Farmacevti, negospodarni gospodarji

Čeprav ji je prostore (desno od vhoda) podaril zaslužni profesor dr. Pavle Bohinc, sosednje pa je odkupila, jih ne uporablja, vanje ne vlaga, jih ne oddaja. Razlog naj bi bila neurejena lastniška razmerja.

Paul T. Stuller, solastnik v stavbi, kjer ima sedež tudi njegovo podjetje Baron&Baron, že leta opozarja na nevzdržno stanje v hiši. Moleduje in prosi, da bi začeli z lastnino, ki je bila zaupana visokošolskemu izobraževalnemu zavodu, gospodarno in primerno ravnati. Da se škoda v hiši ne bi povečevala, je na lastno pobudo, ker ima, kot pravi, rad Ljubljano in arhitekturo, vložil precejšnje vsote in veliko truda v vzdrževanje objekta in okolice, medtem ko fakulteta ne poskrbi niti za ogrevanje, čiščenje in zračenje lastnih prostorov.

Za slednje je sicer pred kratkim poskrbel sam dekan prof. dr. Borut Božič. Zaradi dimnika, za katerega je bilo že leta 1996 izdano strokovno mnenje, da se ne sme uporabljati, a so ga najemniki kletnih prostorov, ki so v lasti profesorja iste fakultete Stanka Srčiča, vseeno uporabljali, je bilo glavno stopnišče popolnoma zadimljeno, varnost stanovalcev pa ogrožena. Vertikala dimnika namreč iz kletnega stanovanja poteka tudi skozi prostore v lasti fakultete, zato je dekan odšel preverit razmere in prezračit pritličje. »Res je, da sem v začetku decembra lani v poznih popoldanskih urah prejel elektronsko sporočilo o nevarnem dimljenju v stavbi. Takrat zaposleni v tehničnih službah niso več na fakulteti (nimamo pripravljenosti na domu), zato sem osebno odšel na objekt, da bi ocenil situacijo,« je pojasnil dekan.

Ogrevanje med poletjem

Fakulteta ima v pritličju poleg omenjenih prostorov, ki jih je kupila leta 2010, še lekarniške prostore, ki ji jih je zapustil dr. Pavle Bohinc z željo, da bi tam zaživela učna baza za študente – študijska lekarna. To se še ni uresničilo. Prostore, v katerih je bila lekarna Mirje, je fakulteta za dobrih 1700 evrov najemnine oddajala javnemu zavodu Lekarna Ljubljana, jeseni 2011 pa so jih zaprli, češ da jih bodo obnovili. Po dobrih štirih letih se obnova še ni začela. Stuller se spominja, da so najemniki lekarno zapustili z vključeno plinsko pečjo. To je odkril naslednje poletje, ko je bilo v Ljubljani 34 stopinj Celzija, peč pa so izključili šele več dni po njegovem opozorilu. Na vprašanje, koliko nepotrebnih stroškov je pri tem nastalo, so nam iz Lekarne Ljubljana odgovorili: »Za preprečitev škode je tudi v zimskem času treba zagotavljati v prostorih ustrezne minimalne temperature, gre za sisteme, ki delujejo samodejno.« Naj poudarimo, da je peč nenadzorovano delovala od oktobra 2011 do konca julija 2012, torej tudi poleti. Potem menda do nedavnega ni, zdaj pa naj bi spet.

Stullerjevo podjetje je sicer obnovilo bakreni napis Lekarna iz leta 1931 na pročelju ter reliefa hišnih zaščitnikov Eskulapa in Hygeie. »Za ponovno namestitev obeležij ima moje podjetje upravno dovoljenje, kar je absurd, saj se ne ukvarja s farmacevtsko dejavnostjo,« pripoveduje Stuller, ki ga počasi mineva potrpljenje. Žalosti ga, da javna ustanova mačehovsko ravna tako z dobljeno dediščino kot premoženjem, kupljenim iz javnega denarja.

Fakulteta je namreč za nakup omenjenih prostorov, ki ležijo nasproti lekarniških, odštela dobrih 220 tisoč evrov. »Pred nakupom se niso prepričali, ali bodo v prostorih s trgovsko-zdravstveno namembnostjo lahko opravljali študijsko-pedagoško dejavnost in ali bodo drugi solastniki dovolili spremembo namembnosti v javnošolsko. Pri tem niso upoštevali, da prostori niso bili grajeni in načrtovani za javne šolske prostore,« navaja Stuller. Predlanskim, ko so imeli tam solastniki sestanek o usodi stavbe, je zaznal, da je prostor že od oktobra 2009, ko ga je kot dotedanji najemnik temeljito očiščenega zapustil in dejavnost optike preselil nadstropje više, neogrevan in neprezračen. Opazil je, da je vlaga v prej vedno suhem in vzdrževanem lokalu načela že skoraj pol metra višine zidov, ki so tudi skupni zidovi stavbe. »Lokal je bil prekrit z debelo plastjo peska in mivke, okna izložb in vhoda, ki mejijo na javne površine, pa so že več let neumita in ljudje se sprašujejo, kdo je gospodar,« nas je o dogajanju obvestil maja 2014. Do danes se menda ni nič spremenilo. Razen da je vlaga udarila tudi navzven, na stransko fasado stavbe, ki je bila obnovljena.

Draga naložba v praznino

Glede na opisano je nerazumljivo, zakaj so se na fakulteti odločili za nakup dodatnih prostorov v pritličju, ki so odtlej opuščeni. Prof. dr. Stanislav Gobec, nekdanji dekan, nam je pred časom odgovoril, da je bil nakup izveden na podlagi pregleda možnih rešitev uporabe poslovnih prostorov lekarne Mirje za namene fakultete za farmacijo, dokumenta, pripravljenega leta 2006, in prostorske preverbe pooblaščenega izvajalca leta 2008, ki je pokazala pomanjkanje prostorov za študij in raziskave. Dokup prostorov na Trgu mladinskih delovnih brigad jim je po Gobčevem pojasnilu dal boljše možnosti izrabe kvadrature poleg lekarne, še posebno glede na evropsko direktivo za regularne poklice in zakon o zdravstveni dejavnosti, ki sta v študijski program farmacije uvedla praktično usposabljanje farmacevtov v lekarnah.

»Torej gre za pedagoško dejavnost znotraj lekarniške, zato nismo imeli pomislekov o namembnosti prostorov. Dejavnost, ki smo jo in jo še načrtujemo v stavbi, je skladno s področno zakonodajo podporna dejavnost lekarništvu v zgodnji fazi (izobraževanje za regularni poklic), zato namembnost prostorov v stavbi, zgrajeni za lekarniško dejavnost, ne bi smela biti vprašljiva,« je pojasnil Gobec.

Božič, njegov naslednik, nam je ob našem obisku na fakulteti spomladi 2014 zatrdil, da delajo vse, kar je v njihovi moči, da bi prostori oživeli, a se zapleta, ker lastništvo formalno ni urejeno. Naredili so načrt obnove prostorov. Stuller jim je odločno nasprotoval, češ da z njimi posegajo v funkcionalnost in spomeniško vrednost stavbe. Uprl se je posegom, s katerimi bi spremenili ali trajno odstranili keramično oblogo stopnišča in zunanjo oblogo fasade, saj sta iz materialov, ki danes niso več na voljo. Da bi cilje dosegli brez nepotrebnih posegov in obremenjevanja skupnih prostorov, je fakulteti v odkup ponujal kletne prostore, vendar ponudbe niso sprejeli, čeprav so ga menda pred tem za nakup prosili. Prepričan je, da bi lekarna še danes lahko nemoteno delovala, prostor desno od glavnega vhoda, ki ga je fakulteta dokupila, pa bi lahko dali v najem. Ker ga niso, so po njegovih izračunih izgubili že najmanj sto tisoč evrov prihodkov.

Dekan Božič na očitke o slabem gospodarjenju fakultete Stullerju odgovarja, da so bili pripravljeni v prenovo stavbe vložiti veliko sredstev in truda (in to ne samo v pritličje), pa zaradi nasprotovanja kakršnikoli prenovi to ni bilo uresničeno. »Tudi uporaba merodajnih dokumentov za razjasnitev lastniških in solastniških delov, ki je bila dogovorjena, še ni obrodila sadov,« je v sporočilu 'sosedu' napisal avgusta lani. In vse to po njegovem otežuje investicijsko vzdrževanje. »Javnih sredstev fakulteta ne more vlagati v stavbo, ki nima razjasnjenih lastniških razmerji,« je še zapisal. V dopisu solastniku je še pojasnil, da prostore občasno čistijo, zračijo in minimalno ogrevajo: »Seveda pa nenaseljenih prostorov ne čistimo tako pogosto kot prostorov, ki so v stalni uporabi.« Strinjal se je tudi, da bi v poslovni prostor v pritličju lahko naselili kakšno profitno dejavnost, pa tega ne naredijo zaradi želje, da bi pritličje v celoti uredili za sodobno lekarniško dejavnost. Poleg tega naseljeno pritličje po njegovem ne bi rešilo problemov v kleti, kjer so potrebna prenovitvena dela.

Sodišče kot rešitelj?

Morda se bo propadanje hiše ustavilo, ko bo urejena etažna lastnina. O njej bo na pobudo fakultete odločala zemljiška knjiga pri vrhovnem sodišču. »Ker sami nismo razpolagali z vsemi potrebnimi dokumenti in ker smo želeli strokovno neoporečno mnenje, smo se obrnili na najustreznejšo institucijo,« pravi dekan. Gre za nepravdno zadevo ugotavljanja stanja. Da bi se sodnemu presojanju izognili, so se preostali trije solastniki dogovorili o razdelitvi etažne lastnine, predlog pa v podpis ponudili tudi fakulteti, a so jih tam zavrnili. Dekan pravi, da tega dokumenta niso mogli podpisati, saj za posamezne odločitve ni bilo razvidno, na katerih dokumentih slonijo. »Sam kot dekan o tem ne morem odločati, ker za to nisem usposobljen, hkrati pa se kot predstavnik javne institucije ne morem pri odločitvi o lastnini zanašati samo na mnenje interesno vpletenih oseb, torej drugih solastnikov.«

Ti menijo, da bo sodno odločanje, ki utegne biti dolgotrajno, stanje na hiši še poslabšalo, poleg tega bo povezano s stroški. Tudi če bo sodišče odločilo v nepravdnem postopku, bo na koncu med solastniki potreben sporazum, sicer bo raba nekaterih prostorov nefunkcionalna in ekonomsko neučinkovita, je pojasnil Stuller. Ne more namreč razumeti, da je njihov sporazum fakulteta zavrnila oziroma nanj ni podala konkretnih ugovorov, ki bi morda lahko vodili k hitrejšemu dogovoru. Dekan pravi: »Pred letnim srečanjem solastnikov decembra lani pri upravniku SPL sem od gospoda Stullerja prejel pobudo, da se solastniki sestanemo in poskušamo uskladiti stališča, oziroma za medsebojni posvet o nastali situaciji in stanju stavbe. Čeprav se letne skupščine nisem nameraval udeležiti (to nalogo opravlja v okviru svojih pristojnosti tajnik fakultete), sem sprejel pobudo, da bi našli rešitev za ponovno delovanje lekarne s sodobnimi podpornimi vsebinami v dobro pacientov. Na sestanku nato Stullerja ni bilo, preostali solastniki pa smo se dogovorili, da na ponovnem srečanju solastniki predstavijo način utemeljitve svojega predloga delitve etažne lastnine.«

Stuller, ki se sestanka ni utegnil udeležiti zaradi službenih obveznosti, je v enem svojih pisem navedel, da se Ljubljančani lekarne Mirje spomnijo kot ene najbolje zgodovinsko ohranjenih v mestu: »Preživela je Avstro-Ogrsko, Kraljevino SHS, Kraljevino Jugoslavijo, italijansko in nemško okupacijo, FLRJ, SFRJ, v neodvisni Republiki Sloveniji pa smo jo uničili.«