Nick Mathiason: »Finančna podjetja imajo v lasti demokracijo«

Kdo so akterji, ki morajo poiskati rešitev, in to še preden bo razlika med revnimi in bogatimi prevelika? In kdo financira britansko konservativno stranko? Tudi o tem smo se pogovarjali z Nickom Mathiasonom, direktorjem mednarodne novinarske mreže Finance Uncovered.

Mediji so pred skoraj štirimi meseci objavili panamske dokumente, v katerih so se znašli številni politiki pa tudi druge javne osebnosti. Je bila v tem času sprejeta kakšna odločitev, ki bi nakazovala, da bo v prihodnje manj izogibanja davkom in pranja denarja?

Zaznal sem nekaj aktivnosti. Ključno je, da države namenjajo več energije za pripravo javnih registrov, v katerih bi bili dejanski lastniki podjetij. Velika Britanija, Francija, Nizozemska, Danska in Norveška so se že zavezale, da bodo to storile. Velika Britanija zdaj tudi razpravlja o predstavitvi registra, v katerem bi bili lastniki nepremičnin.

Države morajo imeti registre lastnikov podjetij javno objavljene, da lahko te informacije vidijo tudi ljudje iz drugih držav. To bi ustavilo korumpirane politike in druge uradnike, ki prepogosto skrivajo svoje premoženje v tujini. Ampak britanske davčne oaze, kot sta Britanski Deviški in Kajmanski otoki, tega ne bodo dovolile. Ne bodo dovolile, da bi bili ti registri splošno dostopni javnosti, še posebno ne novinarjem. Škoda, ker so organi pregona prepočasni in se med seboj ne povezujejo – v nasprotju z novinarji, ki so v zadnjih letih pokazali, kako so lahko uspešni, če delajo prek meja. Poznamo več mednarodnih novinarskih primerov, ki so razkrivali korupcijo, davčne zlorabe in kriminal.

Poleg tega mislim, da je objava panamskih dokumentov pomagala organizacijam, ki se ukvarjajo s transparentnostjo in davčno pravičnostjo, da so lahko ta vprašanja obravnavali na globalni ravni. Posledica panamskih dokumentov je po mojem mnenju tudi večji obisk protikorupcijskega vrha, ki je bil maja letos v Londonu. Ne verjamem, da bi tam videli tako veliko predstavnikov različnih držav, če pred tem ne bi bili objavljeni notranji podatki ene od svetovnih družb za registracijo podjetij v davčnih oazah.

Še vedno pa obstaja dolga pot do politik, ki bi zagotavljale, da se velika podjetja ne bi mogla izogibati plačilu na stotine milijard dolarjev davka, kar počnejo zdaj. Čakamo tudi na pomembne spremembe mednarodnega sistema obdavčevanja.

Čigava naloga je zagotoviti politike, ki bodo podjetjem onemogočala, da se izognejo plačilu na stotine milijard dolarjev davka?

Za izogibanje davkov predvsem multinacionalk potrebujemo globalno rešitev. Nobena država sama tega problema ne more rešiti. Odgovor mora priti od G20, Evropske unije in velikih regionalnih akterjev.

Pravite, da imamo pred seboj še dolgo pot. Je preprečevanje izogibanja plačilu davka v resnici misija nemogoče ali le ni dovolj volje za rešitev tega vprašanja?

Ne mislim, da je to misija nemogoče, prav tako je po mojem mnenju pri številnih državah nedvomno zaznati voljo za rešitev tega vprašanja. Po finančni krizi smo videli številne proteste zaradi podjetij, kot so Amazon, Google, Starbucks, ki plačujejo zelo malo davkov. Tudi vladni voditelji so to razumeli; ameriški predsednik Barack Obama, francoski predsednik François Hollande in celo nekdanji britanski premier David Cameron so trdili, da bodo zatrli izogibanje davkom. Vsi so se strinjali, da je to izogibanje nemoralno. Zaznati je bilo tudi zaskrbljenost zaradi razpada družbene pogodbe v smislu, da davke plačujejo ljudje, ki so (samo)zaposleni, medtem ko se podjetja davkom izogibajo z uporabo različnih finančnih trikov.

G20 je OECD naročila, naj pripravi obsežno reformo mednarodnega sistema obdavčevanja. Ta proces je zdaj končan. Negotovo pa je, ali bo ta reforma uspešna.

Kaj predlaga OECD v reformi? Bodo ti finančni triki postali nezakoniti?

OECD je predstavil 15 točk, kako reformirati mednarodni sistem obdavčevanja. Te vključujejo tudi spopadanje z zdaj možnimi finančnimi triki – ko na primer hčerinsko podjetje da posojilo svojemu matičnemu podjetju, s katerim si ta znižuje davke, ali ko si neko podjetje davke znižuje z velikimi stroški zaradi uporabe intelektualne lastnine drugega podjetja, ki je s prvim lastniško povezano.

Je mogoče reči, katera država je v boju proti izogibanju davkov najuspešnejša?

Težko je odgovoriti, ali obstaja država, ki je pri tej nalogi najuspešnejša. V večini držav je davčni sistem oblikovan, zakoni pa napisani tako, da omogočajo načine, s katerimi si posamezna podjetja na papirju povečujejo stroške, tako zmanjšujejo dobičke in posledično davke, ki so jih dolžni plačati.

Težave držav so enake, zato se je verjetno bolj smiselno vprašati, kje živijo ljudje, ki se davčne pravičnosti najbolj zavedajo. Ljudje v Veliki Britaniji se tega zavedajo, prav tako prebivalci Skandinavije, Francije in Nemčije. Vprašanje pa je, koliko se na to odzivajo politični odločevalci.

Po eni strani, pravite, se nekateri svetovni in evropski vodilni politiki zavedajo pomena davčne pravičnosti, a na drugi strani imajo prav nekatere od teh držav zelo visok indeks finančne tajnosti. Na vrhu lanske lestvice je Švica, sledijo ji Hongkong, ZDA, Singapur, na osmem mestu je Nemčija, na 15. Velika Britanija. Po poročilu, ki ga je uskladila mreža Eurodad, je bila polovica davčnih olajšav za prihodke od intelektualne lastnine, ki veljajo v EU, uvedena prav v preteklih petih letih.

Velika Britanija je nedvomno del problema. Obstajajo poskusi iskanja odgovorov, zakaj se multinacionalke lahko izogibajo davkom, a na drugi strani so tudi v Veliki Britaniji v zadnjih petih letih začeli veljati nekateri zakoni, ki spodbujajo agresivno izmikanje davkom. Res je, politiki govorijo eno, delajo drugo. V ozadju gre za hipokrizijo.

Po medlih odzivih držav na objavo panamskih dokumentov je kolegica Anuška Delić v enem izmed intervjujev rekla, da je potreba po davčnih oazah očitno še vedno večja kot potreba po tem, da jih odpravimo. Se strinjate?

Veliko spoznanje panamskih dokumentov je, da mehanizme za izogibanje davkom kot nekaj zelo rutinskega uporabljajo vsi – tudi politiki, elite, kriminalci.

Tudi LuxLeaks je leta 2014 pokazal na enega izmed pomembnejših politikov – predsednika evropske komisije Jean-Claude Junckerja. Ta je leto in pol kasneje še vedno na svojem položaju.

Tudi to razkritje je bilo izjemno pomembno, saj je zelo nazorno pokazalo, kakšno vlogo imata Luksemburg in družba PricewaterhouseCoopers pri pomoči nekaterim najmočnejšim državam pri izogibanju davkom. Ta zgodba je bila precej politična, saj je pokazala, kako so se v Luksemburgu pisali zakoni in pripravljale davčne politike, ki so takšne razmere omogočile.

In to v času, ko je bil Junker premier v Luksemburgu.

Junker je bil na čelu države, ki se je celo v času njegovega vodenja razvila v eno izmed največjih davčnih oaz na svetu. To, da je še vedno predsednik evropske komisije, je škandal.

Na drugi strani sta bila konec junija Antoine Deltour in Raphael Halet, žvižgača v primeru LuxLeaksa, obsojena na pogojno zaporno in denarno kazen. Prvi na 12 mesecev in 1500 evrov, drugi na devet mesecev in 1000 evrov. To ni zanemarljivo sporočilo.

Država Luksemburg je svetu sporočila, da ne bo tolerirala tistih, ki bodo javnosti posredovali informacije. Ampak številni menijo, da je bilo to, kar sta storila žvižgača, popolnoma v interesu javnosti. Nista bila finančno motivirana, temveč sta le želela razkriti, kako v resnici delujeta Luskemburg in PricewaterhouseCoopers. Njuna odločitev je bila zelo pogumna.

Pričakujete, da bo zaradi te sodbe v prihodnje manj takšnih pogumnih odločitev?

Prepričan sem, da živimo v dobi uhajanja številnih podatkov. Ne verjamem, da bodo dejanja Luskemburga in Švice ustavila posameznike pri razkrivanju resnice, vsaj ne, dokler je toliko neenakosti in revščine. Po mojem mnenju bodo žvižgači in hekerji še naprej tvegali svoje življenje. Ti ljudje so pravi junaki.

Že ste omenili nekaj multinacionalk, ki so se zadnja leta izogibale plačevanju davka. Dokumentarec BBC The Town That Took on the Taxman omenja Amazon, ki je lani plačal 0,002 odstotka od prodaje, Nero niti centa že nekaj zadnjih let, prav tako uradno brez dobička že leta deluje Starbucks. So to tista podjetja, ki so v zadnjih letih največ pridobila zaradi davčnih oaz?

Mislim, da je jasno, katere so multinacionalke, ki so pridobile največ z izogibanjem davka – to so štiri največji ameriški digitalni velikani: Apple, Microsoft, Google in Cisco. Ta štiri podjetja so tista na svetu, ki imajo največ sredstev v svojih bilancah stanja. Imajo okoli 400 milijard dolarjev denarnih sredstev, večino v davčnih oazah.

Koliko davku so se izognili?

Če svojih sredstev ne bi imeli v davčnih oazah, bi morali plačati okoli 140 milijard dolarjev davka. To je četrtina proračunskega primanjkljaja ZDA.

Kakšen je obseg davčnih oaz?

V zadnjih letih so različni akademiki poskušali izmeriti velikost davčnih oaz. Njihove številke niso enotne. Profesor Gabriel Zucman z univerze Berkeley trdi, da davčne oaze skrivajo 7,6 bilijona dolarjev. Jim Henry, profesor s kolimbijske univerze pa ugotavlja, da je v davčnih oazah od 21 do 32 bilijonov dolarjev. To so velike številke – sedem bilijonov dolarjev je tretjina ekonomije v ZDA.

Ali ZDA postajajo največja davčna oaza?

Zvezna država Delaware je že dolgo znana po čuvanju tajnosti podjetij, prav tako so ZDA od nekaj država, za katero so se zanimali preiskovalci korupcije in organizacije, ki se ukvarjajo z davčno pravičnostjo. Hkrati ZDA postajajo zelo privlačne za umazan denar. Ameriška vlada ne spoštuje novih globalnih standardov, ko govorimo o izmenjavi davčnih podatkov. Zaradi tega na primer veliko umazanega denarja iz Švice najde pot v ZDA.

Kaj pridobijo države, če so davčne oaze?

Nekatere od davčnih oaz, na primer Jersey, Kajmanski otoki in Britanski Deviški otoki, so nekdanje britanske kolonije, zelo revne z majhno ekonomijo, ki temelji na kmetijstvu. Ko postanejo ti otoki mednarodna finančna središča, ki prodajajo diskretnost bogatim, pridejo k njim, predvidevam, številni bogati odvetniki, računovodje in bankirji. V teh revnih državah se tako razvije infrastruktura. Vprašanje je, ali je to sploh dobro za lokalno prebivalstvo. Včasih cene nepremičnin tako narastejo, da si jih običajni ljudje ne morejo več privoščiti.

Jersey ima proračunske težave, veliko sredstev so vložili v gradnjo pisarn, a davkov od teh podjetij in posameznikov ni. Kajmanski otoki so Veliko Britanijo pred nekaj leti na primer zaprosili za večdesetmilijonsko posojilo zaradi velikega proračunskega primanjkljaja. Ne smemo pozabiti, da države, kot so Velika Britanija, Nizozemska in Luksemburg, ponujajo ugodne davčne olajšave, kot so davka oproščeni kapitalski dobički, kar spodbuja, da so v teh državah locirana hčerinska podjetja. To zagotavlja nekaj zaposlitev. Ampak vsi ti so del mehanizma za pranje denarja.

Dobiček od davčnih oaz imajo torej predvsem multinacionalke, lokalno prebivalstvo in država pa nimata od tega skoraj nič. So v ozadju posli med politiki in multinacionalkami? Zmagati na volitvah je brez denarja zelo težko.

Videli smo že, kako so se politiki pustili premamiti finančnim interesom. Finančni lobi ima najmočnejši vpliv na oblikovanje politik in na politike. Videli smo tudi že, kako so prav finančna podjetja tista, ki so najbolj pomagala posameznim političnim strankam. Ta podjetja imajo pravzaprav v lasti demokracijo. To zagotovo velja za Veliko Britanijo in ZDA. Sam sem se veliko ukvarjal z lociranjem vpliva finančnih lobijev in ugotavljal, koliko finančno središče v Londonu financira Konservativno stranko.

In kaj ste ugotovili?

Ugotovil sem, da je londonsko finančno središče takoj, ko je David Cameron postal vodja Konservativne stranke, močno zvišala financiranje stranki, saj so predvidevali, da bo na volitvah leta 2010 premagal Gordona Browna. Videli smo, da so posamezniki in podjetja, ki so bila povezana s Konservativno stranko, prinašali večino finančnih sredstev stranki. To je pomembno, ker so konservativci prevzeli odgovornost za reformiranje britanskega finančnega sistema po svetovni bančni krizi. Ugotovili smo, da je Konservativna stranka bila – in je še vedno – financirana od majhnega števila neverjetno bogatih tajkunov, finančnikov z zasebnim kapitalom in bankirjev. Pokazali smo, da je v lordski zbornici, zgornjem domu britanskega parlamenta, 16 odstotkov članov plačevala finančna industrija. Celo večina članov odbora, ki je preverjal proračun, je plačevala finančna industrija. Zato se pojavlja vprašanje: v čigavem interesu delajo pisci zakonodaje?

»Plačevanje davka je izbira,« slišimo včasih od ljudi, ki imajo svoje premoženje v davčnih oazah. Zakaj to ne drži?

Davki so cena, ki jo moramo plačati, če želimo živeti v civilizirani družbi. Ljudje morajo prispevati družbi, če želijo imeti javni zdravstveni in izobraževalni sistem, dobro infrastrukturo, vojsko.

Na splošno se davkom izogibajo elite. Če bomo dovolili, da to počnejo, bomo imeli veliko težavo, ne zgolj s tem, kako bomo poskrbeli za kakovostno javno zdravstvo in šolstvo, temveč se bo povečevala tudi razlika med bogatimi in revnimi. To se že dogaja v Evropi in v nekaterih drugih delih sveta. Posledica davčnih oaz so nižje stopnje obdavčitve dohodkov pravnih oseb in višje stopnje obdavčitve običajnih ljudi, med drugim z višjim davkom na dodano vrednost, kar prizadene prav najrevnejše.

Omenili ste, da je na mestu predvsem vprašanje, v kateri državi živijo ljudje, ki se zavedajo davčne pravičnosti. Je znan še kakšen primer zelo aktivnega lokalnega prebivalstva, kot je na primer v Crickhowellu, mestu v Walesu?

Videli smo ljudi, ki so šli v Veliki Britaniji na ulice zaradi davčne pravičnosti. Davčna pravičnost je med tistimi vsebinami, ki jih moti najbolj. Jezni so, ker velika podjetja ne plačujejo davkov, medtem ko oni sami nimajo izbire. Vse se konča, preprosto, pri pravičnosti.

S katero zgodbo se zdaj ukvarjate v Finance Uncovered?

Žal mi je, ampak tega vam ne morem povedati. Upamo pa, da se bo kmalu zgodil velik mednarodni bum.