Tiskane izdaje
Leto 2013 je bilo v Sloveniji zelo burno. Država je že spomladi padla v spiralo napovedi o »novem Cipru«, apokaliptičnih napovedi o gospodarskem in finančnem zlomu, o kreditnem krču, dragem zadolževanju in špekulantih, ki so služili na račun visokih donosov slovenskih vrednostnih papirjev. V zraku je bilo vprašanje, ali bo Slovenija potrebovala finančno pomoč.
Kazalo je, da je prihod trojke, sestavljene iz predstavnikov Evropske centralne banke, evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada, neizogiben.
A trojke v Slovenijo ni bilo. Dokument, ki smo ga pridobili, morda odgovarja na vprašanje, zakaj ne. Razkriva tudi, da je dal guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec enemu od državnih organov oziroma institucij letos izjavo, v kateri je poudaril, da se je Slovenija pred trojko rešila le zaradi ene stvari – 1,5 milijarde evrov vredne zadolžitve v ameriškem finančnem skladu Pacific Investment Management Company (Pimco). Imena organa in institucije ne moremo razkriti zaradi varovanja vira oziroma zaščite postopkov.
Kaj se je dogajalo leta 2013
Dokument postavlja dogajanje iz leta 2013 v povsem novo luč. Do zdaj je namreč veljalo, da se je Slovenija mednarodne finančne pomoči ubranila zaradi drugih vzrokov: sanacije bank, prenosa njihovih slabih terjatev na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), okrepljene proračunske discipline in poznejše gospodarske rasti.
Kako je bil torej z grožnjo trojke v Sloveniji povezan Pimco, največji vzajemni obvezniški sklad na svetu? Zakaj bi dejstvo, da je ta odkupil za poldrugo milijardo slovenskih obveznic, lahko vplivalo na odločitev, da naša država nikoli ni zaprosila za mednarodno finančno pomoč? Kaj je v resnici mislil Jazbec?
Za odgovor na zgornja vprašanja se je treba vrniti v čas pred tremi leti.
Petek, 15. november 2013, je bil v slovenski politiki pomemben dan. Državni zbor je glasoval o sprejetju proračuna za leto 2014, na katerega je vlada Alenke Bratušek vezala tudi zaupnico. Le nekaj ur pred tem je minister za finance Uroš Čufer poskrbel za veliko presenečenje. Državo je namreč zadolžil za 1,5 milijarde evrov.
To je storil kljub napovedim, da Slovenija v letu 2013 ne bo več iskala denarja na finančnih trgih. Tisto leto se je država namreč zadolžila že dvakrat, obakrat v dolarjih. Maja je najprej izdala desetletne obveznice s 5,85-odstotno kuponsko obrestno mero, nato pa še petletne obveznice s 4,75-odstotno kuponsko obrestno mero.
Nepričakovana zadolžitev
Nova zadolžitev ni bila le nepričakovana, ampak zelo drugačna od prejšnjih. Zakaj?
Prvič, Slovenija je obveznice izdala v tako imenovani zaprti izdaji. Vse je prodala le enemu, vnaprej izbranemu kupcu – skladu Pimco. Ministrstvo za finance se pred izdajo obveznic ni odločilo za običajno predstavitev potencialnim vlagateljem v Evropi in svetu. Prav tako ne za dražbo, na kateri bi tekma med različnimi ponudniki prodajo obveznic za Slovenijo pocenila. Tudi v vrstah nekaterih domačih finančnih institucij je bilo ob izbruhu novice o zadolžitvi veliko slabe volje, saj bi bil nakup zaradi visoke obrestne mere zelo privlačen tudi zanje.
Drugič, ministrstvo za finance je vztrajalo, da javnost ne sme o kupcu obveznic izvedeti nič. Če je v primeru prejšnjih izdaj razkrivalo podatke o tem, koliko odstotkov obveznic so kupili imetniki iz posameznih držav in kdo so bili vlagatelji, o tem novembra 2013 ni bilo mogoče dobiti informacij. Javnosti o zadolžitvi ni obvestilo ministrstvo, ampak je o njej prvič poročal Bloomberg. V poznejšem poročilu o upravljanju javnega dolga za leto 2013 je tej zadolžitvi namenilo en sam stavek.
Čufer skrival ime kupca
Prikrivanje kupca je bila ena od pomembnih točk interpelacije, ki jo je proti Čuferju vložila opozicija. Čeprav so njeni poslanci takratnega ministra več kot desetkrat vprašali, kdo je bil kupec obveznic, Čufer njegovega imena ni razkril.
To da je zahteval sam kupec, so takrat zatrjevali na ministrstvu. Da to ni bilo res, je februarja 2014 ugotovila pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja Nataša Pirc Musar, ki je na zahtevo novinarjev Financ odločila, da mora ministrstvo razkriti ime kupca. Pirc Musarjeva je poklicala v sklad Pimco, kjer so ji pojasnili, da njihovo ime lahko brez težav razkrijejo.
Tretjič, ta posel se je Američanom več kot izplačal. Od Slovenije so kupili obveznice po obrestni meri 4,7 odstotka. Na isti dan, ko je naša država to storila, je bil po oceni Bloomberga zahtevani donos na triletne slovenske obveznice precej nižji. Znašal je le 3,43 odstotka.
Če bi se država za isti znesek zadolžila po tej obrestni meri, bi pri obrestih prihranila 63 milijonov evrov.
Za primerjavo: sporazum o zamrznitvi stavke, ki sta ga pred dnevi podpisala ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc in sindikat Fides, je »težak« približno 40 milijonov evrov. Izpolnitev dela zahtev, o katerih se je vlada marca po skoraj pol leta trajajoči stavki dogovorila s sindikati policistov, bo državo na leto stal deset milijonov evrov. Seštevek obeh dogovorov je torej za približno 13 milijonov nižji od zneska, ki ga je Slovenija novembra 2013 porabila za plačilo razlike zaradi zadolževanja po višji obrestni meri.
Več kot 200 milijonov obresti
Po podatkih, ki smo jih pridobili na ministrstvu za finance, je Slovenija med letoma 2014 in 2016 imetnikom obveznic za obresti skupaj plačala za 207,4 milijona evrov. Glavnico v višini 1,5 milijarde evrov je naša država poravnala konec oktobra letos. Kdo je bil ob poplačilu obveznic njihov lastnik, ministrstvo za finance ne ve. Pojasnili so nam le, da so glavnico nakazali na račun londonske podružnice Deutsche Bank, fiskalnega in plačilnega agenta za obveznice.
K temu lahko prištejemo še približno šest milijonov evrov zaslužka, ki ga je Pimco že ob nakupu ustvaril z razliko med nominalno in prodajno ceno obveznic.
In četrtič, ni najbolj jasno, zakaj je Slovenija takrat res tako nujno potrebovala ta denar.
Spomnimo, država je obveznice novembra 2013 uradno izdala za »financiranje potreb proračuna in/ali potreb upravljanja državnega dolga«. A že na dan izdaje obveznic je Bratuškova poudarjala, da »zbrana sredstva ne bodo namenjena za tekoče poslovanje, saj ima država za to letos in prihodnje leto dovolj sredstev«.
Država na novo izposojenega denarja prav tako ni porabila za sanacijo državnih bank. To operacijo je financirala z dodatnimi vrednostnimi papirji v okviru že izdanih zakladnih menic in obveznic, ki jih je nato vložila v kapital teh bank.
Čufer je sicer ves čas vedel, da mora Slovenija za ponovni dostop do zadolževanja na evropskem trgu leta 2013 najprej izpolniti ukrepe, ki jih je vlada obljubila evropski komisiji. Med njimi je bil najpomembnejši sanacija bank.
Ko sta nato država in Banka Slovenije 12. decembra 2013 predstavili rezultate stresnih testov slovenskih bank, so zahtevani pribitki na slovenske obveznice začeli hitro padati. Logično, saj je bilo negotovosti o tem, ali je Slovenija sposobna banke sanirati sama, in s tem možnosti za špekulacije hitro konec. Denar za banke je država imela. Tudi DUTB je že delovala, saj so v zadnjih dneh leta 2013 tja že začeli prihajati prvi fascikli s slabimi terjatvami.
Pimco je sam prišel do Čuferja
Zakaj torej ministrstvo za finance z novim zadolževanjem ni moglo počakati še slab mesec? Zakaj se je Čufer sredi novembra 2013 raje odločil za še zadnje veliko darilo mednarodnim finančnim trgom?
Še isti mesec je Čufer v državnem zboru izjavil, da »je interes za vlaganje v državne obveznice izrazil investitor«. »Po oceni prednosti in slabosti take prodaje se je odločitev nagnila v prid izvedbi posla,« je pojasnil minister.
To je mogoče razumeti kot priznanje, da ni bila Slovenija tista, ki je našla Pimco, ampak da je bila obratno. Torej, da ga je naša država v resnici morala najeti – isto je tri leta pozneje povedal tudi Jazbec.
Uroš Čufer na naša vprašanja ni hotel odgovarjati. Preostala dva člana takratne »domače trojke« Alenka Bratušek in Boštjan Jazbec pa sta zatrdila, da pri izdaji teh obveznic nista imela nobene vloge.
Nekdanja premierka se ne spomni, kdaj jo je Čufer prvič obvestil, da namerava državo zadolžiti za dodatno poldrugo milijardo evrov. Za natančnejša pojasnila nas je napotila na ministrstvo za finance. »Zelo pomembno je bilo, da smo se sploh lahko zadolžili. Trgi so bili takrat za Slovenijo zaprti. Če ne bi bilo tega zadolževanja, pri sanaciji bank ne bi mogli uporabiti državnih obveznic. To bi pomenilo, da ne bi imeli dovolj denarja in posledično da ne bi mogli sami sanirati bank,« je dejala Bratuškova.
Na vprašanji, ali meni, da bi v Slovenijo, če te izdaje obveznic ne bi bilo, prišla trojka, in ali bi se enako zgodilo tudi, če bi Slovenija obveznice poskušala prodati na odprtem trgu, guverner Jazbec ni neposredno odgovoril.
»Na hipotetično vprašanje o prihodu trojke ni mogoče dati dokončnega odgovora. Potrdim lahko, da je bilo to vprašanje leta 2013 zelo realno. O ustreznosti vseh ukrepov pa verjetno priča velik padec tržnih donosnosti slovenskih obveznic, ki jim je sledil,« je pojasnil Jazbec.
Kakšna je bila vloga
Brez odgovora je ostalo tudi vprašanje, ali in kolikokrat sta se Čufer in Jazbec leta 2013 sestala s predstavniki Pimca. V poročilih ministrstva za finance o lobističnih stikih ni podatkov o morebitnih sestankih. Prav tako ni zabeleženih stikov med predstavniki ministrstva in ameriške investicijske banke JP Morgan, ki je organizirala izdajo obveznic, za kar je od države prejela 675.000 evrov.
Toda JP Morgan so imeli leta 2013 v Sloveniji več kot dobre zveze. Za našo državo je bila takrat v tej banki zadolžena Bolgarka Milena Grayde, izvršna direktorica investicijskega bančništva za jugovzhodno Evropo in Ukrajino. Po informacijah iz več virov je bila s Čuferjem pogosto v tesnih stikih. Pomembno vlogo je imela tudi v operaciji Agrokor-Mercator, ki je bila dokončno izvedena prav v času vlade Bratuškove.
Pimco seveda ni eden od navadnih vlagateljev. Je največji svetovni kupec v državne obveznice. Upravlja okoli 1500 milijard ameriških dolarjev sredstev. Njegov lastnik prihaja iz Nemčije, države, ki ima ključno besedo pri odločitvah v območju evra. To je finančni velikan Allianz SE, ki ima v lasti tudi istoimensko zavarovalnico.
Vlade ohranjajo
Tudi zato je Pimco po izbruhu evropske dolžniške krize v državah, na katere so pritiskali mednarodni upniki, lahko nastopal v več vlogah: kot ocenjevalec bančnih primanjkljajev, svetovalec upnikov, odkupovalec obveznic in drugega »nasedlega« premoženja. Zato je veljal za enega največjih dobičkarjev krize. V tej družbi se je znašel s finančnim skladom BlackRock, investicijsko banko Goldman Sachs, svetovalno hišo Oliver Wyman …
Poglejmo nekaj primerov. Na Cipru je po naročilu upnikov izračunal primanjkljaj v tamkajšnjih bankah. Leta 2013 ga je sklad ocenil na 8,8 milijarde evrov. Analiza je bila temelj za poznejši »bailout«, v katerem je trojka prvič v zgodovini »ostrigla« celo depozite varčevalcev v ciprskih bankah.
Toda dokument je na Cipru prišel pod plaz kritik, ki so bile – zanimivo ‒ skoraj enake kot očitki proti ocenjevalcem premoženja v slovenskih bankah. Številni ciprski ekonomisti, odvetniki in politiki so zatrjevali, da ocena iz sklada Pimco temelji na preveč pesimističnih napovedih. Te so pomagale napihniti potrebo bank po dodatnem kapitalu, v posameznih primerih pa so odstopale od mednarodnih računovodskih standardov.
Analizi je poskušala ugovarjati celo tamkajšnja centralna banka, ki je naročila alternativno analizo v skladu BlackRock. Njihova ocena, ki nikoli ni bila javno objavljena, je bila za milijardo evrov nižja od tiste, ki jo je izračunal Pimco.
»Napihovanje številk v analizi Pimca je imelo številne predvidljive negativne posledice. (…) Uporabljene so bile za razpršitev več milijard evrov iz rok zakonitih imetnikov premoženja na Cipru za interese zunaj države,« je septembra 2013 v pismu preiskovalni komisiji ciprskega parlamenta zapisal nekdanji guverner centralne banke Atanasios Orfanides.
»Grčija je mozolj,
To je bilo v času, ko so se stresni testi slovenskih bank že izvajali.
»Grčija je mozolj, Portugalska je vnetje, Španija pa tumor,« je leta 2012 na twitterju zapisal dolgoletni prvi mož sklada Pimco Bill Gross, ki so ga v finančnih krogih označevali za »obvezniškega guruja«. Ves ta čas je imel sklad v lasti velike dolgove problematičnih držav iz območja z evrom, hkrati pa je v njih iskal priložnosti za nove posle.
V Grčiji je bil Pimco še lani drugi največji imetnik grškega dolga, takoj za Evropsko centralno banko. Obveznice te države je najprej leta 2009, tik pred izbruhom krize, v celoti prodal, nato jih je v času najstrožjih varčevalnih ukrepov na veliko kupoval.
Na Irskem se je leta 2013 zanimal za odkup velikega dela premoženja v lasti tamkajšnje slabe banke Nama. Pri tem so v Pimcu zahtevali ekskluzivni status v pogovorih. Iz posla so izstopili, ko so v javnost prvič prišli podatki o nakazilu 15 milijonov britanskih funtov provizije na off-shore račun na britanskem otoku Man. Takratno dogajanje zdaj preiskujejo kriminalisti.
V Španijo je leta 2014 prišel na pogorišče, ki ga je za sabo pustil pok nepremičninskega balona, in vložil denar v prvi investicijski sklad, namenjen izključno vlaganju v nepremičnine.
Tudi Slovenijo je imel Pimco na radarju še pred izdajo obveznic. Na začetku aprila 2013 so njegovi analitiki, v nasprotju s številnimi drugimi, razmere pri nas poskušali prikazati kot nekoliko manj dramatične. Ocenili so, da bi sanacija bank stala »le« od tri do štirinajst odstotkov slovenskega BDP (od ene do pet milijard evrov) in da je na Cipru ta delež presegel 90 odstotkov.
Kako je Pimco videl Slovenijo
V analizi sklada je sicer mogoče prebrati zanimiv stavek: da bo za vlagatelje ključno, ali bodo odločevalci v območju evra zaradi domačih političnih razmer vztrajali pri striženju za 2,2 milijarde evrov sindiciranih posojil tujih bank skupaj z milijardo evrov podrejenega dolga bank.
To je mogoče razumeti na dva načina. Prvič, da so vodilni v evropskih finančnih krogih na čelu s šefom evroskupine Jeroenom Dijsselbloemom o možnosti striženja slovenskih podrejencev resno razmišljali že med ciprsko krizo. In drugič, da je navdih za pisanje navodil evropske komisije, o katerih so njeni uradniki govorili kot o izbrisu podrejencev, v resnici prihajal iz vrst finančnih skladov in drugih večjih imetnikov obveznic evropskih držav.
Le mesec dni po prodaji obveznic Pimcu je država izbrisala podrejene vrednostne papirje slovenskih bank.
Že kmalu po sanaciji bank so v skladu obrnili ploščo. »Slovenija je zdaj slabše likvidna, ampak privlačna. Je naša naložba,« je februarja 2014 televizijskemu kanalu Bloomberg potrdil glavni investicijski direktor sklada Andrew Balls. Junija istega leta je Balls priznal, da »imajo Slovenijo kot trg radi zaradi dinamike gibanja dolga«. »S petletnimi obveznicami Slovenije se trguje pri 150 bazičnih točkah nad primerljivimi nemškimi obveznicami, z desetletnimi pa pri 180 točkah, zato so še vedno zelo privlačne,« je poudaril Balls.
V vmesnem času je Pimco ves čas trgoval z obveznicami, ki jih je kupil novembra 2013. Že prvi delovni dan po izdaji je Pimco 19.000 slovenskih obveznic prodal enemu od svojih irskih skladov. S tem poslom je ustvaril osem milijonov evrov dobička.
Za pol milijarde dolarjev bonusov
Leta 2013, ko je Pimco od Slovenije kupil za 1,5 milijarde evrov obveznic, sta njegova vodilna – Bill Gross in Mohamed El Erian – skupaj prejela za 520 milijonov ameriških dolarjev bonusov. Leto dni pozneje sta morala Pimco zapustiti zaradi slabih naložbenih odločitev, ki so povzročile odliv vlagateljev iz sklada.
»Neodvisnost vidim kot vrednoto. In če upoštevamo, da je Slovenija suverena, neodvisna, samostojna, in če upoštevamo tudi to, da so se v preteklosti nekateri za to borili, celo umirali, mislim, da se zelo težko pogovarjamo o tem, koliko naj plačajo pribitek na obresti. Mogoče vas lahko tudi vprašam, koliko, mislite, po svoji oceni, da je prava cena za neodvisnost Slovenije, da se sama lahko odloča o svoji prihodnosti?« je ob koncu interpelacije novembra leta 2013 v državnem zboru dejal Uroš Čufer.
Cena neodvisnosti se je na koncu izkazala za visoko. Kje je končal denar, ki ga je Slovenija očitno morala plačati za to, da se je dokončno rešila grožnje s trojko, verjetno nikoli ne bomo izvedeli.
