velja, da ima visoko podporo, kar je posledica neposrednih volitev in tudi dejstva, da nima neke izvršilne vloge; ne bom rekel, da je funkcija udobna, je pa zagotovo precej bolj enostavna kot funkcija predsednika vlade. Če je v tem pogledu 60 odstotkov veliko, ne znam presoditi.

V nedavnem intervjuju za Reuters ste napovedali nov prevzem, tokrat družbe v severni oziroma zahodni Evropi, prek katere bi si razširili trg, ker je trg vaše regije premajhen.

Stalno spremljamo, kaj bi se splačalo kupiti, napovedal sem, da obstaja možnost prevzema v vrednosti dvomestne številke, ker pa smo borzna družba, ne morem razkrivati podrobnosti, tudi če bi bila že sprejeta končna odločitev. Delničarji morajo biti namreč enakomerno obveščeni, ne gre pa za tako velik prevzem, kot je bila Droga Kolinska.

Petar Ćorluka, lastnik in direktor družbe Violeta iz BiH, ki se skupaj z vami uvršča na lestvico desetih najbogatejših na Balkanu, razmišlja povsem drugače kot vi, prisega predvsem na organsko rast, prevzemi ga ne zanimajo.

Poznam njegovo stališče, tudi pogovarjala sva se o tem, dejstvo pač je, da ima vsaka družba svojo strategijo razvoja. Atlantic Grupa raste na oba načina, tudi organsko, prvi prevzem smo izvedli konec devetdesetih, nato smo leta 2001 kupili Cedevito, največji pa je bil seveda Droga Kolinska. Prevzemi so naš naravni način rasti, kupujemo, a ne po vsaki ceni in ne česarkoli. Trgu kapitala nam tako ni treba prav nič dokazovati.

Ćorluka svoje stališče pojasnjuje tudi s tem, da je dovolj majhen, da ne moti multinacionalk.

Moj pogled na multinacionalke je absolutno spoštljiv, svojo profesionalno pot in ustvarjanje Atlantic Grupe sem pravzaprav začel v sodelovanju z multinacionalkami. Najprej sta to bila Wrigley in Mars, pa Duracel, Durex ... Danes med drugim delamo s Hippom, Unileverjem, Rauchom. Pogosto smo njihov lokalni partner in distributer, na primer s Ferrerom v Sloveniji, na Hrvaškem in v Makedoniji. Okoli 20 odstotkov prihodkov ustvarimo s sodelovanjem z njimi, 70 odstotkov pa s prodajo izdelkov lastne proizvodnje in lastnih blagovnih znamk, torej smo v nekaterih segmentih tudi njihov tekmec. Ali se jih bojimo? Če je nekdo 50-krat ali celo 70-krat večji od nas, se moramo zavedati te izjemne moči, konkuriramo jim lahko le pri določenih proizvodih z dodano vrednostjo, kot so Donat Mg, Argeta ali Bakina tajna.

Kakšni so vaši odnosi z družino Todorić?

Z Ivico Todorićem in njegovo družino imam prijateljski odnos, Agrokor pa je tudi naš največji kupec.

Odnos ni enakopraven, kot slišimo, se ve, kdo je šef?

Mi smo njihov največji dobavitelj, morda ne v obsegu prometa, zagotovo pa smo največji, kar zadeva marže pri proizvodih. Menim, da je naš odnos enakopraven, je pa res, da je sodelovanje vedno lahko še boljše.

Kdaj ste nazadnje videli Ivico Todoriča?

Fizično sva se videla konec decembra, kasneje pa sem se srečal z njegovimi najožjimi sodelavci oziroma člani družine.

Se kaj manj smejejo zadnje čase?

Ne vidim razlike v njihovem nasmehu. O tem me verjetno sprašujete zaradi medijskih zapisov o padcu Agrokorjevega bonitetnega rejtinga in padca cen obveznic.

Nekateri medijski zapisi pravijo, da se to dogaja družbam, ki so pred stečajem, verjetno pa za Agrokor velja reklo »too big to fail« (prevelik, da bi padel)?

V Agrokorju so zelo angažirani in pri poslu zelo profesionalni, zagotovo jim v teh razmerah ni enostavno. Težko govorim o tem, ali so v takšnem položaju, kot pravite, razvidno pa je, da imajo povišano zadolženost in da imajo roke, v katerih jo morajo rešiti. Kateri model bodo pri tem uporabili – bodo šli na borzo, bodo šli na borzo z delom svojega biznisa, bodo del posla prodali – je težko reči.

Kaj bi pomenilo za vas, če bi se lastništvo spremenilo?

Težave Agrokorja pomenijo težave za vse njihove poslovne partnerje. Če ima vaš največji klient težave, so to tudi vaše težave. To je jasno.

So podaljšali svoje plačilne roke, vam plačujejo v šestih mesecih? Rekli ste, da vas lahko vprašam prav vse ...

V zvezi s plačilnimi roki se ni nič spremenilo, Agrokor plačuje v pogodbenih rokih. Ti so sicer poslovna skrivnost, vsekakor pa niso tako dolgi, kot pravite, vendar o tem ne bom govoril. Ni mi znano, da bi nas prosili za podaljšanje plačilnih rokov, in tudi če bi vedel, vam o tem ne bi razlagal. Z javnostjo nikoli ne razpravljam o podrobnostih poslovnega dogovora dveh strani, o Atlantic Grupi pa me res lahko vprašate vse.

Vas torej v Atlantic Grupi boli glava zaradi težav Agrokorja?

Ne, ne boli nas glava zaradi tega in tudi ne bojim se, da bi nas v prihodnje. Atlantic Grupa vsako svojo (pre)veliko izpostavljenost do enega partnerja skuša zmanjšati s širokim asortimentom izdelkov in različnimi trgi, na katerih delujemo. Sistematično skrbimo za to, da kot podjetje nismo odvisni od enega posameznega dejavnika poslovanja, pa naj gre za kupca, dobavitelja, proizvod, trg ali človeka. Pomen Agrokorja za to regijo in za našo družbo je izredno velik, ni pa usoden. Samo neresen poslovnež bi rekel, da vsakodnevno ne spremlja, kaj se dogaja na trgu. Nadzorujemo svojo izpostavljenost do vseh partnerjev, nimamo pa težav s plačili in spoštovanjem pogodbenih plačilnih rokov. Agrokor spoštujemo, zavedamo pa se razmer, spremljamo ocene bonitetnih hiš Moody's, Bloomberg, spremljamo ocene analitikov.

Agrokor napoveduje IPO, prvo javno ponudbo delnic, slišati je, da so interesente iskali tudi v Dubaju ...

O IPO govorijo sami, res je. Če so investitorje iskali v Dubaju, se mi to ne zdi nič presenetljivega, saj je Dubaj eden od svetovnih finančnih centrov. Pričakovati bi bilo, da so obiskali tudi druge, London, Frankfurt, New York, Tokio ... Dejstvo je, da se z njihovimi obveznicami trguje v svetu in da so bili z dolžniškimi vrednostnimi papirji doslej aktivni na trgu. Če bodo šli v prodajo delnic, je to nekaj normalnega.

Lani ste tudi vi izdali za 200 milijonov kun korporativnih obveznic. Vam niso strmoglavile kot Agrokorju?

Izdali smo zelo malo obveznic in vrednost teh ni nikoli padla, tržijo se po nominalni vrednosti. Naša delnica pa je na zgodovinsko visoki ravni, okoli 940 kun za delnico, v letu dni je zrasla za 15 do 17 odstotkov. Je ena od najdelnic zagrebške borze v zadnjih letih.

Kako ste poslovali lani? Po objavljenih podatkih so vam v prvih devetih mesecih prihodki od prodaje padli za skoraj pet odstotkov. Krize je konec, torej ste delali slabo?

Če trdite, da smo delali slabo, ste slabo prebrali naše finančno poročilo.

Ne bi rekla, da sem rast prihodkov spremenila v minus.

No, res je, da so nam prihodki padli, to drži, a gre za posledico dejstva, da se nam je konec leta 2015 iztekla pogodba z ameriškim Herbalifom, desetletna pogodba, po kateri smo proste proizvodne zmogljivosti uporabljali za pogodbeno proizvodnjo nelastnih blagovnih znamk, in še vedno ni podaljšana. Če upoštevamo to dejstvo, smo rasli. Pogodba se je iztekla konec decembra 2015, še prvo četrtletje v letu 2016 smo proizvajali zanje in realizirali nekaj proizvodnje za ameriškega naročnika.

Se torej slabo pogajate, če se v enem letu niste izpogajali za podaljšanje, ali so Američani našli cenejšega proizvajalca?

Do konca prvega četrtletja preteklega leta smo za Herbalife izdelovali energijske ploščice, še naprej izdelujemo proteinske praške, trenutno pa se pogajamo za proizvodnjo proteinskih ploščic zanje.

Eno leto se pogovarjate?

Oh, dajte, no ... S takšnimi giganti se pogaja, če je treba, tudi več let. Takšne družbe potrebujejo zelo veliko časa, da sprejmejo odločitev, ki je potrjena na vseh ravneh odločanja, v odločanju so zelo počasni.

Znano je vaše zanimanje za Podravko. V njeno lastništvo vam leta 2009 ni uspelo vstopiti, pa tudi zdaj sem v Zagrebu slišala ocene, da vaš interes zanjo spominja bolj na mokre sanje kot na realno opcijo.

O sanjah so vam govorili? Potem ima politika mokre sanje, jaz jih zagotovo nimam! Hrvaški vladi bi lahko postavil spomenik, ker nam leta 2009 ni dopustila nakupa Podravke, saj smo nato kupili Drogo Kolinsko, precej boljše podjetje. In Hrvatska seljačka stranka, ki je bila leta 2009 proti temu, da bi Atlantic Grupa kupila Podravko, zato da bi to družbo privatizirali, je takrat spraševala, pa od kod bi ta Tedeschi dobil »peneze« za to. No, ker sem kupil Drogo Kolinsko, sem dokazal, da denar imam.

Podravka je zame investicijsko zanimiva priložnost, in ne mokre sanje, ki se bo morda realizirala, morda pa ne. Vsekakor v to ne gremo za vsako ceno in seveda je pred tem treba zagotoviti, da je nekdo pripravljen prodati kupcu, ki je za to pripravljen plačati pričakovano ceno. Sicer pa sem rekel, da se bomo na javni razpis, če se bo država odločila iz Podravke prek njega umakniti, prijavili. Moji nastopi v javnosti kažejo, da zastopam povsem jasno vrednostno sodbo glede vloge države, ki ima v Podravki 25,4-odstotni lastniški delež, a hkrati večje pravice kot pokojninski skladi, ki imajo v lasti več kot 50 odstotkov delnic.

Poleg tega uprava Podravke v svojih javnih nastopih kontinuirano slabo govori o Atlantic Grupi, kar ni niti profesionalno, niti moralno, niti korektno in tudi ne kolegialno. Mi ves čas govorimo o Podravki dobro, poudarjamo njene pozitivne stvari. Neresne so njihove izjave o tem, kako je Atlantic Grupa slaba družba, v naslednjem trenutku pa izjavijo, da so tako dobri, da nas bodo kupili. Zakaj bi pa kdo kupil nekaj, kar je slabo?! Če hočejo vodilni iz Podravke kupiti Atlantic, naj najprej dajo ponudbo, sicer pa so tragikomični v svojem piarju, saj nonstop pljuvajo po naši skupini, nato pa rečejo, da nas bodo kupili. To me spominja na provincialen način kupovanja v trgovini, vstopiš, si ogleduješ obleko, rečeš, da jo boš kupil, in jo hkrati povsem skritiziraš, od materiala do kroja in šiva.

Se niste nikoli srečali z Zvonimirjem Mršićem iz Podravke in se pogovorili o tej tragikomediji?

Večkrat sva se srečala. Sicer nisva osebna prijatelja, sva pa kolega in sva se velikokrat pogovarjala. Vzgojen sem tako, da govorim samo stvari, ki temeljijo na preverljivih dejstvih. Morala, profesionalnost in odgovornost so moje vrednote. Odgovarjam sebi, delničarjem, več kot 5500 zaposlenim in navsezadnje tudi javnosti, in širjenje neresnic me zares moti, da ne rečem česa ostrejšega.

Zakaj ste se pa tako razburili?

Nisem se razburil, samo temperamenten sem. Lahko pa zatrdim, da se da Podravko bolje upravljati. Številčne primerjave med Atlantic Grupo in Podravko so na naši strani, to so numerična dejstva. O tem, katera barva je lepša in kateri letni čas prijetnejši, pa se lahko pogovarjava, ker je to osebna vrednostna sodba, do katere imate pravico.

Vas moti tudi uvrščanje na lestvice najbogatejših, ste drugi najbolj premožen Hrvat?

Sprašujete, ali me moti, da sem bogat?

Ne, ker niste na lestvici prvi.

Ah, veste kaj, mislim, da podatek oziroma uvrstitev na drugo mesto niti ne drži. Nikoli se nisem presojal skozi neko številko vrednosti bogastva, še kako dobro vem, kako sem uspešen in kako uspešen tim vodim, to pa se ne meri s temi lestvicami, ki so tako ali tako netočne. Nisem prepričan, da sem drugi, morda sem peti ali sedmi. Who cares! (Koga briga, op. p.) Mene ne. Tuji uspehi in dosežki me zelo motivirajo, a ne v smislu, da bi hotel tega, ki ga je dosegel, premagati. Vsakič ko nekdo nekaj velikega naredi, me to razveseli, ker pokaže, da je mogoče. Svojega življenja, verjemite mi, pa ne kategoriziram po tem, na katero mesto se na tovrstnih lestvicah uvrščam.

Prvič sem vas videla v živo ob nakupu Droge Kolinske v Portorožu, v obnovljenem hotelu Kempinski Palace. Bučno so vam ploskali predvsem Hrvati, ki ste jih pripeljali tedaj s seboj na tiskovno konferenco. Mislite, da bi bilo zdaj kaj drugače, aplavz bolj množičen tudi na slovenski strani?

To je bil eden najlepših dogodkov v mojem življenju, super tiskovna konferenca, in vsekakor sem prepričan, da bi bil aplavz zdaj bolj močan. Menite, da sem takrat kaj slabega povedal?

Ne, pač pa je bilo takrat jasno, da je z Istrabenzom, enim od nekdaj paradnih konjev slovenskega gospodarstva, konec.

Morda se je celoten posel napačno dojemal. To sem videl tudi po zapisih in naslovih v hrvaških medijih, ki so pisali, da so Hrvati premagali, kupili Slovence. To se je dogajalo v času, ko so bili politični odnosi med državama na zelo nizki ravni. Prav žalosten sem bil zaradi tega. Če sem koga premagal, sem premagal druge interesente v »bitki« za Istrabenz oziroma Drogo Kolinsko, saj smo dali najboljšo ponudbo. Nikoli, pa res nikoli nisem tega dojemal drugače. Družbo smo kupili, ker smo si jo želeli in jo cenili. Nihče na slovenski strani ni bil poražen. Nekateri mediji pa so posel dojeli napačno. Lahko razumem tudi zadržanost, morda vas ali vaših kolegov, v skrbi, kaj bomo prinesli Drogi Kolinski, ampak vse tri točke, ki sem jih takrat naštel, so se uresničile: povečali smo število zaposlenih, v Sloveniji so ostale vse štiri tovarne in v vse štiri smo investirali. Zakaj so nekateri v Portorožu ploskali, drugi pa ne, ne razmišljam; zame je bil to velik dan, bil sem zelo vznemirjen in spominjam se ga kot enega svojih boljših medijskih nastopov, čeprav so me vlekli za rokav z vseh strani in sem se prav težko zbral.

Rad bi pa poudaril še nekaj: nikoli, res nikoli pri svojem delu nisem občutil slabih političnih odnosov med Slovenijo in Hrvaško. Hkrati imam veliko prednost: ne pri tej transakciji in tudi pri nobeni drugi nisem šel po nasvet k politiki, ne v Zagreb, ne v Ljubljano, ne v Bruselj in ne v Beograd. Nikoli nisem bil v nobeni politični stranki, spoštujem politiko, toda o poslu se z njo nikoli nisem dogovarjal, čeprav imam pogosto priložnost, da se s politiki srečam. Skratka, če vam odgovorim: da, prepričan sem, da bi bil danes, ob poznavanju, kaj Atlantic Grupa sploh je in kako posluje, aplavz v Portorožu bučen.

Kaj je po vašem razlog, da meja med Slovenijo in Hrvaško še ni določena?

Ne vem, za tango sta vedno potrebna dva, kdo ga v tem primeru pleše slabše, ne vem. Smešni so mi slovensko-hrvaški nesporazumi, verjamem pa, da obstajajo interesi, ki jih morata zastopati obe strani. Vseeno se mi zdi komično, porabljamo čas in energijo za stvari iz preteklosti, namesto da bi potegnili črto in našli rešitev. To nam preprečuje, da bi se lahko skupaj lotili kakšnega projekta. Sam bi lahko v Sloveniji brez težav živel in se počutil dobro.

Prijateljujete tudi z Antejem Vlahovićem, lastnikom Adrisa, v okviru katerega deluje Croatia osugiranje, tudi oni bi radi del slovenskega trga. Ste že prenesli zavarovanja s Triglava na Croatio, ki je odprla pri nas svojo podružnico? Zavarovalničarji pri nas se bojijo njene dampinške ponudbe ...

Z Antejem Vlahovićem sva prijatelja in vem, da je Adris že lastniško vstopil v pozavarovalnico Sava Re. Morate biti previdni, ko govorite o dampingu. Če gre za cene, ki so konkurenčnejše, še ne gre za damping. Damping bi bil, če bi nekaj ponujali pod realno ceno. Mi se nikoli ne odločamo glede na zastavo. Atlantic Grupo vodim že 26 let in nikoli se nisem odločal na nacionalni osnovi, pač pa nas zanima samo najbolj kakovostna storitev za najboljšo ceno in vedno izberemo partnerja, ki se tem pričakovanjem najbolj približa. Zadnjih sedem let je najboljše razmerje med ceno in kakovostjo dosegal Triglav, in dokler bo tako, bomo sodelovali z njim. Zanima nas samo to, kar je dobro za Atlantic Grupo.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.